Odlomek romana poljskega pisatelja Jerzyja Franczaka Da capo v prevodu Tatjane Jamnik.
V romanu Da capo Jerzy Franczak nadaljuje z obravnavo tem, ki jih je skozi oči uporniškega intelektualca Emila načel že v Nečloveški komediji, le da jih tokrat prikaže iz nasprotne perspektive. Pred bralca namreč postavi človeka brez posebnosti, slehernika, ki se prizadevno podreja družbenim normam in tradiciji.
*
Ko sem spoznal Alicjo, sem se nehal ozirati za puncami, niti ne zato, ker bi se zaljubil do ušes, enostavno sem izbral stabilnost, poleg tega pa sem intuitivno razumel, da se bom na ta način toliko bolj osamosvojil. Zdelo se mi je, da resno hoditi s punco pomeni, da se še bolj osamosvojiš od staršev, zaročiti in poročiti se pomeni zasnovati dom, imeti otroka pomeni ustvariti novo družino, biti njena glava, biti oče in s svojim očetovstvom oslabiti lastno sinovstvo. Po ironiji usode je bila Alicja hči gospoda Szczepana, upravnika ZAR-a, kar je šlo očetu rahlo v nos, ker sem nekako zagrešil mezalianso, s tem je postal sorodnik uradnika, od katerega je bil odvisen, ki pa ga je, kot vsi umetniki iz zveze, imel za manjvrednega. Vendar moje veselje ni dolgo trajalo, ker sta oče in tast kaj hitro našla skupni jezik, skupaj sta pila v ZAR-u, se obiskovala in pila drug pri drugem doma, pozneje sta oba prihajala k nama, kot stara prijatelja, sodelavca in novopečena sorodnika, jaz pa sem jima kot gostitelj prinašal nove steklenice in natakal kozarčke. Oče se je počutil, kot da bi mi našel ženo, ko je Alicja zanosila, pa se je obnašal, kot da bi bil to njegov otrok, izbral nama je ginekologa in porodnišnico, svetoval nama je pri urejanju otroške sobe in glede novorojenčkove opreme. Hotel mi je celo priskrbeti službo v zvezi, tastu naj bi pomagal pri pridobivanju evropskih sredstev, a v tovrstno odvisnost se raje nisem podajal, poleg tega pa se mi je upiral nepotizem, raje bi kaj dosegel sam. Smola je hotela, da sem vseeno pristal v družinskem podjetju, v katerem so vsa delovna mesta zasedali šefovi sorodniki, še prej pa sem se preizkušal v akviziterstvu, vsiljujoč naključnim mimoidočim poceni kredite, takoj in brez porokov. Zaslužil sem malo, Alicji je rasel trebuh, skupaj z njim je rasel moj občutek odgovornosti, seve, pravega moškega prepoznaš po stanju na njegovem računu, a kaj ko nobeno od večjih podjetij ni odgovarjalo na moje prošnje za zaposlitev. Z očmi duše sem videl svoje življenjepise, svoje prošnje in svoja bombastična motivacijska pisma, kako ležijo v tajništvih teh podjetij na kupčku podobnih pošiljk, moje gradivo pa se je nahajalo na samem dnu, ker se po pravici povedano nisem imel s čim pohvaliti, matura, prekinjen študij, pravzaprav sem se hvalil samo z eno rečjo, in sicer s službo pri AIMedia. Prav v AIMedia sem spoznal Alicjo, ki me je sprva zamešala za Borysovega bratranca, potem ko se je razšla z Markom in nehala v nedogled blebetati o njegovi radijski karieri, potapljanju in kajtanju, pa sva se spoprijateljila. Borys je Alicjo od nekdaj rad pogledal, zato je po njenem razhodu z Markom poskušal iti z njo na zmenek, a je naletel na nepričakovan odpor, ker se je Alicja bala romance s šefom. Alicja je zasedala odgovorno mesto glavne piarovke, zaradi tega se je počutila nedotakljivo, zato je Borysa zavrnila. Toda čez nekaj časa naju je šef, kot da bi se maščeval za neizkoriščeno priložnost, oba odpustil, disciplinsko, sklicujoč se na neko manjšo malomarnost, vendar je bilo jasno, za kaj gre, ker je medtem, ko nama je izročal delovno knjižico, v slovo pripomnil: ›Pa lepo se imejta.‹ Alicjo je ta situacija ujezila in motivirala za akcijo, sklenila je, da jim bo še pokazala, in res jim je pokazala, kajti že čez dva tedna je delala v CityPubu, se pravi pri konkurenci. Mene tam niso sprejeli, nisem imel dovolj izkušenj, morda pa mi je manjkala privlačna pojava, moški so pogosto diskriminirani spričo svojega gršega spola. V podjetjih, kot je CityPub, dela določena sorta moških, vrsta samozavestnih samcev, brezobzirnih karieristov, neozdravljivih snobov in osvajačev, naročnikov revij Hustler in Logo. Nazadnje sem se tudi jaz prišlepal k tej druščini, ko je Alicja pregovorila šefa, da mi je dal službo, in kaj hitro sem odkril, da jim nehote postajam podoben, kot po principu mimikrije. Naredil sem vse, da bi se vklopil in prilagodil, v firmi se mi je spremenil glas, drugače sem gestikuliral, nagonsko sem kopiral obnašanje, začel sem na primer jecljati kot šef, v znamenje razdraženosti sem zavijal z očmi, pretegoval sem se tako, da sem dal roke za vrat, in vsake toliko časa, kot da bi imel tisoč neodložljivih zadev, diskretno pogledoval na svojo novo elegantno uro znamke Rolex, ki sem jo dobil kot nagrado za dobre rezultate. Tudi oblačil sem se drugače, v slogu sproščene elegance, ohlapni svetli suknjiči znamke Springfield, navlečeni čez mikico, leviske in olstarke z razvezanimi vezalkami, pa tudi lase sem si spravljal pokonci z želejem in nosil lenonke, ki so spet postale trendy. Med predstavitvami projektov in sejami uprave je obvezovala manj sproščena eleganca, kravata, hlače na rob, črni lakasti čevlji. S temi lakastimi čevlji sem imel največ preglavic, ker sem jih zmeraj pozabil skrtačiti, v najini temni predsobi so bili videti čisti, v konferenčni sobi firme, kjer je sončava vdirala skozi zastekljene stene, pa se je izkazalo, da so blatni. Tekel sem na vece, se zaprl v kabino z namočeno papirnato brisačo in drgnil čevlje do leska, na mokro, potem pa še na suho. To je bil čuden občutek, kot bi obutev čistil komu drugemu, milijonarjev pucflek, počutil sem se ponižanega in obudil se mi je spomin na ritual čiščenja očetovih čevljev. Očetu je bilo treba vsak večer očistiti čevlje, s krtačo je bilo treba nanesti pasto in jih zloščiti s krpico, dobro pomnim blato na podplatih, ki ga je bilo treba umiti pod pipo, nežno, da ne bi zmočil usnja, pomnim vonj svežega potu, vonj paste in vlažne notranjosti čevlja. Očetove čevlje sem čistil v predsobi, pri šibki luči iz kopalnice, in kadar sem čepel s krtačo in krpico v rokah, se mi je zmeraj zdelo, da me nekdo gleda, da me gleda tema, opazuje vsak moj gib, v njenem pogledu pa sem čutil ironijo in prizanesljivost. Nisem prekinjal dela, čeprav me je grabil panični strah, prav tak kot takrat, ko me je mama pošiljala v klet po vloženo sadje in zelenjavo in sem neredko stal pred odprto shrambo, paraliziran zaradi mraka, ki me je obdajal, in pošastne tišine, prisluškujoč nerazločnemu pokljanju in šelestenju, in strmel v negibno stoječe džeme, sokove in vložene kumarice. Še danes se bojim kleti, ne maram zahajati tja, še danes se v prenekateri situaciji vame povrne tisti panični strah, v nekem smislu tam stojim še danes, v nerazsvetljeni predsobi, v mračni kleti, otrpel, brez giba, in gledam v temo, tema pa gleda mene. Zmeraj sem se bal teme, celo takrat, ko sem pred vrata postavljal steklenico, kar je bilo treba storiti pozno zvečer, ker je te steklenice čez dan nekdo kradel. Medtem ko sem postavljal steklenico za mleko pred vrata, sem se čutil dolžnega preveriti, ali je pod predpražnikom še najti moje obrazce za priporočeno pošto, moje metulje, ki sem jih z Zibijem metal s strehe bloka, res sem se bal, da bo kradljivec steklenic ukradel moj zaklad. Mami nikoli nisem povedal, da se bojim, kajti bil sem fant, material za moškega, moški pa se ne boji teme, če se boji, pa je homič in peder, je Kama. Oče me je hotel vzgojiti v pravega moškega, ki ve, kaj v življenju hoče, je dosleden, iznajdljiv in močan, se zna braniti pred napadalcem in za dosego cilja gre preko trupel. Nikoli nisem obžaloval, da nimam sina, odnosi s hčerko so bistveno enostavnejši, v njih ni elementa medsebojnega tekmovanja, rivalstva samcev, oblikovanja po lastnem kalupu in po svoji podobi. Če sem obžaloval, da nimam sina, je bilo to samo zato, ker se nisem mogel vrniti k svojim igram iz otroštva. Basia se ni hotela igrati žandarjev in ravbarjev, ni razumela vojnih operacij plastičnih vojačkov. Sina bi lahko tudi okužil z modelarstvom, skupaj bi lepila spitfireje in invaderje, jih obešala pod strop in uprizarjala zračne bitke, čeprav po drugi strani dvomim, ali bi to uspelo. Basia mojih modelov ni polomila zato, ker je punca, ampak zaradi svojega brezskrbnega odnosa do reči, pobožno je pristopala edinole k elektronskim napravam, k mobitelom in k računalniku. S sinom bi lahko igral Age of Empires, Basia ni pokazala zanimanja za pogajanja ne za vojaške operacije, ki meni poženejo rdečico v lica in me znajo za dolge ure prikovati k ekranu. Potem ko sem predelal vse vojne odprave na vseh zahtevnostnih stopnjah, sem začel ustvarjati lastne scenarije, obleganje Ogleja, bitka pri Zami, bitka pri Hastingsu, prelevil sem se v Maksima Tračana in zaukazal s katapulti obstreljevati mestno obzidje, Scipiona Afriškega sem povedel v zmago nad Hanibalom, z nekaj kliki sem odločil o zlomu anglosaške velesile in spravil na kolena Harolda II. Hitro sem tudi odkril, da poleg opcije totalnega uničenja nasprotnika, iztrebljenja populacije in razrušenja zaselkov obstaja tudi opcija kraljemora, ki mi je kmalu prirasla k srcu, saj je zahtevala več spretnosti, ni namreč lahko ubiti kralja, očeta naroda, ki ga varujejo grajsko obzidje, stolpi in čete vojščakov. Kar nekaj spretnosti je zahtevalo tudi skrivanje mojega konjička, ki sem se ga pred Alicjo čudno sramoval, igra se mi je zdela nekaj neresnega in fantovskega, pod častjo hišnega gospodarja, glave družine, ženinega moža in očeta otrok. Kar nekaj spretnosti je prav tako zahtevalo povezovanje igre in dela, saj ni enostavno istočasno dirigirati vojaško in reklamno kampanjo, toda tudi pri tem sem se sčasoma kar zverziral, naučil sem se tidve igri voditi istočasno, v realnem času. Vzporedno sem se pogajal o mirovnih in pogodbenih pogojih, razvijal sem promocijsko besedilo in vojsko, raziskoval sem target in sovražnikovo vojaško zaledje. Igro sem tu pa tam zagnal tudi v službi, a le za trenutek, kadar nihče ni videl, stišal sem zvok in celo klikal potihem, da ne bi vzbudil kakih sumov, neprestano sem prisluškoval, lovil sem najneznatnejše zvoke, odmev korakov, pridušen glas, čigav kašelj, pripravljen, da igro vsak hip izključim. To se ni skladalo z mojo naštudirano samozavestnostjo, s katero sem se ponašal v firmi, tako sem se najbrž obnašal samo na veceju, vsako jutro sem namreč tekel na službeni vece kakat. Neredko sem dolgo čepel nad školjko in čakal, da bo kdo zapustil sosednjo kabino, da bodo vsi glasovi utihnili, in šele takrat izpraznil čreva, karseda potihem, potem pa brezšumno odvijal papir in se nadvse previdno obrisal. Če je to početje prekinil vdor koga na stranišče, sem otrpnil in nepremično čakal, da bo vsiljivec opravil potrebo, poslušal sem, kako neusmiljeno serje in prdi, kako ob tem sope in vzdihuje, kako si požvižgava med umivanjem rok. Noge so me bolele, ker sem nad školjko zmeraj počepnil, da se ne bi dotaknil pokrova školjke, pa čeprav je bil čist, še tako se mi je gabil, hotel sem to opraviti kar najhitreje in v popolni samoti, kakor da v tajnosti. Odkar pomnim, me zasledujejo neke sanje, z mamo sem na sprehodu, a se moram ustaviti, da bi šel kakat, in ko počepnem pod grmič, vidim, kako se mama oddaljuje. Hitro potegnem gor spodnjice in kratke hlačke ter se poženem v tek, da bi jo ujel, toda ona hodi prehitro, jaz pa se premikam stežka, čedalje počasneje, zgoščajoči se zrak ovira moje gibe, in ko se ozrem nazaj, vidim, kako se kakec zgane z mesta in prizadevno, počasi in neizprosno leze za mano. Emil mi je nekoč pojasnil pomen teh sanj, rekel je, da bodisi trpim zaradi odraslosti in bi se rad vrnil v analni stadij ali pa imam skrivno fantazijo, da bi pojedel lastni drek, saj vendar ljudje, kadar imajo kake kulinarične sanje, pravijo: ›Zasleduje me to ali ono.‹ Malo sva se posmejala in menil sem, da sem kompleks kakca predelal, čeprav me je bilo strah, da bo Emil to šalo spravil v promet ali jo uporabil v svoji knjigi, tega pa si ne bi želel, saj sem se vendar potegoval za naziv pravega moškega, človeka posla, človeka dejanj. Emil je v svojem okolju ostajal tujec, in četudi je delal v šoli, nikoli ni postal pravi pedagog, potikal se je tudi po obrobju umetniške scene, ki je zame ostajala skrivnostna in nedoumljiva. Osebno sem spoznal le njegovega založnika, Prażucha, ciničnega snoba, ki je živel od promoviranja novosti, in Kubo Reszkeja, levičarskega publicista, ki je smešno sesljal. Pri Reszkeju nisem znal prikriti nasmeška, kajti govorna napaka mu je proletariat spreminjala v skorajda neizgovorljivo reč, nekaj kot ›pjoletajjat‹, iz revolucije pa je napravila ›jevolucijo‹, po zvenu bližjo osovraženi evoluciji. Zdel se mi je zabaven, hkrati pa mi je dajal misliti, predstavljal sem si, da je bil nekoč eden tistih razrednih zgub, za katerimi vsi tekajo, vpijoč ›Reci rebus!‹, ›Reci rep!‹, a skozi odraslost je korakal trdno, poln neomajnih prepričanj, brezkompromisen in borbeno nastrojen. Pa vendar sta bili ta samozavestnost in ta brezkompromisnost drugačni od tiste, ki je obvezovala v CityPubu, v firmi se je bilo treba uriti v cinični nonšalantnosti, nobene skeptičnosti, nobenih revolucij, nobenih brezplodnih zastranitev, nobenega sprevračanja besed in izkrivljanja dejstev. V firmi je bil obvezen imidž premožnega in vase zaverovanega človeka, ki se veseli pozitivnih trendov in lastne stabilizacije, med neuradnimi srečanji pa je ta imidž zadobil še specifično ultramoško potezo, vsi so se namreč prelevili v mišičaste mačote in večne plejboje.
Jerzy Franczak: Da capo. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2018 (Eho, 17). 208 strani.
Foto: Michał Korta
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »