Pesem iz zbirke: Cyprian Kamil Norwid: Norwid. Prev. Tone Pretnar. Ljubljana: Mladinska knjiga (Lirika), 1985. 59–65.
Chopinov klavir
La musique est un chose étrange!
Byron
L’art? … c’est l’art – et puis, voilà tout.
Béranger
I
Ko k tebi sem v predzadnjih dneh prišel,
življenja tok se ni iztekel – –
poln kot mit,
bled kot svit,
kot da življenja konec bi začetku rekel:
»Ne bom te strgal, temveč raz-o-del!«
II
Ko k tebi sem v predzadnjih dneh prišel,
si bil vse bolj in bolj podoben liri,
ki jo zavrgla je Orfeja roka
in se v nji moč udarca z glasbo meri,
da strun četvero trepeta in joka
in se glase
po dve in dve
iz mraka tihega:
»Udaril on
je pravi ton!«
»O, mojster, ki igra mu lira odvržena!«
III
Pri tebi, Friderik, sem bil te dni!
In tvoja roka zaradi beline
iz alabastra-sle-in nežnosti –
dotikov bežnih kakor z nojevim peresom
v očeh se mi mešala je s tipk plesom
iz slonovine.
In bil si kakor lik, ki ga
iz naročja marmorja
ves čas zavzeto
dobiva dleto,
kot genij Pigmaliona večnega!
IV
In v tem, kar si igral – a kaj, ton govori,
čeprav odmev drugače se uravna
kot blagoslov, ki tvoja roka ga
akordu vsakemu deli.
In v tem, kar si igral, preprostost je bila
períklejske dognanosti,
kot bi antična čednost se znašla
v leseni vaški hišici
in rekla sama sebi:
»Prerodila sem se v Ne-bi
in harfa vrata so postala
in štola iz poti
in vidim hostijo skoz žito belo,
mar že na Taboru živi
Emanuelo?«
V
V tem Poljska je bila. Iz zenita
vseobče dovršene zgodovine
hiti z navdušenosti mavrico ovita
v nov Piastov tir v kolesju-zgodovine
vseskozi ista
čebela-zlatočista.
Spoznal bi jo na samem koncu bitja.
VI
Končal si pesem in izpred oči
izginil si mi. Slišim še lahko,
da z usteci otroškimi
se tipke le prepirajo
o neizpeti sili
iz mraka tihega –
po osem, zdaj po tri –
šepečejo: »Zavrača nas? Igra?«
VII
O, Ti! ki si ljubezni sam profil,
ki Razodetje svet Te imenuje,
čemur v Umetnosti se pravi Stil,
ki spev prežema, kamne oblikuje …
Ti, ki Ti Zgodovina Era pravi
in Zgodovini si vseskozi zvest,
si utelešen v Duhu in Postavi
in »Consummatum est« …
O, Ti! ki si neskončno dovršen,
in kakršno že bodi Tvoje Znamenje:
naj Fidias bo, David – ali pa Chopin
ali junak Aishilesovih scen,
se vedno ti maščuje MANJKANJE,
ker pomanjkljivost je pečat prsti,
ki le začenjala bi rada,
in Razodetje jo boli,
zato z nalogami vsevprek se ubada.
Ko kakor zlat komet klas dozori,
se komaj-komaj v vetru ziblje,
a dež pšeničnih zrn usiplje –
tako ga dovršenost razživi …
VIII
Glej, torej, Friderik, Varšavo
pod razžarelo zvezdo
čudežno sanjavo,
glej orgle v Fari, glej, saj tvoje gnezdo
je tu, kjer so patricijski domovi davni
prav kakor Skupna-Reč
in votel, siv tlak trgov slavnih
in Zygmuntov v oblakih meč.
IX
Poglej, iz ulic v ulice
kavkaški konji vro,
kakor pred burjo lastovke
pred polki se pode –
po sto in sto …
Poslopje ogenj ej zajel, ugasnil spet,
spet vzplamtel – – – in tu, pod stenami
je žalostnih vdov videni trepet
pred vodo in cevmi …
In zrem skoz dim in skoz nemir,
kako z balkona močni prsti
nekaj podobnega mrtvaški krsti
spuste navzdol … zgrmel, zgrmel je … – Tvoj klavir!
X
Klavir, ki Poljsko je proslavil, iz zenita
vseobče dovršene zgodovine
jo vrgla je njegova himna silovita
v nov Piastov tir v kolesju-zgodovine,
votlo zgrmel na tlak je iz granita.
Kako, glej, misel vzvišeno človeka
lahko uniči bes ljudi,
četudi od najdavnejšega veka
spodbuja vse in vse budi.
In kot telo Orfejevo
ga tisoč Pasiij razdrobi
in vsaka vpije: Nisem to!
To nisem jaz! škriplje z zobmi.
In Ti – in jaz? Udariva v razsodni spev,
zakličiva, da pozni vnuk poveseli se!
Odzove v gluhem kamnu se – odmev,
in ideal na mestni tlak spusti se – –
1863
Prevedel Tone Pretnar
Na naslovni fotografiji: Frédéric Chopin
—
Cyprian Kamil Norwid (1821–1883) je bil predstavnik poljske pozne romantike. Leta 1832 je emigriral v tujino in naslednjih štirideset na zahodu preživel v hudem pomanjkanju. Več »