Poezija in dobrota: poljski pesnik Cyprian Kamil Norwid

Čas branja: 10 min.

ČLANEK & VIDEO

V letu 2021 mineva 200 let od rojstva velikana poljske poezije Cypriana Kamila Norwida. Ob tej priložnosti je Muzej literature Adama Mickiewicza v Varšavi v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve Republike Poljske pripravil razstavo, ki jo v nekoliko prirejeni obliki prinašamo tudi slovenskim bralcem. Besedilo razstave izpod peresa Jarosława Mikołajewskega je dopolnjeno z interpretacijami iz knjige Poljska književnost Rozke Štefan in s prevodi Toneta Pretnarja iz zbirke Norwid.

Norwidovo poezijo v izvirniku lahko poslušate v kratkem filmu bratov Quay
(z angleškimi podnapisi in spremnim besedilom):

Norwid – vsestranski genij

Poljska nobelovka Wisława Szymborska je v pesmi Pesniški večer (prev. Jana Unuk) napisala, da je pesnik pri svojem delu »obsojen na težke norwide«. Pa »Norwid« ni obče ime. To je priimek, za katerim se v zavesti poljskih bralcev skrivajo značilni bradati obraz, usoda emigranta, življenje, polno upa in brezupa, ter smrt v revščini. Predvsem pa neprepoznani genij. Opazovalec in poročevalec. Mislec in risar. Velikan filozofske poezije, najfascinantnejši, nemara pa tudi najzahtevnejši poljski pesnik. Najvišja stopnja posvečenosti v skrivnosti poezije. Avtor najbolj intrigantnih, najlepših, vsebinsko bogatih in smelih povedi.

Ali domovino črni ta, ki jo črní,
ali ta, ki govoriti o tem ne pusti?

Cyprian Kamil Norwid
Cyprian Kamil Norwid

Cyprian Kamil Norwid (1821–1883)

Vrstnik Charlesa Baudelaira. Čeprav ga prištevajo med romantike, je imel neobičajno izvirno pesniško dikcijo. Ustvarjal je v senci starejših velikih pesnikov, ki sta bila že v tistem času slavna – Adama Mickiewicza in Juliusza Słowackega, s katerima je bil v prijateljskih odnosih.

Rodil se je leta 1821 v vasi Laskowo-Głuchy na Mazovskem. Odraščal je v Varšavi, kjer se je tudi šolal. Od leta 1842 je popotoval, ustavil se je v Dresdnu, Benetkah, Firencah, Rimu, Berlinu in Bruslju. Obdobje pomladi narodov je znova preživel v Rimu. Leta 1849 se je naselil v Parizu, kjer se je spoprijateljil z rojakom Frédéricom Chopinom.

Nesrečno zaljubljen, bolan in obubožan se je leta 1852 odločil izseliti v Združene države Amerike. Toda že leta 1854 se je vrnil v Evropo, krajši čas se je zadrževal v Londonu, nazadnje pa se je ustalil v Parizu.

Čedalje bolj gluh in slep, jetičen, pogreznjen v molk in žalost, je sanjal o potovanju v Firence in blagodejnih učinkih tamkajšnjega podnebja. Toda sorodnik ga je nastanil v Domu sv. Kazimirja – zavetišču v Ivryju pri Parizu. Tam je pozabljen umrl 23. maja 1883.

Frédéric Chopin
Frédéric Chopin

Norwid prozaist – Chopinov prijatelj

V prozni umetnini Črni cvetovi (Czarne kwiaty, 1856) je Norwid pisal o svojem zadnjem obisku pri Frédéricu Chopinu:

On, v senci globoke postelje z zavesami, oprt na blazine in ovit s šalom, je bil zelo lep, tako kot vedno, kadar ima v najvsakdanjejših vznemirjenjih življenja kaj dovršenega, kaj monumentalno začrtanega … bodisi kaj, kar bi atenska aristokracija v najlepši dobi grške civilizacije lahko dojemala kot religijo – bodisi to, kar genialni dramski umetnik pridobi npr. pri klasičnih francoskih tragedijah, ki pa staroveškemu svetu zaradi njihove teoretične olike niso prav nič podobne. (…) Takšno naravno apoteozno dovršenost gest je imel Chopin ne glede na to, kako in kdaj sem nanj naletel … In tako mi je – z glasom, pretrganim zaradi kašlja in dušenja, začel očitati, češ, čemu ga tako dolgo nisem obiskal – potem se je nekaj šalil in me karseda nedolžno hotel gnjaviti z mističnimi smermi, kar sem, ker mu je bilo to v veselje, dopuščal – potem sem govoril z njegovo sestro – potem so bile vrzeli kašlja, potem je napočil trenutek, ko ga je bilo treba pustiti pri miru, zatorej sem se od njega poslovil, on pa mi je stisnil roko in si s čela odstrl lase, rekoč: »… Odhajam!« – in začel kašljati, nakar sem jaz, ko sem slišal, kaj je rekel, in ker sem vedel, da njegovim živcem dobro dene silno nasprotovanje, uporabil tisti umetni ton in ga poljubil na ramo, rekoč, kakor pravimo močni in možati osebi: »… Odhajaš že leto dni … pa vendar te, hvala Bogu, še vedno gledamo živega.«

Chopin pa je končal besede, ki jih je pretrgal kašelj: »Pravim ti, da odhajam iz tega stanovanja na trg Vendôme …«

To je bil moj poslednji pogovor z njim, saj se je kmalu preselil na trg Vendôme in tam umrl, a po tistem obisku na ulici Chaillot ga nisem več videl …

Norwid pesnik – Chopinov prijatelj

Zadnje srečanje s Chopinom – skladateljevi »predzadnji dnevi« – je pesnika navdihnilo, da je napisal eno najimenitnejših pesmi v poljščini: Chopinov klavir. Odlikujeta jo bravurozen, eksperimentalen jezik in širok razpon čustev in asociacij. Besedilo je nastalo v času januarske vstaje 1863, pod vplivom vesti, da so ruski vojaki skozi okno ene od varšavskih palač vrgli skladateljev klavir.

Pretresen zaradi tega barbarskega dejanja, se Norwid spominja umirajočega umetnika in slavi njegovo glasbo, ki se mu zdi popolna, a je ljudje v svoji nezrelosti še ne razumejo. To pesem je zgradil predvsem na muzikalnih prvinah, ki posnemajo Chopinovo glasbo v onomatopoetskih izrazih in popolnoma svobodnem ritmu, prilagojenem miselni in čustveni vsebini. S to razpoloženjsko akustično platjo se ujemajo tudi nedorečeni stavki, le narahlo, v obrisih začrtane podobe, ki spominjajo na kasnejšo simbolistično poezijo. (Štefan 1960: 218)

Kot je to razvidno iz odlomkov pesmi:

Frédéric Chopin na smrtni postelji
Frédéric Chopin na smrtni postelji

Chopinov klavir

La musique est un chose étrange!
Byron

L’art? … c’est l’art – et puis, voilà tout.
Béranger

I

Ko k tebi sem v predzadnjih dneh prišel,
življenja tok se ni iztekel – –
poln kot mit,
bled kot svit,
kot da življenja konec bi začetku rekel:
»Ne bom te strgal, temveč raz-o-del!«

II

Ko k tebi sem v predzadnjih dneh prišel,
si bil vse bolj in bolj podoben liri,
ki jo zavrgla je Orfeja roka
in se v nji moč udarca z glasbo meri,
da strun četvero trepeta in joka
in se glase
po dve in dve
iz mraka tihega:
»Udaril on
je pravi ton!«
»O, mojster, ki igra mu lira odvržena!«

(…)

IX

Poglej, iz ulic v ulice
kavkaški konji vro,
kakor pred burjo lastovke
pred polki se pode –
po sto in sto …
Poslopje ogenj ej zajel, ugasnil spet,
spet vzplamtel – – – in tu, pod stenami
je žalostnih vdov videni trepet
pred vodo in cevmi …
In zrem skoz dim in skoz nemir,
kako z balkona močni prsti
nekaj podobnega mrtvaški krsti
spuste navzdol … zgrmel, zgrmel je … – Tvoj klavir!

(…)

*

In Ti – in jaz? Udariva v razsodni spev,
zakličiva, da pozni vnuk poveseli se!
Odzove v gluhem kamnu se – odmev,
in ideal na mestni tlak spusti se – –

Prevedel Tone Pretnar (Norwid 1985: 59–65)

Norwid – svetovljan

Norwidova grafika
Norwidova grafika

Poljski pesnik Cyprian Kamil Norwid je bil svetovljan in Evropejec. Na dogodke se je odzival kot človek in umetnik. Leta 1859 je posvetil pretresljivo pesem ameriškemu farmarju Johnu Brownu, ki je poskušal organizirati vstajo zoper sužnjelastništvo. Besedilo z naslovom Državljanu Johnu Brownu je napisal, še preden je bil Brown usmrčen.

V obliki pesniške poslanice plemenitemu, na smrt obsojenemu starcu je Norwid izrazil svojo bolečino, da prav Amerika, dežela svobode, ki je dala Washingtona in Kościuszka, tako okrutno zatira temnopolte ljudi in s tem tudi sebi pripravlja »črno noč, noč s črnskim obrazom«. Pesem je polna slikovitih podob; začenja se s pesnikovo primerjavo poslanice z galebom, ki se bo onkraj morja spustil na morilno orodje, nato pa v domišljiji vidi prizor, ko obešeni išče zemljo, da bi z nogo »sunil proč podli planet«. Kljub vsemu zaključuje pesem z vero v pravično stvar. (Štefan 1960: 217)

Preden dozori pesem, večkrat človek premine,
a prej ko pesem mine, narod že vstane.

Prevedla Rozka Štefan

Norwid – kulturonosec

Norwid, intelektualec in umetnik, je bil v veliki meri samouk. Ker so ga zanimale ideje in umetnine v tujih jezikih, je segal po literarnih delih antike, italijanskih klasikov in sodobnih angleških pesnikov. Prevajal je odlomke Homerja, Horacija, Danteja, Shakespeara in Byrona. Z mislijo na razmerje med družbo in individualnostjo, na usodo, ki jo velikani doživijo za življenja in po smrti, je napisal pesem Kaj si, Sokrat, ti Atenam storil (Coś ty Atenom zrobił, Sokratesie), ki združuje refleksijo in ljubezen do muzikalne kompozicije pesmi.

Norwidova grafika
Norwidova grafika

Kaj si, Sokrat, ti Atenam storil

I

Kaj si, Sokrat, ti Atenam storil,
da ti narod zlati kip tovori,
zastrupivši te prej …
Kaj Italiji si storil, Alighieri,
da ti narod grôba dva je odmeril,
izgnavši te še prej …

Kaj, Kolumb, si storil ti Evropi,
da tri grobove hkrati tebi koplje,
vklenivši te še prej …
Kaj, Camões, si ti napravil svojim,
da grobar tvoj grob še vdrugo je otvoril,
sestradavši te prej …

Kaj, Kościuszko, tebi svet očita,
da kamenje te vseokoli stiska,
brez groba bil še prej …

Kaj, Napoleon, ti svet je opŕtil,
da v dveh grobovih si zaprt po smrti,
vržen v ječo še prej …
Kaj, Mickiewicz, si ljudem napravil?

II

Ni pomembno, v kakšni žari boš ležàl,
kje, kdaj, zakaj, v obličju čigavem,
razkopali grob tvoj bodo še enkràt,
časti drugače ti izkazovali,
od solz današnjih rasla bo zadrega,
čeravno silno bodo se jokali
ti, ki v tebi niso videli človeka.

III

Vsakogar, ki je kot ti, pa svet ne more
koj sprejeti na mrtvaški oder,
sprejel ga ni ta svet, odkar stoji.
Ker prst se v prst obrača kar naprej,
telesa uporna zbija skup z žeblji
potem … ali še prej …

Norwid – poročevalec

Črni cvetovi vsebujejo neprecenljive zapise o poznanstvih z največjimi osebnostmi poljske kulture v emigraciji – Frédéricom Chopinom, Adamom Mickiewiczem in Juliuszem Słowackim. Prozna besedila, ki jih vsebuje ta drobna knjižica, smemo označiti tudi za pionirsko obliko občutljive reportaže, delo, ki se opira na opazovanje, a se ne odreka zaznavanju lastnega doživljanja. Tako kot v temle neobičajnem odlomku s potovanja čez Atlantik:

Norwidova grafika
Norwidova grafika

Ko sem tako sedel z neskončnim prostranstvom valov pred očmi, je pred nami prhnilo žensko krilo, in sopotnik, sedeč poleg mene, mi v francoščini pravi: »… Poglejte, gospod umetnik, kako lepa ženska je pravkar šla mimo, ubogemu psičku, odpeljanemu na to dolgo pot, na krožniku nese mleko, na dan, ko se vsi veselijo lepega vremena in nedelje, to ubogo ščene pa niti ne ve, kam in za kako dolgo se je izgubilo.« – Ker nisem pogledal, kakor mi je svetoval tovariš, sem mu odgovoril, kakor se reče, kadar ravno razmišljaš o čem drugem: »Prav zato je zdaj ne bom iskal z očmi, kajti ženske so najlepše takrat, kadar ne slišijo niti ne vidijo niti ne ugibajo, ali se gleda za njimi – zato jo bom zapazil kdaj drugič – kdaj drugič jo bom pogledal …« – kar sem s poudarkom ponovil, da bi tok pogovora speljal drugam. – Ker pa je bila nenavadno lepa oseba (menda Irka), je bilo to, ko se je zganila, tako ali tako opaziti, saj zahvaljujoč stereoskopom danes že nedvomno vemo, koliko človek s pogledom zajame nehote, četudi ne gleda naravnost v predmet. Potem je zašlo sonce, vetra ni bilo – in vzšla je luna, in vstal sem, in zaspal v tesni, zadušni kajuti … in le straža je korakala po poveljniškem mostu trijambornice … Ponoči se je razlegel vik – neki ljudje so pritekli z leščerbami – veliki zamorec, glavni pomorščak, ki je bil takrat v službi, je tu pa tam stekel po stopnicah, iščoč zdravnika … O svitu je bil na ladji nekakšen neobičajen vrvež – vstal sem in šel na krov. Tista mlada in lepa oseba, ki sem jo bil obljubil zapaziti in videti kdaj drugič, je ponoči iznenada umrla. V navadi je, da v takem primeru s temu namenjenim črnosafirastim jadrom, posutim z velikimi belimi zvezdami, prekrijejo kraj, kjer leži truplo – tak madež se je sredi palube črnil ob sončnem vzhodu …

Pantaleon Szyndler: Cyprian Kamil Norwid
Pantaleon Szyndler: Cyprian Kamil Norwid

Norwid – emigrant

Pesnikova zadnja leta in smrt v zavetišču so najbolj dramatična sinteza življenja poljskega emigranta v dolgem obdobju izgubljene neodvisnosti Poljske (1795–1918), vstaj, zarot in represije. Skupna usoda izgnanca, človeka, obsojenega na tujost tudi med lastnimi ljudmi – je bila gotovo eden izmed razlogov, zakaj je poljske umetnike tako privlačil Dante, ki je sam izkusil izgnanstvo iz domovine. Norwid je izkusil ječo, bolezni, odvisnost, revščino, zavist, nerazumevanje, osamljenost. »Slabo, slabo, vedno in povsod …« je leta 1844 zapisal v Firencah.

Dramatično usodo ponosnega pesnika, navdihnjenega siromaka, je v ciklusu svojih del zabeležil Pantaleon Szyndler – znameniti slikar, ki je Norwida obiskoval v Domu sv. Kazimirja in do konca ostajal pod njegovim močnim vplivom.

Norwid – risar

Norwidova risba
Norwidova risba

Norwid se je v zgodnji mladosti učil risanja in slikanja v zasebnih šolah. Pozneje, v emigraciji, se je poskušal preživljati kot likovni umetnik, a brez uspeha. Motivi njegovih grafik so zelo raznorodni. Risal je mitske in biblične osebe, ljudi z ulic, fantazijske prizore in realne osebe (npr. Adama Mickiewicza). Da bi si jih lažje zapomnil, je skiciral tudi dela, ki si jih je ogledal.

Refleksiji o umetnosti je posvetil veliko svojih pesniških, proznih in dramskih del. Izjemno zanimiva so Norwidova premišljanja o nepopolnosti, spoprijemanju s snovjo, komercializaciji umetnikovega dela – omalovaževanje le-tega je dojemal kot simptom propada kulture.

Norwid – poezija in dobrota

V Norwidovi poeziji in prozi je najti številne misli, ki v poljski kulturi delujejo kot aforizmi.

Od vseh reči tega sveta bosta ostali le dve,
Le dve: poezija in dobrota… in nič več.

[O Chopinu] Po rodu Varšavčan, po srcu Poljak, po talentu pa svetovljan.

Prihodnost ohranja, kar potrebuje.

Kar veš o lepem – je po obliki ljubezen.

Tišina je zbiranje glasov.

Preteklost – to je danes, le da malce naprej. Ne kar nekaj, nekje, kjer nikoli ni bilo nobenih ljudi.

Beseda je ogenj – molk je lava.

Prevedla in priredila Tatjana Jamnik

Foto: Muzej literature Adama Mickiewicza v Varšavi

Literatura

Cyprian Kamil NORWID 1985: Norwid. Prev. Tone Pretnar. Ljubljana: Mladinska knjiga (Lirika).

Tone PRETNAR 1985: Cyprian Kamil Norwid. V: Cyprian Kamil Norwid 1985: Norwid. Prev. Tone Pretnar. Ljubljana: Mladinska knjiga (Lirika).

Rozka ŠTEFAN 1960: Poljska književnost. Ljubljana: DZS.

Prirejeno po: Poezja i dobroć. Wystawa z okazji dwusetnej rocznicy urodzin Cypriana Kamila Norwida (Poezija in dobrota: razstava ob dvestoti obletnici rojstva Cypriana Kamila Norwida), Muzej literature Adama Mickiewicza v Varšavi v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve Republike Poljske, 2021.

Risbe C. K. Norwida izvirajo iz zbirk Muzeja literature Adama Mickiewicza v Varšavi.

Kratki film Stephena in Thimothyja Quay je nastal v okviru projekta 200th birth anniversary of Cyprian Kamil Norwid, ki ga je pripravil Poljski kulturni inštitut v Londonu.

Za podporo se zahvaljujemo Veleposlaništvu Republike Poljske v Ljubljani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?