Refleksija zgodovine 20. stoletja v romanih sodobnih čeških avtoric

ČLANEK & VIDEO

V prvem desetletju novega tisočletja so v češki književnosti nastajala dela, ki so prikazovala zgodovinske dogodke 20. stoletja na Češkoslovaškem v drugačni luči. Zlasti mlade avtorice so zelo izrazito in v konfrontaciji s starejšimi interpretacijami polpretekle zgodovine prikazale travme, povezane z odnosom med Čehi in Nemci. V prispevku se seznanimo z eno od najvidnejših pisateljic, Radko Denemarkovo, ki se v svojih delih nenehno odziva na pereče teme sodobnega časa, in njenim romanom Denar od Hitlerja (2006, slov. 2010). Vzporedno pa lahko beremo tudi roman Jakube Katalpe Nemci (2012, slov. 2014), kjer se glavna junakinja odloči odkriti družinske skrivnosti iz preteklosti.

Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: zahodnoslovanske književnosti se je odvilo 14. septembra 2021 v Slovanski knjižnici (Mestna knjižnica Ljubljana).

Literarna refleksija dogodkov 20. stoletja v češki književnosti

Ena od tendenc v sodobni češki književnosti – kot tudi v slovenski književnosti –, ki se pojavlja na začetku novega tisočletja, je refleksija zgodovinskih dogodkov 20. stoletja v proznih delih. Zgodovinski dogodki so lahko končno prikazani neideološko in ne več z vidika pričevalca, temveč pogosto skozi pogled osebe, ki raziskuje svojo družinsko zgodovino. Tudi obravnavana romana dveh vidnih čeških avtoric upodabljata zgodovinske teme na izviren in samosvoj način. Gre za pisateljici srednje generacije: Radko Denemarkovo (1968) in avtorico, ki piše pod psevdonimom Jakuba Katalpa (1979).

Ni brez zanimivosti, da so se zgodovinskih tem v sodobni češki književnosti lotevale predvsem avtorice srednje in mlajše generacije, med drugimi navedimo vsaj Aleno Mornštajnovo (1963), Hano Andronikovo (1967–2011), Magdaleno Platzovo (1972) ali pa Kateřino Tučkovo (1980).

Prelom po žametni revoluciji

V prvem desetletju po spremembi političnega sistema, torej po žametni revoluciji leta 1989, so razvoj književnosti zaznamovale mnoge zunajliterarne okoliščine. V devetdesetih letih namreč lahko izidejo dela, ki prej niso smela biti izdana: svoje prvence tedaj na primer objavijo tako avtorji starejših generacij kot tudi mladi debitanti, izhaja veliko število dnevnikov, spominov, zapiskov, ki je češka literarna zgodovina imenuje avtentična literatura. Pomembno je tudi, da knjiga postane tržni artikel. Po letu 2000 se situacija na neki način ustali, hkrati pa zaznamo nekaj tendenc, med katerimi je izrazita prav refleksija preteklih obdobij.

Med najvidnejše tematske sklope, ki se takrat pojavijo, sodi refleksija češke resničnosti od zunaj – kar je povezano s tem, da so se odprle možnosti za potovanja v tujino. Avtorji se na kritičen ali pa tudi nostalgičen način vračajo v obdobje t. i. normalizacije na Češkoslovaškem, torej v dvajsetletno obdobje po sovjetski okupaciji leta 1968, ki ga pogosto upodabljajo skozi oči otroškega pripovedovalca, kot to v svojih romanih počne npr. Irena Dousková.

Med zgodovinske dogodke, ki so predstavljeni na novo, neideološko, spadajo predvsem druga svetovna vojna, holokavst, nasilna kolektivizacija po vojni in razpad tradicionalnih vrednot na podeželju in v mestih. Nevralgična točka češke zgodovine so travme, nastale po sesutju mirnega češko-nemškega sobivanja v eni državi.

Porušeno sožitje Čehov, Nemcev in Židov

Sožitje Čehov, Nemcev in nemško govorečih Židov na Češkem sega daleč v zgodovino, vse do 13. stoletja, in je prineslo tudi veliko pozitivnega, naj omenim samo svetovno znanega Franza Kafko, ki je izviral iz asimilirane židovske družine in je pisal v nemščini. Po drugi strani se trenja in napetosti med pripadniki češke in nemške narodnosti stopnjujejo že od druge polovice 19. stoletja, kar pozneje izkoristi Hitler. Nemška manjšina je pred vojno tvorila eno tretjino prebivalstva in je poseljevala približno tretjino ozemlja Češkoslovaške, zlasti na obmejnem območju. Po priključitvi Sudetov k nemškemu tretjemu rajhu leta 1938 s teh območij v notranjost države zbeži skoraj pol milijona Čehov.

Tik po koncu druge svetovne vojne pride do obračunavanja med češkimi in nemškimi prebivalci, pri čemer so pomembno vlogo odigrali sprejetje kolektivne krivde s strani političnih predstavnikov in dekreti predsednika Beneša, ki so omogočali konfiskacijo premoženja Nemcev. V letih 1945–1946 sledi izgon Nemcev, Češkoslovaško mora zapustiti več kot 2 milijona pripadnikov nemške manjšine. V prvi fazi gre za t. i. divji izgon, kjer pridejo na dan tudi temne plati človekovega značaja – brez sojenja so vsi Nemci a priori obravnavani kot sovražniki in vsak češkoslovaški prebivalec nemške narodnosti, ki si je želel ostati, je moral dokazovati, da ni sodeloval z nacisti. Temu je zatem sledil še organizirani izgon nemških prebivalcev.

Vprašanje krivde v romanu Radke Denemarkove

Prav tema izgona Nemcev iz povojne Češkoslovaške služi Radki Denemarkovi, da nam prikaže vso kompleksnost teh časov. V romanu Denar od Hitlerja (2006, slov. 2010) je mdr. obravnavala vprašanje krivde oziroma »dednosti« krivic in krivd, položaj ženske v moškem svetu in še mnogo drugih tem.

Glavna junakinja romana, Gita Lauschamnnová, nemško govoreča Židinja, se po koncu vojne vrača iz koncentracijskega taborišča v svojo rodno vas. Toda tam so premoženje njene družine že zaplenili predstavniki revolucionarnih gard. Čez šestdeset let se vrača drugič, s potrdilom, da so njeni starši bili rehabilitirani in da ima pravico do denacionalizacije. Njeno drugo vrnitev nam ponazarja odlomek iz knjige:

Vsak povojni obisk Poč iz mene izsesa toliko moči. Kot da mi ne bi bilo zadosti, se vračam in se poskušam navezati na izgubljene trenutke. Namesto da bi živela svoje. V mislih Poč nisem nikoli zapustila. Samo telo je blodilo po svetu, duša je tu obtičala. To je bilo njihovo maščevanje.

Pajčevina je trdno stkana. Brez konca in začetka. Razpeta od enega horizonta do drugega. Nad dvorcem, pokopališčem, jablanovim sadovnjakom. Ležim v mreži, ne poskušam se osvoboditi iz nje. Postala sem ravnodušna do sumljivih zvokov, s katerimi odvratni kosmati pajek signalizira svoj prihod.

Vendar se je v meni razvila trdna odločitev ki se je porodila med zadnjim sestankom na občini. Pravdala se bom. In upepeliti, ne, pokopati me bodo enkrat morali tukaj. Tega mi menda ne morejo prepovedati.

(Str. 233)

Za Denemarkovo sta značilna premišljen slog in jezik, kar je moral biti sicer tudi precejšen prevajalski oreh, in večplastna zgradba romana. Napeta, skoraj detektivska zgradba romana – na začetku smo namreč kot bralci priča izkopavanju okostnjaka na vrtu – skriva še mnogo drugih, globljih plasti.

S popackano roko spet trdno objame razpokan zeleni držaj in začne luščiti, rezati sloje grude, pretkane in zraščene s koreninicami trav in plevela. To traja nekaj minut, dokler se lopatka ne upogne, obstane in osupne nad kljubujočo, trdo oviro. Denis upočasni. In dolge reze spremeni v nežno, mrzlično obrezavanje prstenega girosa. Ko zadihano konča, pred njim leži frapantno dolga in ozka skleda s čudnimi štrlinami, izbrazdanimi razpokami in luknjami. Bela skleda. Dvigne jo in čisti. Z nje odlušči ostanke nesnage. Oplakne jo z otroško kanglico, prav tako zeleno, z rdečim gobčkom škropilnika. Stran steče samo dvakrat. Da bi kanglico napolnil z umazano deževnico. Iz stare rjaveče banje, ki so jo pred leti odvrgli pri jagodni gredici. Da bi poleti v njen Denis lahko čofotal. Očiščeno, izpraznjeno, preluknjano skledo obrne. In dvigne.

Presenečeno gleda v dve prazni odprtini. Očesni votlini.

To je lobanja.

Človeška lobanja.

Petletni Denis ho iz jablanovega sadovnjaka previdno prenese na peskovnik.

(Str. 11–12)

Hkrati je roman napisan univerzalno, kar dokazuje recepcija prevodov Denarja od Hitlerja v tuje jezike. Bralke in bralci v drugih državah v zgodbi prepoznavajo vzorec človeškega obnašanja v mračnih obdobjih zgodovine ali sedanjosti, ki ga zlahka povežejo z lastno kolektivno izkušnjo.

»Mali ljudje« v kolesju zgodovine pri Jakubi Katalpi

Tretji roman avtorice Jakube Katalpe Nemci (2012, slov. 2014) nas popelje na začetek 20. stoletja. Vnukinja, ki sedaj živi v Londonu in pričakuje prvega otroka, začne raziskovati usodo svoje babice, ki je ni nikoli spoznala. Ta babica, ki je hkrati glavna junakinja romana – Nemka Klara Rissmannová – je še živa in njeno usodo spremljamo od njenega rojstva leta 1910. Avtorica opisuje življenje družine srednjega razreda v Nemčiji začetka stoletja, v kateri je Klara odraščala, stiske prve svetovne vojne in poznejši vzpon fašizma v tridesetih letih 20. stoletja na izredno sugestiven in plastičen način. Kljub temu ima velika zgodovina le zanemarljivo vlogo v primerjavi z družinskimi odnosi. Po začetku druge svetovne vojne je Klára, potem ko je diplomirala na učiteljišču, odšla v Berlin in se nato znašla na češkem mejnem območju. Tu se je zbližala z lokalnimi prebivalci. V odlomku romana lahko preberemo, da je imelo to sobivanje tudi humorne plati:

Kadarkoli se je Klara vrnila iz Tihega Broda, je hišnica previdno poizvedovala, kje je bila.

Vsakokrat bi ji najraje zabrusila, da je to prav nič ne briga, vendar se je zavedala, da bi s tem svoj položaj samo še poslabšala. Ljudje v vasi ji niso zaupali in ona sama se jih je bala.

»Šla sem po nakupih,« je torej odgovorila, in ker je hišnica molčala, ji je bilo jasno, da čaka na druge podrobnosti.

To ji je šlo na jetra.

»In tik pred odhodom sem poklicala Goebbelsa,« je dodala in to že naslednji hip obžalovala, ker je ženska vanjo sumničavo zapičila pogled.

»To je bilo mišljeno kot šala,« je pred poukom pojasnjevala Fuchsu.

»Meni se ne zdi smešno,« je odvrnil Fuchs. »Včeraj se je v gostilni govorilo, da je vaša mati Goebbelsova sestrična.«

(Str. 170)

Pomembna tema romana je tudi izguba identitete. Izguba premoženja in zaplemba hiš sta bila vidna manifestacija nečesa precej bolj subtilnega: najbolj boleče izgube in izkoreninjenje so se zgodile na notranji, duhovni in kulturnozgodovinski ravni.

Sklep

Pri obeh delih vidimo, da sta avtorici odprli in obravnavali travme češke zgodovine, obenem pa ju lahko beremo bolj univerzalno – kot prispodobo, kako se lahko človek obnaša v mejnih situacijah, pa tudi kot podobo »navadnega« življenja v »veliki« zgodovini, ki hkrati odpira mnoga občečloveška vprašanja.

Literatura

Nesrečno srečni: Antologija češke poezije druge polovice 20. stoletja. Uredila Jana Šnytová, izbor pesmi Petr Hruška, spremna beseda Jan Štolba, prevedli Tatjana Jamnik in študentje bohemistike Anjuša Belehar … et al. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012.

Tatjana Jamnik: Razpoke. Spremna beseda. V: Radka Denemarková: Denar od Hitlerja. Prev. Tatjana Jamnik. Ljubljana: Modrijan, 2009. 271–286.

Radka Denemarková: Jaz bom vedno na strani žrtve. Intervju z Radko Denemarkovo. Mentor: mesečnik za vprašanja literature in mentorstva 36/1 (2015). 75–83

Viri

Radka Denemarková: Denar od Hitlerja. Prev. Tatjana Jamnik. Ljubljana: Modrijan, 2009.

Jakuba Katalpa: Nemci. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2014.

Alena Mornštajnová: Hana. Prev. Nives Vidrih. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2019.

Magdaléna Platzová: Sol, ovce, kamenje. Prev. Nives Vidrih. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2005.

Hana Andronikova: Zven sončnih ur (odlomek). V: Prevajalske stopinje: Zbornik Prevajalskega natečaja češke književnosti (2006–2018). Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021. Prev. Katja Ketiš. 92–94.

Foto: Bundesarchiv, Bild 183-1983-0422-315 / Donath, Otto

Jana Šnytová

Predavateljica češke književnosti na Oddelku za slavistiko FF UL. V svojih raziskavah in znanstvenih prispevkih obravnava prevodoslovne teme, predvsem teorijo in kritiko prevoda literarnih del ter komparativno stilistiko, posveča se tudi slovensko-češkim literarnim odnosom. Kot (so)urednica je pripravila za izdajo v slovenščini tri antologije češke književnosti, občasno prevaja slovensko leposlovje in strokovna besedila.