Kako nastane fotografija? Kako deluje fotoaparat? Kako na posnetek vplivajo zaslonka, ekspozicija in občutljivost filma? V tem članku predstavljamo tehnične osnove fotografije.
Kako deluje fotoaparat?
Fotoaparat je v svojem bistvu orodje za zapis svetlobe. Tako starejši fotoaparati na film kot sodobni digitalni aparati in ne nazadnje kamere na mobilnih telefonih lahko tisto, kar je prednje postavljeno, na film ali senzor zapišejo le, če je to dovolj osvetljeno. Za razliko od človeškega očesa, ki se količini svetlobe nenehno samodejno prilagaja in lahko praktično v istem trenutku možganom pošlje jasno sliko tako s soncem obsijanega premeta kot detajlov v globoki senci, pa je vsak fotografski zapis omejen z določenim dinamičnim razponom.
Ko z golim očesom skačemo po različno osvetljenih delih prizora pred sabo, se sploh ne zavedamo dejanske razlike med njegovimi bolj ali manj osvetljenimi deli. Drugače pa je, če poskusimo isti prizor fotografirati. Posnetek visoko kontrastno osvetljenega prizora – z velikim razponom med najsvetlejšimi in najtemnejšimi deli – bo za vsak fotoaparat predstavljal težavo. Sploh če bomo pričakovali podobno enakomerno osvetljeno sliko, kot jo vidimo sami. Kot rečeno, ima vsak fotoaparat omejen dinamični razpon in bo torej zmožen naenkrat ujeti le določeni del »osvetlitve«. Preden sprožimo, se bo torej potrebno odločiti, kateri del prizora je bolj pomemben in zanimiv, katere njegove dele pa bomo lahko pogrešali. Le tako se bomo izognili razočaranju ob izgubi pomembnih detajlov na sliki, bodisi v prežganih, preosvetljenih belinah ali zalitih, podosvetlejnih črninah.
Razširjeni dinamični razpon
Ena od tehnoloških rešitev, ki lahko pride prav v takem primeru, je HDR (high dynamic range) – način fotografiranja, ki ga danes premore praktično vsak digitalni fotoaparat, celo večina tistih na mobilnih telefonih. Pri tem gre za kombinacijo več zaporednih posnetkov istega prizora, prilagojenih različno osvetljenim delom slike. En posnetek bo jasno prikazal sence, drugi srednje tone in tretji najsvetlejše dele prizora, kombinacija vseh treh pa bo slika z razširjenim dinamičnim razponom, ki bo torej pokazala več detajlov, tako v temnejših kot v svetlejših delih prizora. A pustimo zaenkrat avtomatiko in poglejmo raje, kako osvetlitev na fotoaparatu nastavljamo »ročno«.
Soodvisni dejavniki: zaslonka, ekspozicija in občutljivost
Količina svetlobe, ki bo ustvarila zapis na filmu ali senzorju digitalnega fotoaparata, je odvisna od treh medsebojno povezanih dejavnikov. Prvi je zaslonka (tudi blenda, iris, diafragma), tj. spreminjajoča se odprtina v objektivu, skozi katero svetloba dejansko pride v aparat. Druga je ekspozicija, čas osvetlitve ali čas, ko je zaklop aparata odprt in svetlobo iz objektiva spušča na film ali senzor. Tretji dejavnik je občutljivost filma ali senzorja, ki deluje podobno pri obeh tehnologijah, le da je pri filmu fiksna, pri digitalnih fotoaparatih pa jo lahko sproti, iz posnetka v posnetek, prilagajamo glede na razmere.
Zaslonka
Vsak objektiv ima določeno svetlobno jakost – razmerje med njegovo goriščno razdaljo in največjo odprtino zaslonke. Bližje, ko je razmerju 1 : 1, svetlejši je objektiv.
Vsako drugo število je približno dvakrat večje, ploščina odprtine pa približno štirikrat manjša, kar pomeni, da skozi objektiv pride štirikrat manj svetlobe.
Poleg količine prepuščene svetlobe pa odprtina zaslonke vpliva tudi na globinsko ostrino končne slike – polje, znotraj katerega bo vsebina slike izrisana ostro. Bolj ko je zaslonka zaprta, večje bo ostro območje po globini slike. Obratno bo pri odprti zaslonki območje ostrine bolj plitvo. V praksi je to na primer uporabno, ko želimo pri portretiranju model ločiti od ozadja ali ozadje namerno narediti neostro. To bo še posebej poudarjeno pri uporabi teleobjektiva, saj tudi goriščnica objektiva vpliva na globinsko ostrino. Obratno bo pri širokokotnem objektivu globinska ostrina praviloma večja in bodo ostro izrisani tako predmeti v prvem planu kot tisti v ozadju.
ODPRTA ZASLONKA: več svetlobe, manjša globinska ostrina
ZAPRTA ZASLONKA: manj svetlobe, večja globinska ostrina
Starejši »manualni« objektiv ima na zgornjem obroču lestvico ostrine z razdaljami v čevljih (rumeno) in metrih (belo), na spodnjem obroču pa lestvico odprtin zaslonke z obarvanimi številkami. Vertikalne obarvane oznake med njima označujejo polje globinske ostrine, glede na barvno ujemajočo se, nastavljeno odprtino zaslonke.
Ostrina je nastavljena na razdaljo 7 m. Če na primer zaslonko odpremo na f/8 (zelene oznake), bo slika ostra le na majhni razdalji malo bližje in malo dlje od sedmih metrov. Če zaslonko zapremo na f/32 (modre oznake), pa se bo polje globinske ostrine raztezalo od približno petih, pa vse tja preko desetih metrov.
Ekspozicija
Zaklop je mehanizem, ki za določeni časovni interval, tj. čas ekspozicije, senzor ali film izpostavi svetlobi iz objektiva. Ekspozicija se določa v delčkih sekunde in poleg količine svetlobe vpliva tudi na samo izrisovanje slike. Dolga ekspozicija pri motivu, ki ni statičen, pomeni razmazano in neostro sliko. Zelo kratka ekspozicija pa lahko tudi zelo dinamičen motiv »zamrzne«.
Levo zgoraj čas ekspozicije petdesetinka sekunde (50), desno zgoraj odprtina zaslonke (f/5.6), pod njima občutljivost (800 iso).
Izračun razmerja med odprtino zaslonke in dolžino ekspozicije:
npr. f 8 – 1/ 100 – če zaslonko zapremo za dve vrednosti, dobimo 4-krat manj svetlobe, torej moramo čas podaljšati za 4-krat … f 16 – 4/100 = 1/25
Občutljivost
Tretji dejavnik, ki vpliva na osvetlitev končne slike, je občutljivost filma ali digitalnega senzorja. Standard ISO (International Organization for Standardization) se je ohranil v obeh svetovih. Pri analogni fotografiji občutljivost filma enačimo z razliko v velikosti zrna – mikroskopsko majhnih delcev srebrovih soli v fotografski emulziji – ki reagirajo na svetlobo in nam dajo fotografsko sliko. V slabih svetlobnih razmerah bomo lahko fotografirali le z uporabo bolj občutljivega filma, a bo zato slika bolj kontrastna, groba in zrnata. Podobno je pri digitalni fotografiji, ko povečanje občutljivosti pomeni hkrati vnašanje digitalnega šuma.
Občutljivost se pri vsaki tretji stopnji podvoji.
Izračun razmerja med odprtino zaslonke, dolžino ekspozicije in občutljivostjo:
npr. f 8 – 1/ 100 – 100 ISO – v enakih razmerah s filmom 50 ISO potrebujemo 2-krat daljši čas.
Torej f 8 – 1/50 – 50 ISO ali na primer f 5,6 – 1/100 – 50 ISO
Nastavitve fotoaparata
V praksi gre torej pri nastavitvah fotoaparata za kombinacijo želenih in neželenih lastnosti omenjenih treh dejavnikov glede na dano svetlobno situacijo.
Pri zadostni količini svetlobe bo izbira nekoliko lažja. Za jasno in ostro sliko nam namreč prideta prav tako krajši čas ekspozicije kot zaprta zaslonka. Nizka občutljivost pri veliki količini svetlobe prav tako nima negativnih učinkov na kvaliteto slike.
Večje težave se pojavijo, kadar svetlobe ni dovolj. Ponavadi bomo najprej do konca odprli zaslonko na objektivu. S tem sicer izgubimo globinsko ostrino, a je v temnejši situaciji neostro ozadje verjetno še manjši problem. Če je motiv še vedno pretemen, bo naslednji korak podaljševanje ekspozicije, a tudi to prinaša več potencialnih težav. Pri daljših časih bo namreč fotoaparat v roki težko dovolj dolgo ohraniti čisto pri miru in s tem zagotoviti ostro sliko. Rešitev je pri statičnem motivu uporaba stativa, ki bo omogočil ostre posnetke tudi pri zelo dolgih ekspozicijah. V mnogih primerih bo tako potrebno tudi povečevanje občutljivosti, kar pa na žalost pomeni, da bo v nekem trenutku v sliko začelo vnašati tudi neželeni digitalni šum.
Ena od rešitev v podobnih primerih je tudi uporaba bliskavice, ki nam zagotovi zelo kratek, a izredno močan blisk svetlobe, vseeno pa zahteva kar nekaj znanja in spretnosti, če hočemo z njeno uporabo doseči posnetke, ki na pogled delujejo »naravno«.
—
Besedilo je nastalo kot povzetek materialov, uporabljenih na delavnici Od knjige do vizualne podobe: fotostrip in film, katere cilj je bil vizualna upodobitev literarnega teksta. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Diplomiral iz snemanja na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu in kulturologije na FDV v Ljubljani. Fotograf, snemalec in eksperimentalni vizualni umetnik. Kinooperater pri Slovenski kinoteki. Zanima ga predvsem področje eksperimentalnega videa, ki ga raziskuje skozi format videospota in živih AV-nastopov.