Iztok Osojnik: Kosovel in sedem palčkov

Čas branja: 8 min.
Iztok Osojnik: Kosovel in sedem palčkov, spremna beseda Taja Kramberger
Iztok Osojnik: Kosovel in sedem palčkov, spremna beseda Taja Kramberger

Tri pesmi iz pesniške zbirke Iztoka Osojnika Kosovel in sedem palčkov, h kateri je spremno besedo napisala Taja Kramberger.

»Ne le vsaka Osojnikova knjiga poezije ali njegova pesem, ampak vsak verz, celo vsak zlog je gesta vzpostavljanja distance, je presenetljiv oprijem samosvoje alpinistične smeri, je odmik od zazidanja v postulirano in anahronistično slovensko realnost, temelječo na dveh značilnostih nedelujočih sistemov: indiskretnosti in zmagoslavju nevednosti. Tako si ta poezija, ki obira sadeže z vseh dreves vednosti tega sveta in si v tej svobodi razen ethosa ne dovoli omejevanja, jemlje za svoje spoznavno orodje duhovitost.« – Iz spremne besede Taje Kramberger

Več o knjigi

*

mednarodni bonton zahteva

mednarodni bonton zahteva,
omenite fičkota
marš ven iz moje flaše brez lepe točajke
protestna pesem, kajpak, ali ni že dovolj drugih stvari,
ki so zločin nad življenjem
vključno s pridobivanjem nafte iz skrilavcev
mladi lord so ekscentrični črno-rumeni fotograf
zračnih posnetkov uničene narave v kanadi. Ne vem, koliko lahko izpljuva
nezavedni jaz, mislim na površinski sloj,
pokrovka iz apnenca blokira one podzemne procese vrtinčenja lave
in veletokov blata, dvakrat tako globokih, kot so nil ali niger ali amazonka posamič, ampak kaj je to na lestvici od ena do pet v primerjavi s srednjeatlantskim grebenom

ali z dolgočasnim križarjenjem
po ljubljanskih sanatorijih, začenši z onim v davosu, ki naj bi bil promiskuiteten in čislan med inženirji ladjarstva,
če sploh še obstajajo taki poklici
Se spomniš brucea springsteena,
se ga, sem ga portretiral, ampak sem naredil napako,
na vrat sem mu postavil glavo raya charlesa,
tko da to ni izpadlo donosno. Razmišljam, ali človek s takšno poezijo lahko sodeluje na izboru za slovenski x faktor leta ali pričakuje, da mu jo bodo
objavili, kakor je bilo dogovorjeno, pa je zaenkrat niso, pri literaturi,
pol pa z istim recimo še pred faculties na princetonu al berkeleyu,
vem, tle ne bi mel pomislekov, ker me ljubijo,
bi bilo to dovolj, da bi se kvalificiral za rezidenco na stolpu
nad neckarjem? Sem se spraševal,
ko sem na komolcih slonel na kamniti ograji,
opazoval rdeči granit in ostanke 500.000 let starih heilderberžanov,
jaz pač nimam občutka za politiko, je rekel heidegger,
ga je imel pa za kaj drugega,
vojska jako etično brezmadežnih fantov teče sem ter tja
z metuljčki okol vratu in tamle, rudolf steiner,
v beogradu pa pol metra njegovih knjig
ampak se ne pustim zmesti,
potrebujem še kakšno uro spanja, da se lažje
brzdam, ko gre za zadeve umetnosti,
nisem kakoformističen, ker tudi moji največji umetniški dosežki
ne sklepajo poslov in se ne trudijo biti
konstruktivni, da bi bila mama ponosna name in
bi me lahko na glas brala svojim kolegicam, ljubiteljicam
večernih poročil in
vremenskih napovedi,
hčerka je znanstvenica in svetovno uspešna atletinja,
sin je trikrat zmagal v hoji vzvratno po cesti 66, cirka 2732 kilometrov.
Sicer pa je na slovenski radioteleviziji popularno
sodelovati na množičnih maratonih in biti brez enega samega odstotka maščobe, kar vizualno ne spominja toliko na johnnyja walkerja
kolikor na hodeči kadaver v armanijevi obleki.
Nikoli ne bom niti toliko kadil niti tako
očarljiv kot dylan thomas,
jaz, namreč john berryman, z nosom v solati
na kosilu pri kraljici elizabeti hanoverski
leta 1974 čakam na vlak na železniški postaji v zagrebu,
temperatura je minus sedemindvajset stopinj celzija
zrak je čist

*

nek tipček, daniil harms

nek tipček, daniil harms
nič škode, obratno
brez knjige brez hčere na svetu je živel
so ga pesmi živele
in njegov odmev.
Neverjetna naključja človeku ne spreletijo srha po hrbtu
dokaz: zlata ulička leta 1973, praga
nikoli več ne bo moj moped na zidu one gostilne slonel
neverjetno, svet je nov, stari je oplel
velja tudi za bršljan
ki se je v kotu na vrtu po žlebu povzpel. Mislim,
toliko rim še prenese pisateljsko pero
več ne, in ritem tuj
jezik moj nesprejemljivo zapleta
posipa s soljo
hej, mici, saj veste katera, ona z gradu,
daj še dva kufeta
ali pa ena iz šumija, obe že davno v pokoju
tudi mlad fant, epski pesnik
je sedel ob tisti mizi v črnem sakoju
beroč apollinairjevo pesem zone v češkem prevodu
(ali morda v slovaškem
pesmi vladimirja majakovskega, visokega tipa
človek stroj, johan tatlin in moja
tretja globalna cikorijana
sinklinala pameti in bela, marmelada)
v parizu in montevideu, naša ladja je tiho
s plimo drsela v pristanišče
tiger in volk sta bila prijatelja
moji mali in veliki možgani, strojnica
komaj slišna v trebuhu ladje prekooceanke
sin moj, drži se, ko boš odrasel
na portugalskem na inštitutu ali v
turčiji v göreme alpake pasel
new york, kompaktno mesto, priznajmo
kaj pa vem, budizem je strip in buda človek
pajek s kitajskimi potezami obraza
mongoli na moškatnem govedu in jaki na severu
labradorja, kaj se bo zgodilo ob izbruhu
supervulkana v yellowstonu, oo,
stari zvesti, nekoč smo po tebi naravnali
svojo staro uro iz schwarzwalda
oni leseni človek in njegov klobuk, celan
je bil zagotovo malce razočaran
in rené char, si lahko mislite, zavihal sem brke
in sprejel nagrado iz rok lepotice
s trinajstimi liftingi in še enim
ali dvema spodaj
in na glavi kosom potice
kdo ne bi pomislil, spolni iztirjenec
daj še en dalmatinski špricer,
še mnoga druga mesta, moskva in graz
in celje in tokio ob štirih zjutraj, tisti del ob morju
oziroma ginza s šestimi nogami novele o zakonu
in peteronogi zmaj petroleja, črno na rumenem
juan gris, kakšna mehkoba, zlatolasi por
lev rubinstein in žaneta walenajk
in drugi pomembni filozofi v prevodih v tuj jezik
małgorzata walenštajn, moja teta
kakšna ženska
nisem dolgo premišljeval
vtaknil sem zobotrebec v usta
in zapel ptička na greti
hej, ptiček, pes poldragih kamnov
povoščeno platno in mlado dekle
spolovilo se ji je vnelo
rdeče kot gozdna jagoda
kemični svinčnik po papirju, reži in poskakuj
montevideo, ladja skoraj neopazno v ustje reke drsi
migetanje luči na črni črti obzorja
in veliko število zvezd, res veliko
to je še najmanj, kar lahko rečem
človeka stisne pri srcu veličastje
oleg in kant in omar hajam
da ne bo pomote ali nesporazuma
in moje malo dekle z rdečim spolovilom
in penzijo po očetu
pridelovalcu gume
vojteku gordogherriju iii iz oklahome
njegov spomin je požrl pragozd, temačen
brezkončen v vse smeri
stopil je v pragozd sanj
tuji domači glasovi, šum listja
ob tropskem nalivu, noro
primeš se za glavo
kje je tvoja glava, hej, kje je glava
koliko mesecev globoko med stebli in strup orhidej
človek buden sanja in pozabi
smrt v brezzobih ustih goji orhideje
kolibriji ven in noter, zavihaj si rokav srajce
hej, človek, nimam srajce, za zajtrk skorja kavovca
in počitek z glavo naslonjen na kapovec
domači svet je tuj in neskončno daleč
nekdo ga je utopil v kozarcu vode
razdivjani vihar, entandrofragma,
pražilka, negibni mahagonij
morda res ni umetnost
pozabil sem že na umetnost
mali in veliki možgani, prekipevajoči
narastek, dnevi in noči, ritem brezčasne
večnosti, danes smo jedli črve
jutri črvi jedo nas
pozdravljena, mala nežika
ogrlica iz poldragih kamnov
oniks iz egipta in žad iz poljanske doline, tam
blizu hotavelj reka gloda skoz
črno kasijansko kamnino,
turkiz, vdet v srebro afganistana
v tem ali v drugem življenju
ladja drsi v pristanišče, komarji lepoto
preženejo v podpalubje
tisoč glist v enem piku
zlata zrna iz avstralije, dobro sem si
omastil brke tam, moja mala prijateljica
vneto spolovilo in zeleni sok agave med stegni
moja mala črna prijateljica
švicarska ura, ročno izdelana, kvarc in zlato
in spodaj prepadne severne stene matterhorna
tesnoba je moj gorski zrak
biti mrtev se ne zdi obet za slavno bodočnost
kruh in vino sem rezal z dolgim nožem
vetrovka iz nepremočljive svile
čas je, da pospravim smuči za letos v kot
če bo kdo našel moje koleno, naj se javi
levo ali desno, bolečina spi v njem, vile
pesek škriplje, mali možgani so precej brezbrižni
veliki skrajno zvedavi, otroške oči in
dvignjene obrvi in širok nasmeh
moped prislonjen na zid v zlati ulički
ki je za vedno izparela, alkimija njet
bil sem tam, zdaj sem tu
na veliki budistični razstavi stripov in jakovih mod
pozibavajo se, pozibavajo, med hojo in tudi drugače
v brooklynu sem jedel jastoga
nič kaj prida, žilav in trmast
z velikimi modrimi očmi
in luskinast po trebuhu, tisoč oranžnih luskin
bral sem neko knjigo
srce je komajda opazno hrepenelo
prsti, porjaveli od cigaret, in vonj tobaka
v krčmi ob pomolu
in računalnik na mizi, starejši model, programi
komajda še kompatibilni, elektronska pošta
in odprta konzerva ribje paštete
podajava si žalostno vest
bilo je prekleto mrzlo, veter vleče s severa
rdeče spolovilo male črne mici
poldrago kamenje, montevideo, spomini
in kritičarka konceptualizma
dajte, zavijte mi jajce v folijo, da ga odnesem
v prezeblo hladilnico sreče
kje je moja srajca, nikoli nisem imel srajce
ali pa so bili tisto prevodi njegovih pesmi
v slovaški jezik, majakovski, ogenj in kri
ljubil sem vas, je zapisal, ampak onadva
sta spustila morilce skozi zadnja vrata
tajna policija njegovega visočanstva komunizma
sekira, polonij ali strup
hej, hoj, apollinaire, moj brat
na mopedu slave, ruta prevezana čez čeljust
in šrapnel, razbeljena iskra v
možganih, veliki micelij, moda in goban, ples
pleši, mala mici, pleši
črna ebenovina
ti in jaz, ustje donave in save
klavirji in pavke in trombon, ne pozabi na trombon
in divje rezgetanje električne kitare
v ognju rok
pes, stokrat bolj si živ od mene
volk in tiger, prijatelja, mraz zgoraj v coni smrti
in mesec, razrezani razbeljeni aluminij
midva na mopedu, ne ve se, kdo vozi
roke v zrak na oranžnem ozadju umirajočega dneva
v egiptovski puščavi ali v puščavi mojave
veriga ognjenikov iz peščenjakov kriči
sonce zahaja na zlatem vlaku
dilidžansa in brezpilotni troti
upam, da nisem nič povedal
sanje pragozda, polmrak blaznosti
v azilu severno od pariza
kje je moja glava, kam so vrgli mojo glavo
smeti in smeti in še enkrat smeti
veliki indijanec, kje je moja glava
kitara in moped in velika barigla meskalina
kje je moja glava, strašno gledališče
blaznežev, nietzsche in artaud in nerval, ki pelje
svinjo na vrvici na bulvar in midva s
tranströmerjem, in oni nad neckarjem
steiner in ariman, ki žre brezmadežne
moške iz bordela
kri visoko na gori
moja mala mici in krvavo spolovilo
ladja prekooceanka drsi v pristanišče
kričeča tišina džungle
in velikanske črede goveda v patagoniji
ladja drsi v pristanišče
montevideo, tukaj sva

*

Če je človek preveč pameten

ČE JE ČLOVEK PREVEČ PAMETEN
JE NJEGOVA POEZIJA ZAENDREK
POEZIJA POMENI GIBANJE
GREŠ PO CESTI, SKOČIŠ NA AVTOBUS
BICIKEL POD ZADNJICO
IN VETER NA PLEŠASTI GLAVI
kdo za vraga mi je pritisnil tipko za velike tiskane črke
ljubiti bralca, ker je od njega odvisna moja pokojnina
popolnoma napačno naravnani možgani, okvirji slik
za katere mislim, da niso okvirjene, pa so
človek sede na stol, ampak dirka se odvija dalje, vsak dan
te vesolje obstreljuje z opravki in zahtevami
jaz pa nekam hrepeneče gledam na dva hriba, onega v daljavi
in tega pod brado in sem
z wd 40 pošprical nož, da ga lahko sploh odprem. Še vedno vem,
brienz, ob jezeru, trgovina s švicarskimi artikli za turiste. Oblak na gori, parnik na jezeru
nekaj ovinkov in navzdol proti luzernu, tako domače,
ampak vmes je preteklo osemnajst let
obiskali smo tudi skansen, ki se mi je zdel brezveze, ampak dan je treba
popestriti s kakšnimi postajami, če že prodajaš
kilometre vožnje. Pilatus, porabil sem dve minuti, da sem v glavi izbrskal
bedasto ime te gore z zobato železnico in tuneli
švicarskega letalstva vred. Zdaj me čaka razmišljanje o etiki boddhisattve. Včasih se
mi zdi, da je poezija živi plod dolgočasja. Počasi se spušča večer,
še en zapravljen dan, kar se tiče brezdelja,
če pa pomislimo, kaj vse sem opravil danes z ritjo na stolu,
bi jih vsaj 12 začudeno pogledalo v objektiv kamere
in vzdihnilo, ko bi bila jaz tako pridna. Poznam več modelov
svobode, tale je manj prepihan in v duhu začetne misli precej
zbit, spominjajoč na zdravo stolico
kakega ljubitelja kislega mleka in rženega kruha, to pa zagotovo jaz nisem.
In vsakovrstna nenadna vabila na konference in potem formularji, v katere
vpisuješ sinopsise, kakor da se bo kaj posebnega zgodilo. Biti eden od
objavljenih teoretikov praznega blebetanja,
broditi po odpadlem listju,
veter potegne pod steno in prinese vonj po gobah, a raje bi,
da se mi v obraz zabodejo kristalčki ledu
na vzponu nezavedne samote
saj to ni nič posebnega,
rad imam mraz
želim si, da bi bila moja poezija
goli mraz

Iztok Osojnik: Kosovel in sedem palčkov. Spremna beseda Taja Kramberger. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2015 (Kam, 1). 114 strani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?