Ko se pogovarjamo o knjigah, se pogovarjamo o vseh nas. To se je potrdilo tudi na srečanju bralnega kluba Kranjska čbelica v Ivančni Gorici, na katerem smo spregovorili o romanu ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Zločin in kazen. Knjiga, izdana pred 156 leti, nam je pomagala dojeti pomen sprave tukaj in zdaj.
Zaradi bralnega kluba sem boljši človek
Po zadnjem srečanju bralnega kluba sem prejela veliko odzivov, z dovoljenjem avtorice Mateje Marinko objavljam njenega, saj povzema tudi ostale.
Draga Ksenija,
zadnje srečanje je bilo res nekaj posebnega; toliko mnenj, razmišljanj in izkušenj … pa te naše gospe so tako fajn, se lahko toliko naučim od njih in od tebe. Resnično mi vsako srečanje da toliko tem za razmišljanje! Zaradi bralnega kluba sem bolj tolerantna, več razmišljam o različnih pogledih na svet … zase lahko rečem, da sem zaradi bralnega kluba boljši človek!
Svet bi bil veliko lepši, če bi se ljudje naučili pogovarjati, poslušati in strpno povedati svoje mnenje.
Sem ti res hvaležna, da si me potegnila zraven v bralni klub. Na začetku je bil motiv samo to, da bom prebrala vsaj eno knjigo na mesec, pa mi je klub dal še toliko več. Vsakič znova se veselim naših srečanj.
Veš kaj me pa najbolj veseli, ker sem za knjige navdušila našo Avo. Ker če pa mami toliko bere, je pa to sigurno »cool« in počasi, počasi spreminjamo svet na bolje!
Pazi nase in se vidimo kmalu!
Mateja
Zločin in kazen: roman o ljudeh, ki menijo, da lahko svet spreminjajo po svoji volji
Odmevov sem vsakič iskreno vesela, saj potrjujejo, da bi »Država bralcev« res bila – spremenjena, etična, sprejemajoča, odprta, skratka boljša družba. Na zadnjem srečanju, ki sem ga imela z bralnim klubom srednje in starejše generacije žensk, smo obravnavale roman F. M. Dostojevskega Zločin in kazen. V času, ko smo ga obravnavale, je vladala rusofobija, ki žal še kar vztraja, in je (bilo) marsikje po Evropi oz. širše na Zahodu Dostojevskega tako rekoč prepovedano brati. A jasno je, da je dobra, literarna literatura brezčasna in nadčasovna, zato Dostojevski v svojem delu veliko pove celo o teh, ki ga »prepovedujejo« dobrih sto petdeset let kasneje.
Roman Zločin in kazen sloni na premišljanju Dostojevskega o posameznikih, ki niso dovolj notranje močni, nimajo etičnega čuta, morale, a mislijo, da lahko oblikujejo svet po svoji volji; postanejo nekakšni bogovi, ki odločajo o svetu (očitno celo o knjigah, ki jih smemo brati).
Roman o kazni po zločinu, o etiki, krivdi in vesti
Tudi revni študent Raskolnikov vzame pravico v svoje roke in umori najemodajalko, skopuško Aljono Ivanovno, v afektu pa še njeno sestro Lizaveto. V tej točki se roman večinoma preseli v Raskolnikovo notranjost, kjer opazujemo, kako kazen – občutek krivde in vesti – prične delovati na ubijalca. V njem prevlada strah, da ga bodo dobili, bori se s tem, ali bi se predal, pade v paranojo, se izpove prostitutki Sonji, zblede se mu. Toda notranji kompas oz. sled morale, krivde in vesti ga vendarle zvije, da se preda, in obsodijo ga na sibirski zapor.
Roman o moči ljubezni, ki umiva spomin, o preboju človečnosti, kesanju in spravi
Tu se zgodi še zadnji preboj človečnosti v njem. Sonja ga namreč s svojo ljubeznijo in odpuščanjem počasi preobraža in preobrazi v človeka, ki se svojih dejanj kesa, jih obžaluje in v sklepnem delu smo priča spravnemu dejanju s sabo in svetom, z Bogom. Odloči se, da bo, ko pride iz zapora, boljši človek in Sonjin mož.
V romanu so še vzporedne zgodbe in liki, vsi dajejo veliko tematike za pogovor zaradi mnogih značilnosti, tudi karakternih posebnosti, čudaštev, predvsem pa lahko opazujemo pisanost ravnanj in so-ravnanj na lestvici etičnosti ali mogoče celo grešnosti, saj vemo, da je Dostojevski bil zavezan krščanskemu bogu.
Spravni trenutek: »Naša mami ni nikoli rekla slabe besede o človeku, ki je to storil.«
Vsemu pravzaprav smo udeleženke namenile veliko besed, a naj izpostavim le en trenutek, in sicer ko je udeleženka srečanja izpostavila dogodek po drugi svetovni vojni, ko so ubili njenega očeta, mama pa je pred vsemi otroki (in do konca) ohranila držo odpuščanja. Ob primeru Sonjine ljubezni do Raskolnikova je izpostavila mamino ljubezen: »Naša mami nikoli ni rekla slabe besede o človeku, ki je to storil.« Ko je to izrekla, je med nami zavel močan duh sprave, zmage ljubezni nad zlom, nujnosti prenehanja vzorca, saj se sicer pobijanje lahko nadaljuje v neskončnost.
»In tako, počasi, počasi spreminjamo svet na bolje«, kot je v zgornjem pismu napisala Marinka.
Dobra literatura je življenje in naše življenje tudi spreminja na bolje
Prebrala sem še sklepni del romana in v meni je zopet zaigral nasmešek ob dejstvu, kako ogromna je moč dobre, literarne literature, pa tudi če gre za klasiko (in celo prepovedano), in kako blizu je življenju in spremembi na bolje, če zmore rezonirati na način sprave na enem »navadnem« bralnem klubu. Pa odzvanja še na sto drugih načinov.
Dostojevski o spravi s sabo, z življenjem in drugimi
V zaključnem odlomku se Raskolnikov ob Sonjinem obisku pri njem v zaporu končno zlomi, prizna svojo napako in izrazi željo po novi življenjski priložnosti:
Dogajalo se je, da je trepetala pred njim in odšla od njega v globoki žalosti. Ta dan pa se njuni roki nista mogli ločiti. Naglo, za trenutek jo je pogledal in pobesil oči k tlom, ne da bi spregovoril. /…/ Kako se je zgodilo, sam ni vedel, toda nenadoma ga je nekaj pograbilo in vrglo nji pred noge. Jokal je in ji objemal kolena. /…/
Hotela sta govoriti, pa nista mogla. Oči so jima bile polne solz. Oba sta bila bleda in shujšana, toda na teh bolnih obrazih je že sijala zarja obnovljene prihodnosti, popolnega vstajenja v novo življenje. Oživila jih je ljubezen. V srcu enega so se odpirali neusahljivi viri življenja in tekli v srce drugega.
/…/ Toda Raskolnikov je vstal od mrtvih in se je tega zavedal; čutil je to z vsem obnovljenim bitjem … /…/
Takrat še niti ni slutil, da mu novo življenje ne bo zastonj padlo v naročje, ampak ga bo moral še drago kupiti in plačati z velikim dejanjem v prihodnosti …
S tem pa se že pričenja nova zgodba, zgodba o postopni človekovi obnovi, zgodba o njegovem postopnem prerojenju in prehodu iz enega sveta v drug svet, zgodba o spoznanju nove, do takrat popolnoma neznane resničnosti. To bi lahko bilo predmet nove pripovedi – naša sedanja pripoved je s tem končana.
Krasni novi svet
Mi, bralci, smo prepričani, da je novi svet, ta »popolnoma neznana resničnost« (za nekatere), ki jo omenja Dostojevski, sestavljena iz pisateljev, bralcev in bralnih klubov. Gremo stavit?
Foto: Vasilij Perov (Wikipedija)
Dipl. bibliotekarka specialistka in učiteljica slovenskega jezika. Že 35 let dela v knjižničarstvu, poleg tega ima 10 let novinarskih in uredniških izkušenj. Zadnjih 25 let je bila vodja knjižnice v Ivančni Gorici, v okviru katere je v krajevnem in vseslovenskem merilu organizirala številne knjižničarske, knjižnične, literarne in kulturne dogodke (mdr. idejna pobudnica Jurčičevega leta, vodja projekta za mlade Srečava se v knjižnici). Za svoje delo je prejela dve občinski nagradi. Je članica Zavezništva za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora. Vodi več bralnih klubov, po vsej Sloveniji predava o modelih knjižne in knjižnične vzgoje in o pasteh digitalnih zaslonov ter izvaja delavnice za ustanavljanje bralnih klubov. Knjižna priporočila objavlja na portalu Dobreknjige.si. Piše tudi didaktično-literarne slikanice za otroke. Več »