Vsako srečanje bralnega kluba je pravzaprav spodbujanje izražanja, saj imajo udeleženci (večina!) redko možnost pogovora o določeni temi (v našem primeru o knjigi). Ker je to skupina, ki ima nek skupni interes, se vsak posameznik zaveda, kakšno druženje je to in se tudi primerno izraža.
Opisala bom razmišljanje o pripravi na obravnavo knjige in izkušnjo moderiranja v dveh bralnih skupinah, ki ju sestavljajo zaposleni na Osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani.
Prehod od teorije k praksi
Tokrat sem zelo veliko razmišljala o tej pripravi in o vodenju bralnih klubov (nekako se je nisem znala lotiti, saj se mi je zdelo, da se veliko ponavlja, da je že zajeto v prejšnjih pripravah) … Ko sem pisala prvi pripravi (in tudi to!), še nisem imela nobenih izkušenj z bralnimi klubi, zato sem v veliki meri sledila idejam vzorcev priprav z Webinarja za moderatorje bralnih klubov in seveda knjigi, ki sem si jo izbrala za pripravo.
Izkušnja moderiranja v dveh skupinah
A za mano je izkušnja (pravzaprav izkušnji!) dveh srečanj bralnih klubov – povsod smo se pogovarjali o isti knjigi (Susan Kreller: Slonov ne vidimo), izkušnja moderiranja pa je bila zelo različna.
V prvi skupini (moja prva izkušnja) je večina udeleženk knjigo prebrala dvakrat, trikrat, s seboj so prinesle izpiske, imele pripravljene odlomke in moja vloga je bolj spominjala na enakovredno udeleženko pogovora kot pa moderatorko (intenziven pogovor o vsebini, temi, lastnih izkušnjah, slogu, simbolih …).
V drugi skupini so vse članice knjigo prebrale, a izkazalo se je, da so jo nekatere tik pred zdajci, nekatere pa že nekaj časa nazaj (pa vse brez zapiskov in odlomkov). Tukaj je bila moja vloga aktivna, saj sem velikokrat dala jaz iztočnico (z vprašanjem ali prebranim odlomkom). Pokazalo se je, da se udeleženke, ki so že malo pozabile vsebino, morda niso počutile najbolje, saj so večkrat povedale, da česa v knjigi niso »videle«. Kljub vsemu pa je tudi tukaj pogovor ves čas potekal, vključene so bile vse udeleženke ter spregovorile tudi o svojih osebnih izkušnjah na prebrano temo. So pa tudi one razmišljale o tem, da morda ni slabo, če kakšno knjigo večkrat preberemo in v njej opazimo več podrobnosti (»prvo branje v naslonjaču ob čaju in čokoladi, drugo pa za mizo in svinčnikom«, kot je to lepo povedala Alojzija Zupan Sosič).
Moje trenutno razmišljanje o vlogi moderatorke
Na vsakem srečanju se obravnava nova knjiga (med enim in drugim srečanjem knjiga zbledi/se pozabi).
Ker smo na začetku, kreativnega pisanja ali igre vlog ne bomo izvajale.
Udeleženke so navdušene nad izkušnjo pogovora o prebranem, zato je manjša skupina primernejša.
Moja dobra (poglobljena) priprava na srečanje je pogoj za kvalitetno izpeljavo.
Čaj, kava in voda na sosednji mizici ter roža in sladkarije na mizi naredijo posebno vzdušje. (Na prvem srečanju je bila v ozadju tudi glasba, ki je bila omenjena v knjigi.)
Veselim se novega srečanja, predvsem pa poglobljenega branja knjige, ki jo že poznam (Sherman Alexie: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom).
Drugo srečanje bo konec januarja in upam, da si katera od udeleženk ni premislila, sem pa dobila že dve novi prijavi (»dober glas …«).
Učiteljica slovenščine in šolska knjižničarka na OŠ Brezovica pri Ljubljani, kjer sodeluje pri Bralni znački in organizaciji Bralnih noči za učence. Že vrsto let je mentorica Šolskega pesniškega natečaja (nagrajene pesmi in pesniki se predstavijo na šolski prireditvi ob kulturnem prazniku). Ob desetletnici natečaja je uredila zbornik Za deset let pesmi. Ustanovila je bralni klub za zaposlene na šoli, kjer dela.