Dvakrat osvobojene: politične pravice žensk 1918

Čas branja: 12 min.

ČLANEK & VIDEO

Poljakinje so volilno pravico z odlokom poveljnika države pridobile že 28. novembra 1918. Kmalu zatem, 26. januarja 1919, so državljanke Republike Poljske prvič v zgodovini odšle na volišča, da bi izvolile svoje predstavnike in predstavnice v parlamentu. V sejmu (kakor se imenuje poljski parlament) se je znašlo tudi osem poslank. Poljska se je s tem uvrstila med najbolj demokratične in napredne evropske države tistega časa.

V tem prispevku – prepisu scenarija za kratki film, katerega avtorici sta zgodovinarki dr. Agnieszka Konik in prof. Magdalena Gawin – lahko izveste, kako so si poljske ženske utrle pot do volilne pravice med prvimi na svetu.

Avtorici scenarija: Agnieszka Konik in Magdalena Gawin
Režija kratkega filma: Łukasz Izert in Agnieszka Konik
Produkcija: Inštitut Pileckega, 2020

Na spletu si lahko ogledate tudi virtualno razstavo z bogatim arhivskim slikovnim gradivom in obsežnejšim besedilom (v angleščini), ki podrobneje pojasnjuje zgodovinske okoliščine.

Ogled virtualne razstave

Poljakinje v razkosani državi: boj za pravice

Odsotnost lastne države v 19. stoletju je pustila pečat na vseh ravneh družbenega in političnega življenja Poljakov. Poljske dežele, ki so si jih razdelile Rusija, Prusija in Avstrija, se niso mogle svobodno gospodarsko in civilizacijsko razvijati.

Na ozemlju, ki ga je zasedla Rusija, je vladal režim carskega absolutizma. Vsi so se rodili in umrli kot carjevi podložniki. Avtoritarnost ruskih oblasti je privedla do izbruha januarske vstaje leta 1863. Vstajo je ruska vojska brutalno zatrla, vstajniki, tako moški kot ženske, so bili zaprti ali izgnani v Sibirijo, vse njihovo premoženje pa zaseženo.

Žensko vprašanje

Deset let pozneje je v poljski publicistiki odmeval družbeni in ekonomski problem samskih žensk, ki so bile brez sredstev za preživljanje, saj niso imele kvalifikacij in izobrazbe, s katerimi bi si služile kruh. Razpravo o položaju žensk je sprožila skupina varšavskih pozitivistov, znanih novinarjev in pisateljev. Tako je vzniknilo žensko vprašanje, zahteva po enakopravnosti žensk in moških, ki je zajelo ozemlje pod rusko, avstrijsko in sčasoma tudi pod prusko zasedbo. Razprava se je tikala neenakosti žensk na področju civilnega prava.

Okupatorske države so se zgledovale po Napoleonovem zakoniku, ki je veljal v večini evropskih dežel. Ženske brez moževega soglasja niso mogle opravljati poklicnega dela. Po moževi smrti niso imele pravice do samostojne vzgoje lastnih otrok, imele so omejeno dedno pravico, niso mogle podpisovati pogodb in oporok. Po poroki s tujcem so samodejno pridobile moževo državljanstvo.

Dostop do izobrazbe

Pozitivisti so zahtevali enake civilnopravne pravice za oba spola in terjali reformo izobraževanja, razvoj osnovnega šolstva ter enake učne načrte za deklice in dečke. Zavedali so se, da enakopravnost žensk ni mogoča brez dostopa do izobrazbe.

Na pruskem zasedenem ozemlju univerz sploh ni bilo. Ruske oblasti ženskam niso dovolile študija na rusificirani Varšavski univerzi. V avtonomni Galiciji so Poljakinje od devetdesetih let 19. stoletja lahko študirale na Jagelonski univerzi v Krakovu, a le dve smeri: medicino in filozofijo. Če so hotele pridobiti višjo izobrazbo, so morale v tujino: v Švico, Francijo in Belgijo. Konec 19. stoletja je bilo na Sorboni med študentkami največ Poljakinj in Rusinj.

Leteča univerza

Večina Poljakinj si ni mogla privoščiti dragega študija v tujini. Z mislijo na manj premožna dekleta je publicistka in družbena aktivistka Jadwiga Szczawińska-Dawidowa ustanovila tajno akademijo za ženske, t. i. Letečo univerzo (Uniwersytet Latający). Vzdrževali so jo z zasebnimi prispevki, na njej pa so predavali vodilni poljski učenjaki.

Leteča univerza je postala kovačnica aktivnih žensk, ki so se v naslednjih desetletjih udejstvovale v družbenem življenju, politiki in znanosti. Ena od absolventk Leteče univerze je bila Maria Skłodowska, pozneje znana kot Marie Curie, prva ženska v zgodovini, ki je Nobelovo nagrado prejela kar dvakrat: za fiziko leta 1903 in za kemijo leta 1911.

»Ena najstrašnejših plati ruske vladavine je bil pritisk na šolo in otroke. Šole so bile popolnoma rusificirane, njihovi cilji so bili povsem v nasprotju s poljskim narodnim duhom. Vse predmete so v ruščini predavali do Poljakov sovražno nastrojeni Rusi. Zato je bil pouk nadvse sporen, vzdušje v šoli pa naravnost neznosno. Otroci, ki so jih ves čas sumničili in za njimi vohunili, so vedeli, da en sam poljski pogovor ali neprevidna beseda lahko resno škodi ne le njim, temveč tudi družinam.«

—Maria Skłodowska-Curie

Sufražetke

V devetdesetih letih 19. stoletja so se začeli oblikovati sufražetski krogi. Med najpomembnejše vsepoljske organizacije, ki so si prizadevale za volilno pravico žensk, so spadale v mestih delujoče feministke, združene v Zvezi za enakopravnost poljskih žensk (Związek Równouprawnienia Kobiet Polskich), krščanske demokratke, delujoče v Združenju zemljiških posestnic (Zjednoczone Koło Ziemianek), in dromedarke (dromaderki) oz. borke za neodvisnost, zbrane v Bojni organizaciji Poljske socialistične stranke (Organizacja Bojowa Polskiej Partii Socjalistycznej). Pokroviteljici vseh sufražetk sta bili Eliza Orzeszkowa in Maria Konopnicka.

Justyna Budzińska-Tylicka med članicami varšavskega odbora razstave o delu poljskih žensk v Pragi, 1912 (Zveza za enakopravnost poljskih žensk)

Feministke: družbena reforma in enakopravnost

Začetnica poljskega feminističnega gibanja je bila Paulina Kuczalska-Reinschmit, soustvarjalka in glavna urednica časnika Ster, glasila Zveze za enakopravnost poljskih žensk. Stalne sodelavke varšavskega Stera so bile: zgodovinarki Helena Witkowska in Romualda Baudoin de Courtenay, nadarjena slikarka Maria Dulębianka, družbena aktivistka Józefa Bojanowska, ekonomistka Zofia Daszyńska-Golińska in zdravnica Justyna Budzińska-Tylicka.

Feministični krogi so v svojih časnikih objavljali kampanje za enake pravice žensk in moških, opozarjali na diskriminacijo v okviru družine pa tudi kritizirali dvojno moralo ter poudarjali problem prostitucije in spolnih bolezni. Sklicevali so se na gesla nravne čistosti, spolne vzdržljivosti pred poroko in zakonske zvestobe.

»Politična volilna pravica ni niti cilj niti dopolnitev pridobljenih svoboščin, temveč sredstvo za dosego družbene in državljanske enakopravnosti ženske z moškim ter nadaljnjega, le da enakopravnega sodelovanja z moškim pri gradnji boljšega družbenega sistema.«

—Paulina Kuczalska-Reinschmit

Učenke Marie Kleniewske med poukom (Združenje zemljiških posestnic)

Krščanske demokratke: narediti kaj koristnega

Medtem ko so feministke začele agitirati za enake pravice žensk v mestih, so se krščanske demokratke aktivirale v provinci. Združenje zemljiških posestnic je svoj program oprlo na socialni nauk Katoliške cerkve.

Ustanoviteljica združenja je bila Maria Kleniewska iz Kluczkowic. Po izidu enciklike Rerum novarum je okoli sebe zbrala skupino aktivnih žensk iz sloja zemljiških posestnikov, da bi se borile proti ekonomskemu izkoriščanju. Vodje Združenja zemljiških posestnic so bile Maria Rodziewicz, Maria Kretkowska, Maria Karczewska in Irena Kosmowska.

Skrb za dekleta, priseljena v mesta

Konec 19. stoletja je prišlo do silovite industrializacije in z njo do množične migracije vaških deklet v mesta. Vaška dekleta se niso izučile v nobenem poklicu, zato so se največkrat zaposlile kot služkinje. To delo je bilo slabo plačano in jim ni zagotavljalo nobenih pravic. Služkinje niso imele določenega delovnega časa, niso se mogle poročiti in osnovati družine. Na stara leta so pogosto pristale v hiralnicah. Mlada dekleta so v hišah delodajalcev pogosto spolno zlorabljali.

Zadruge

Krščanske demokratke so kritizirale dobrodelnost. Prednost so dajale ustanavljanju zadrug. Po vaseh so organizirale kmečka društva, katerih članice so bile vaške žene in dekleta. Zanje so snovale poklicne tečaje, na katerih so se lahko mlade kmetice naučile osnov poklica: kuhanja, šivanja, vezenja ali zdravstvene nege. Tečaje je spremljal pouk branja, pisanja in osnov računovodstva. Da bi znižale smrtnost vaščank med nosečnostjo in porodom, so na podeželje pripeljale babice, ustanavljale so otroška igrišča ter matere učile pravil higiene in otroške nege.

Delovanje v kmečkem in delavskem okolju

Pri svojem družbenem udejstvovanju so se krščanske demokratke oprle na modele, ki jih je izdelal kapucin Honorat Koźmiński, ustanovitelj ženskih cerkvenih redov. Članice le-teh so se lotevale dela v raznih okoljih, tako na podeželju kot v mestih. Ključna je bila njihova skrb za vaške deklice, ki sta jim po prihodu v mesta grozili demoralizacija in revščina.

»Skrb za zaščito materinstva lahko postane splošna šele potem, ko bodo ženske pridobile politične pravice in bodo lahko same odločale o zadevah, ki se jih tičejo.«

—Maria Karczewska

Prostovoljna ženska legija

Dromedarke: dinamit pod steznikom

Tako feministke kot krščanske demokratke so hotele reformirati obstoječe pravne sisteme v okviru držav na zasedenih ozemljih. Najmlajša generacija žensk je spoznala, da despotizem ruske države onemogoča pridobitev političnih pravic tako moškim kot ženskam. Civilizacijska zaostalost na avstrijskem in pruskem zasedenem ozemlju je kazala, da lahko le lastna država omogoči družbeno modernizacijo ter enake pravice žensk in moških.

Agitatorke, diverzantke in tihotapke orožja v boju za poljsko neodvisnost

Od leta 1905 so dromedarke delovale v Bojni organizaciji Poljske socialistične stranke, ki jo je vodil Józef Piłsudski. To smer so zastopale Aleksandra Szczerbińska, Maria Owczarkówna, Hanna Paschalska, Józefa Rodziewiczówna in Zofia Praussowa.

Za neodvisnost so agitirale po tovarnah. Sodelovale so tudi v diverzantskih akcijah zoper represivno rusko oblast. Pod krili so prevažale strelivo in mavzerje za borce. Eksploziv so skrivale v steznikih. Za svoje politično udejstvovanje so plačale ceno izgnanstva in zapora. Tik pred prvo svetovno vojno so pri Piłsudskem dosegle soglasje za ustanovitev ženskih paravojaških organizacij.

»V učnem načrtu so bili: spoznavanje orožja, pištole mavzer, pištole browning, puške, ravnanje z eksplozivi, dinamitom in ekrazitom, sestavljanje in razstavljanje bomb, izdelava terenskih skic, branje zemljevidov […]. Učili so nas prati potne liste […]. Na tečaju 2. letnika so predavali vojaško geografijo, postroj, organizacijo intendance, diverzantske tehnike, obrambo mest, taktiko in splošna vojaška vprašanja.«

—Aleksandra Szczerbińska

Borke in obveščevalke na fronti

Na frontah prve svetovne vojne in poljsko-sovjetske vojne so se srečale predstavnice vseh ključnih sufražetskih organizacij. Ženske so se pridruževale Poljski vojaški organizaciji (Polska Organizacja Wojskowa). Ustanavljale so ženske paravojaške organizacije, kot sta Liga sanitejk (Liga Kobiet Pogotowia Wojennego) in Prostovoljna ženska legija (Ochotnicza Legia Kobiet). Nekatere so se borile na fronti v moških uniformah in z moškimi psevdonimi, druge so opravljale nevarne obveščevalske naloge.

»Piłsudski je poudarjal, da ženskam pravic ni podelil, ker bi jih zahtevale, temveč zato ker so jih pridobile z aktivno borbo za neodvisnost.«

—Aleksandra Piłsudska, rojena Szczerbińska

"Ne gre za levico ali desnico [...]. Tu nisem kot predstavnik in zagovornik levice, tu sem za vse." (Józef Piłsudski, 1918)

Leto 1918

Novembra 1918 se je iz zapora v Magdeburgu v Varšavo vrnil Józef Piłsudski. Pred predajo oblasti regentski svet ženskam ni nameraval dati volilne pravice. Zato so aktivistke od septembra 1918 organizirale več vsepoljskih zborovanj in shodov pod geslom enakopravnosti v svobodni poljski državi.

»Poljakinje nočemo biti pasivne gledalke, ampak hočemo neposredno sodelovati v tem zgodovinskem trenutku vstajenja Poljske in shod odpiramo z geslom: Državljanstvo ženskam v neodvisni združeni poljski državi!«

—Justyna Budzińska-Tylicka

Splošna volilna pravica

  1. 11. 1918 je bil izdan odlok poveljnika države o volitvah v zakonodajni sejm, kot se je imenoval parlament druge Republike Poljske. Volivci so postali vsi državljani, ki so dopolnili 21 let. V 7. členu piše: »Poslance volijo vsi državljani(ke) z aktivno volilno pravico.«

»Vse moramo enako kot moški voliti poslance v parlamentu in med temi poslanci imeti svoje predstavnice. Tudi nam leži na srcu, kakšna bo Poljska, kakšna njena oblast, kakšno gospodarstvo, kakšne šole, kakšni davki. Poleg tega se moramo tudi me znajti v sejmu, da bi spomnile na svoje pravice, na svoje krivice. Tega moški ne bodo naredili namesto nas.«

—Maria Walewska

Januarja 1919 so se ženske prvič podale na volišča kot polnopravne državljanke druge republike.

»Bil sem tisti v poljski državi, ki je s peresom v roki in z nasmehom na ustnicah podpisal vaše pravice. Pravice, ki ženskam dajejo enakopravnost z moškimi.«

—Józef Piłsudski

Enakopravnost se udejanja

Prve poslanke v zakonodajnem sejmu so bile Zofia Moraczewska, Gabriela Balicka-Iwanowska, Irena Kosmowska, Jadwiga Dziubińska, Maria Moczydłowska, Zofia Sokolnicka, Franciszka Wilczkowiakowa in Anna Piasecka. Skupina poslank je presegla strankarske delitve in skupaj postavila temelje socialnega skrbstva.

V drugi republiki so ukinili vse predpise, ki so ženske diskriminirali na področju civilnega prava, izenačili so učne programe za oba spola ter razvili osnovno, srednje in višje šolstvo.

V tridesetih letih 20. stoletja je na poljskih univerzah delež študentk nihal med 27 in 40 %. Na humanističnih fakultetah so že tedaj predstavljale večino.

Vloga žensk v poljski zgodovini

Dosežki Marie Skłodowske Curie so ženskam tlakovali pot v znanost v Evropi in ZDA.

Med drugo svetovno vojno so se ženske borile v Domovinski armadi (Armia Krajowa) in opravljale pomembne funkcije v Poljski podzemni državi (Polskie Państwo Podziemne).

Ideja Leteče univerze kot platforme za izmenjavo svobodne misli se je v krogih demokratične opozicije vrnila v času komunizma.

Ženske so imele pomembno vlogo tudi v gibanju Solidarność in tako prispevale k padcu komunizma leta 1989.

Kmečka društva, ki jih je ustanavljalo Združenje zemljiških posestnic, so se pozneje preimenovala v društva kmečkih gospodinj in so še danes najpomembnejše organizacije, ki aktivirajo ženske v manjših krajih in vaseh.

Feminizem začetka 20. stoletja je opozoril na potrebo po enakosti spolov, ki je postala pomemben steber sodobnih demokratičnih družb.

Geslo družbene solidarnosti, lajšanja brutalnih posledic kapitalizma, ki so ga promovirale krščanske demokratke, je aktualno še danes.

Boj za politične pravice žensk je skupaj z idejo o neodvisnosti med ženskami oblikoval etos odgovornosti za državo.

Boj za svobodo se prenaša iz roda v rod

Po izdaji odloka poveljnika države novembra 1918 odmevalo je na zborovanjih geslo »Dvakrat osvobojene«.

»Med drugo svetovno vojno sem globoko ganjena ugotovila, da so generacijo naših otrok, ki se je v vrstah Domovinske armade podajala v boj z okupatorjem, zanimale naše izkušnje in naše konspirativno delovanje v strelskih četah, Strelski zvezi in Poljski vojaški organizaciji. Prav res: boj za svobodo se deduje, prenaša se iz roda v rod.«

—Wanda Pełczyńska

Kratke biografije

Eliza Orzeszkowa

Eliza Orzeszkowa

(1841–1910)

Udeleženka vstaje 1863, sufražetka, pisateljica, nominirana za Nobelovo nagrado. Članica Združenja zemljiških posestnic.

Maria Konopnicka

Maria Konopnicka

(1842–1910)

Pesnica, prevajalka, zagovornica emancipacije, urednica revije za emancipacijo Świt. Nanjo se je sklicevala mlajša generacija aktivnih žensk.

Paulina Kuczalska-Reinschmit

Paulina Kuczalska-Reinschmit

(1859–1921)

Publicistka, feministka, ustanoviteljica Zveze za enakopravnost poljskih žensk, urednica feministične revije Ster.

Zofia Daszyńska-Golińska

Zofia Daszyńska-Golińska

(1866–1934)

Doktorica ekonomije, sociologinja, članica Zveze za enakopravnost poljskih žensk. Urednica domoljubne revije za ženske Na posterunku. Senatorka v drugi republiki.

Zofia Moraczewska

Zofia Moraczewska

(1873–1958)

Učiteljica, poslanka, vodja Lige žensk Galicije in Šlezije (Liga Kobiet Galicji i Śląska). Ustanoviteljica Zveze državljanske angažiranosti žensk (Związek Pracy Obywatelskiej Kobiet), največje ženske organizacije v drugi republiki.

Maria Dulębianka

Maria Dulębianka

(1861–1919)

Slikarka, publicistka, feministka, družbeno-politična aktivistka. Članica Lige sanitejk, delegatka Poljskega rdečega križa.

Maria Karczewska

(1866–1951)

Publicistka, družbena aktivistka, sufražetka, članica Združenja zemljiških posestnic.

Wanda Pełczyńska

Wanda Pełczyńska

(1894–1976)

Pisateljica, novinarka, poslanka v drugi republiki. Članica Lige sanitejk in obveščevalne službe v poljsko-sovjetski vojni. Urednica revije Kobieta Współczesna. Vodja poljske sekcije FIDAC. Med drugo svetovno vojno delovala v glavnem štabu Domovinske armade. Umrla v emigraciji.

Izabela Moszczeńska-Rzepecka

Izabela Moszczeńska-Rzepecka

(1864–1941)

Publicistka, prevajalka, pedagoginja, politična aktivistka. Pobudnica in ustanoviteljica Lige sanitejk.

Aleksandra Szczerbińska-Piłsudska

Aleksandra Szczerbińska

(1882–1963)

Politična aktivistka, članica Bojne organizacije Poljske socialistične stranke, Poljske vojaške organizacije in obveščevalne službe. Pri Piłsudskem izpogajala vstajo ženskih paravojaških oddelkov. Umrla v emigraciji.

Maria Kretkowska

Maria Kretkowska

(1863–1947)

Sufražetka, zagovornica zadrug, aktivistka Združenja zemljiških posestnic.

Maria Ródziewiczówna

Maria Rodziewiczówna

(1864–1944)

Članica Združenja zemljiških posestnic, zagovornica družbene solidarnosti, ena najpopularnejših pisateljic, delovala v organizacijah, ki so pomagale med boji za Lvov in poljsko-sovjetsko vojno.

Wanda Gertz

Wanda Gertz

(1896–1958)

Borka v 1. brigadi Poljskih legij, članica Poljske vojaške organizacije, Prostovoljne ženske legije, borka v poljsko-sovjetski vojni. V drugi republiki majorka Poljske vojske. Med drugo svetovno vojno častnica vodstva diverzije glavnega štaba Domovinske armade, sodelovala pri varšavski vstaji. Umrla v emigraciji.

Stefania Kudelska

Stefania Kudelska

(1890–1944)

Članica Poljske vojaške organizacije, častnica obveščevalne službe v poljsko-sovjetski vojni. V drugi republiki poslanka in senatorka. Med drugo svetovno vojno članica glavnega štaba Domovinske armade. Padla v varšavski vstaji.

Maria Walewska

Maria Walewska

(1895–1980)

Prosvetna in družbena aktivistka, sufražetka, članica Združenja zemljiških posestnic in Poljske vojaške organizacije.

Zofia Praussowa

Zofia Praussowa

(1878–1945)

Matematičarka, članica Poljske socialistične stranke, dromedarka, poslanka druge republike. Urednica revije Głos kobiet. Članica Poljske vojaške organizacije in Lige sanitejk. Med drugo svetovno vojno delovala v Domovinski armadi, zaprta v zloglasnem varšavskem zaporu Pawiak. Umrla v koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Maria Dąbrowska

Maria Dąbrowska

(1889–1965)

Članica Lige sanitejk. Znamenita pisateljica, esejistka, prevajalka. Nominirana za Nobelovo nagrado.

Helena Bójwidowna

Helena Bujwidówna

(1897–1980)

Feministka, članica Prostovoljne ženske legije, borka za Lvov. V drugi republiki prva veterinarka na Poljskem.

Józefa Maria Lis-Błońska

Józefa Maria Lis-Błońska

(1902–1970)

Članica Poljske vojaške organizacije in obveščevalne službe med poljsko-sovjetsko vojno. V drugi republiki delovala v Zvezi državljanske angažiranosti žensk, med drugo svetovno vojno v Svetu za pomoč Židom Żegota (Rada Pomocy Żydom »Żegota«).

Halina Chełmicka-Jaroszewiczowa

Halina Chełmnicka-Jaroszewiczowa

(1892–1940)

Članica Strelske zveze, Bojne organizacije Poljske socialistične partije, obveščevalne službe in poveljnica Poljske vojaške organizacije. V drugi republiki poslanka in senatorka, podpredsednica Zveze državljanske angažiranosti žensk. Umrla v nemškem poboju v Palmirah.

Aleksandra Zagórska

Aleksandra Zagórska

(1884–1965)

Organizatorica ženskih čet Poljske vojaške organizacije. Poveljnica Lvovskega bataljona Prostovoljne ženske legije. Polkovnica Poljske vojske. Po drugi svetovni vojni živela pod spremenjenim priimkom.

Stanisława Paleolog

Stanisława Paleolog

(1892–1968)

Članica Poljske vojaške organizacije, kurirka, asistentka Prostovoljne ženske legije, branilka Lvova. V drugi republiki prva poveljnica ženske policije.

Zofia Zawiszanka

Zofia Zawiszanka

(1889–1971)

Borka za neodvisnost, pesnica, prozaistka. Organizatorica in poveljnica ženskih odredov strelskih čet. Obveščevalka in kurirka Poljskih legij. Članica Poljske vojaške organizacije. Med drugo svetovno vojno delovala v Domovinski armadi.

Prevedla Tatjana Jamnik

Na spletu si lahko ogledate tudi virtualno razstavo z bogatim arhivskim slikovnim gradivom in obsežnejšim besedilom (v angleščini), ki podrobneje pojasnjuje zgodovinske okoliščine.

Ogled virtualne razstave

Uredništvo se zahvaljuje Inštitutu Pileckega za dovoljenje za objavo scenarija filma in za uporabo slikovnega gradiva.

Veleposlaništvu Republike Poljske v Ljubljani se iskreno zahvaljujemo za podporo, predvsem pa za pobudo, da razstava in film ugledata luč sveta tudi v slovenščini.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?