Ignacy Karpowicz: osti

Čas branja: 5 min.

Odlomek romana poljskega pisatelja Ignacyja Karpowicza osti v prevodu Jane Unuk.

 

Ignacy Karpowicz: osti, prev. Jana Unuk
Ignacy Karpowicz: osti, prev. Jana Unuk

Pred davnimi, davnimi časi, tako nedolžno se je glasil začetek, za sedmimi verskimi slepili in prav toliko sociološkimi rekami, za gozdovi brez lovskih stolpov in cerkvami brez prižnic, za lovskimi stolpi brez lovcev in prižnicami brez župnikov – torej tam nekje v Varšavi izpred prve celotne proge podzemne železnice – je imela Maria moža, majhnega sinčka in srečo. Mož je bil včasih čuden. Ni znala definirati te čudnosti. Služil je denar, hodil v službo, se zvečer vračal, v tek so mu šli segedin in cmoki, poljubljal je otroka in ga smehljaje metal v zrak, legal je na Mario in se na njej premikal, potem ko sta ugasnila luč, prej pa – pred poroko – je bil spravljen na spodobni lokalni standard: krščen, birman ter podvržen budnemu očesu zakramentov in krščanskih čednosti. Res je, bil je čuden, ampak saj je bil Vietnamec, in Maria se je rade volje skrila pod krov sheme z imenom: kulturne razlike. Čuden je, ker ni iz Poljske, oči ima druge oblike, lase preveč črne, kožo samo v temi enako, imena svoje tašče ne znam izgovoriti brez spomladanskega zvitka v ustih, kljub temu pa je moj mož.

Gotovo je zaradi teh kulturnih in rasnih razlik slabo videla. Videla pa je sled sinjkastega senčila na moževih vekah, pred očmi so ji migljale bleščice za ustnice, izza pasu na hlačah je kukal rob čipkastih spodnjic.

Ah, se je pomirjala z enim očesom priprtim, drugim pa spet nervoznim in pripravljenim za nagel zasuk v globino lobanje; ah, to so samo te kulturne razlike! Pa tudi časovne. (Kuan se je vračal domov ob čudnih urah in marsikdaj brez alibija.)

Zakon je potekal krasno, enakomerno, s konstantno tendenco rasti, kakor Sizif ves čas navkreber, ampak brez ironičnih konotacij. Kuan je prinašal domov vse več denarja, pa tudi dom se je vsakih nekaj let povečal in približal imenitnim četrtim. Patryk je rastel. Njena razširjena družina se je postopoma mirila z dejstvom, da je Maria rasno in do neke mere versko zablodila. Denar blaži poglede in prirojena ali privzgojena sovraštva. Veliko dobrega se da povedati o poljski katoliški družini, kakor koli močno že je treba za to stisniti veke, včasih pa tudi zobe.

Maria je bila zares srečna. Dozdevalo se ji je, da ne vidi prav in da bi se morala v sreči zasidrati. Ni nameravala po nepotrebnem v svoj zakon vlačiti predirnega pogleda niti aritmetike grehov.

Mogoče res ni videla natančno toliko, kolikor zahteva zasidranost v sreči, vendar je – na žalost – neki klinec iznašel telefon.

Takrat je sedela v dnevni sobi, Patryk je mrcvaril njeno mater na izletu za konec tedna, mož je odpotoval v Vroclav, službeno. Nameravala je prosti večer izkoristiti za prebiranje albuma s slikami Svetega očeta pa tudi pesniške zbirke očeta Twardowskega. Maria je očeta Twardowskega v mislih imenovala duhovnik pikapolonica. Zelo rada je imela pikapolonice, že od otroštva, rodila se je v poletju, polnem žužkov.

Telefon je zvenel kot telefon. Nič je ni posvarilo, noben omen, nomen, noben notranji glas. Dvignila je slušalko, pričakovala je svojo mater ali Kuana. Nič je ni pripravilo na presenečenje. Od tistega telefona naprej je menila, da bi presenečenja morala biti kar najstrožje kaznovana, in to ne s pogojno kaznijo. Spodobni ljudje drugim ne pripravljajo presenečenj. Jezus ni nikoli nikomur pripravil presenečenja. Kaj je obudil od mrtvih, kaj spremenil, vendar ni nikdar obremenil drugega človeka z neprijetnim presenečenjem.

Neznani glas je Marii povedal, da je njen mož gej, da je imel dolga leta prepovedano romanco, da se rad preoblači v ženske cunjice in si liči obraz. Maria je poslušala. Po orisu situacije se je neznanemu glasu zazdelo potrebno navreči prgišče detajlov. Maria je poslušala. Opogumila se je in oglasila izključno zato, ker so ji pohajale zaloge moči:

»Zakaj mi vse to govorite?«

»Da bi izvedeli resnico.«

»Ne. Zakaj mi vse to govorite?«

Na drugi strani je zavladala dolga tišina.

»Pustil me je. Po šestih letih, prasec poševnooki. Hočem … hočem mu uničiti življenje. Preko vas bo najhitreje in … ga bo najbolj bolelo …«

»Želim vam lahko noč.«

Odložila je slušalko. Bila je začudena. Njeno začudenje je privzelo razsežnosti kolosa in barve mavrice. Bila je začudena nad sabo. Med pogovorom se ni obnašala kot ona sama. Kot Maria, ki jo je poznala, v kateri je stanovala; njo je vendar vrgla iz tira najmanjša čenča, bala se je petminutne zamude, globoko so jo pretresale usode junakov Drznih in lepih, trepetala je nad prismojenim zrezkom, Maria, ki se je pogovarjala z neznancem, pa ne samo, da ga je poslušala do konca, ampak mu je zmogla še zastaviti vprašanje in od njega izsiliti odgovor. Maria do takrat ni poznala take Marie. Zdaj jo je spoznala, vendar je ni vzljubila. Apage!

V mavričnem, kolosalnem začudenju se je našlo mesto tudi za njenega moža. Če bi jo prevaral z žensko, bi vedela, kako reagirati. Odigrala bi svojo vlogo v starodavnem špektaklu: vzela bi Patryka, se preselila k materi, aktivirala prodružinske sle, prihajajoče iz civilizacije življenja, in počakala na Canosso, na moža v spokorniški halji, plazečega se izza zidov civilizacije smrti. Toda zdaj je bila Maria pahnjena iz vloge, ne bo zaigrala lika, za igranje katerega so jo subliminalno pripravljali vse dotedanje življenje.

Spoznala je, v kako tesnem svetu je živela. Njen svet ni predvideval Vietnamcev, v njem niso rasli homoseksualci, če pa že, potem na robovih varnega zamolka. V njenem svetu moški niso kupovali senčil za veke niti dokomolčnih rokavic v sivkini barvi. Počutila se je ogoljufano. Ogoljufano od – po abecednem redu – matere, moža, religije, rodbine, telefona, tradicije.

Drugo čustvo, ki jo je obšlo, je bila jeza, ki je preraščala v bes. Pod nos si je momljala kletvice.

Tretji jo je popadel strah, ki ga je privabila mrhovina začudenja in besa. Četrti – obup. Za njim – šibkost. Po šibkosti – deset zapovedi.

Že pet minut po pogovoru je bila Maria od virusov napaden program, pokvarjen človek, razbita vaza, naključno spremenljiv IP. Skoznjo so se valila protislovja, istočasno je občutila toliko, da so jo ta nevzporedna in nekomplementarna vesolja cefrala na drobne koščke, kratcene zgodbice in hidrolizirane nauke, prikrajšane za čast in vero. Bledela je in škrlatela kakor šahovnica ali kakšna z nacionalnimi barvami zapacana kremšnita. Končno je vse te psihološke in kulturne tradicije spravil v – tak ali drugačen – red zagrizeni bes. Maria je pobesnela. Kaj to!

Bes je na novo preuredil njen svet. Maria je sprejela določene odločitve ali pa so se mogoče določene odločitve sprejele v njej. Sklenila je, da ne bo ničesar igrala, požvižgala se je na vlogo prevarane žene. Sklenila je, da ne bo nikomur privoščila zadoščenja: niti družini, ki bi stokala »zakaj pa nisi vzela Poljaka«, niti Kuanu, ki bi mešal »oprosti« z »ne razumem«, niti Bogu, čigar dekalog se je najočitneje izkazal za prekratkega in prekratkovidnega. Sklenila je, da bo ohranila svoj svet, tega tesnega in udobnega, in najpreprosteje pod soncem ne bo dovolila, da bi jo določene zadeve dosegle. Ali pa drugače. Določene zadeve so jo – na žalost – že dosegle. Ne bo dovolila, da bi jo dosegle še kdaj. Zato je, ko je Kuan par let pozneje začel nekaj momljati o novem računovodji, zelo vestnem, po imenu Norbert, možu naročila, naj ga povabi na kosilo. Ni več hotela poslušati neznanih glasov v telefonski slušalki. Ne takrat, kadar je nameravala prost večer posvetiti listanju slik Svetega očeta ali pesmi duhovnika pikapolonice.

Toda preden se je zgornje v njej zdestiliralo, je veliko jokala in kompulzivno molčala; izpustila je celo krst pri bratrancu in se izgovorila na pljučnico. Veke je imela otekle kakor rezini, odrezani od goveje ledvične pečenke. Pazila je, da je bil Kuan dober oče, prinašal domov denar in se vsaj enkrat na mesec ljubil z njo (takrat si je predstavljala junake Drznih in lepih) ter preživljal veliko časa s Patrykom, najbolje pri dnevni svetlobi in pod njenim osebnim nadzorom. Katolištvo na ravni prižnice ne loči homoseksualnosti od pedofilije, podobno kot ne loči ljubezni od dolžnosti.

Nekoč je v moževi torbi opazila lepo modro-zlato blago. Vedela je, da si bo Kuan iz njega sešil obleko. To blago jo je očaralo. Ni si mislila, da se lahko zlato veže z modrino brez šivov. Kuan jo je našel napol klečečo nad torbo.

»Ne zapravi te barvne kombinacije,« je rekla. »Obleci zraven rdeče rokavice. Na primer.«

»Zrezek je pripravljen!« je vzkliknila.

Odnesla je krožnik v Norbertovo spalnico. Vedela je, da po kurji juhi ne bo lačen, vendar je rajši videla, da je, kot da govori. Če bi govoril takole oslabljen, bi lahko povedal kaj, česar njeno oko ne bi maralo videti, uho pa ne slišati.

Prevedla Jana Unuk