V tem prispevku si bomo ogledali, kako komponiramo sliko pri fotografiranju ali snemanju. S premišljeno kompozicijo lahko pri vizualnem pripovedništvu dosegamo različne učinke na gledalca.
Likovno kompozicijo lahko najpreprosteje opišemo kot razporeditev likovnih elementov znotraj umetniškega dela ter medsebojnih odnosov med njimi.
Točke, linije, ploskve, geometrijska telesa, svetloba in barve so nekateri od osnovnih likovnih elementov, s katerimi razpolagamo tako v slikarstvu kot tudi pri fotografiji ali snemanju.
Način, na katerega bo gledalec »prebral« fotografijo, bo odvisen tako od tega, kam točno bomo znotraj okvirja slike postavili osrednji motiv, kot tudi od odnosa med tem osrednjim motivom in ostalimi elementi slike.
Vključeno v prizor
Izrez ali kader je okvir, ki določa, kaj vključimo in kaj izločimo iz prizora, ki je pred nami in ga želimo posredovati gledalcu. S tem ko neki motiv postavimo v okvir slike, pokažemo, da se nam zdi vreden pozornosti. Hkrati pa je včasih lahko pomembno tudi tisto, kar se da le slutiti izven roba kadra. Oboje je lahko vsebina. S tem ko »kadriramo«, poleg same izbire vsebine fotografije gledalcu »zgodbo« vedno pripovedujemo skozi svoj subjektivni pogled.
Kot kamere
Pri fotografiranju istega motiva iz različnih kotov, smeri in v različnih odnosih z ostalimi elementi, prisotnimi v sliki, ustvarjamo poleg vsebinske tudi številne dodatne ravni pomena. Enakemu predmetu, ki ga fotografiramo iz različnega rakurza (kota kamere oz. višine točke gledanja), pripisujemo čisto drugačen pomen. Pogled navzdol bo objekt postavil v podrejeni položaj, medtem ko bo pogled od spodaj navzgor poudaril občutek, da je podrejen sam gledalec. Že v pogovornem jeziku je jasna razlika v razmerju do predmeta, če rečemo, da nanj »gledamo zviška« ali pa ga nasprotno postavimo na piedestal.
Statičnost, dinamičnost in fokus
Podobno lahko razmerja med elementi slike močno vplivajo na splošno občutje ali atmosfero fotografije. Kompozicija, pri kateri vladajo skladnost in uravnoteženost odnosov med elementi slike, simetrija in centralna postavitev, bo vzbujala občutek statičnosti, monumentalnosti, urejenosti in harmonije ali celo artificielnosti. Nasprotno bo razgibana, dinamična postavitev, nesimetričnost in nesorazmernost odnosov med elementi asociirala na organskost, dinamiko, napetost in nemir.
Pri tem je pomembno poudariti, da so to prej kot stroga pravila neki splošni napotki in konvencije, ki pa jih je dobro poznati in se jih zavedati, če jih hočemo kreativno uporabljati in prilagajati konkretnim situacijam ter tako uspešno zadrževati in usmerjati pozornost gledalca.
Če je namreč na sliki nered prevelik, se gledalec nima kam opreti in se bo slike hitro naveličal. Podobno preveč urejena slika hitro postane dolgočasna.
Fotografija, ki bo pogled gledalca zadržala, mora imeti jasen fokus ali težišče slike. Gledalec jo mora znati prebrati. Njen jezik mu mora biti razumljiv.
Usmerjanje pozornosti
Pomembnost vsebinskih elementov in odnosov med njimi v sliki lahko poudarimo in nadgradimo z uporabo likovnih prvin. Glavni motiv v sliki lahko poudarimo z vzpostavitvijo odnosa med prvim planom in ozadjem ali s poudarjanjem kontrasta v oblikah, barvah ali osvetlitvi. Zelo močan učinek ima tudi uporaba stekajočih se linij, ki vodijo pogled gledalca znotraj okvirja. Močne, jasne diagonale v sliki so pri tem še posebno učinkovite.
Izredno močna in univerzalno privlačna točka zanimanja je tudi človeška figura. Nezavedno bomo v sliki najprej iskali človeško figuro, nato bo pogled potoval h glavi, obrazu in še natančneje k očem.
Ni pa vseeno, kam točno znotraj okvirja slike to točko interesa postavimo.
Zlati rez in pravilo tretjin
V klasični umetnosti za temelj harmonije in skladnosti velja razmerje zlatega reza. To je razmerje, ki ga lahko ponazorimo z razdelitvijo daljice na dva neenaka dela, tako da je razmerje manjšega dela proti večjemu enako razmerju večjega dela proti celoti. To razmerje je približno 1 : 1,6 ali 5 : 8 in se pojavlja tako v naravi kot praktično v vseh poljih klasične umetnosti, od glasbe in slikarstva pa do arhitekture. Z upoštevanjem oziroma apliciranjem teh razmerij med najbolj izrazitimi likovnimi elementi slike bomo najlažje dosegli občutek skladnosti.
Nekoliko poenostavljena verzija zlatega reza, ki je zelo uporabna pri fotografski kompoziciji, je pravilo tretjin. Čeprav bi v veliki večini primerov najpomembnejši motiv podzavestno verjetno postavili v sredino okvirja, pa kot rečeno taka kompozicija lahko postane predvidljiva in dolgočasna. Rešitev je, da točko interesa nekoliko zamaknemo in s tem sliko naredimo bolj dinamično in zanimivo.
Če okvir slike z namišljenimi linijami tako po horizontalni kot vertikalni osi razdelimo na tri enake dele, dobimo štiri presečišča, ki so od središča okvirja nekoliko odmaknjena, a še vedno delujejo uravnoteženo, če na eno izmed njih postavimo točko interesa. Pri portretu, tako obraza ali oči, ne bomo postavili v samo središče okvirja, ampak nekoliko višje, na približno dve tretjini njegove višine. Pri fotografiranju celotne človeške figure pa bomo tja postavili glavo osebe.
Poiščimo pravo ravnovesje
Kot že rečeno, je za jasno in učinkovito vizualno »pripovedovanje« potrebno najti pravo ravnovesje med statiko in dinamiko, harmonijo in občutkom napetosti, akcije. Še bolj pomembno pa je poznavanje in upoštevanje teh napotkov, ko želimo s sliko pri gledalcu vzbuditi določen občutek, poudariti svoj pogled in odnos do vsebine ter mu tako posredovati dodatne, na prvi pogled neopazne ravni pomena. To pa ne pomeni nujno stremenja k skladnosti in ravnotežju. Za doseganje nasprotnih učinkov bomo izhajali iz enakih izhodišč, le da jih bomo poskušali obrniti na glavo, jih karikirati in prilagajati konkretnim idejam in situacijam.
Z raziskovanjem in odmikanjem od utečenih praks lahko seveda dosežemo nove in drugačne načine pripovedovanja vizualnih zgodb, a bo tudi v tem primeru poznavanje osnovnih konvencij dobro izhodišče.
—
Besedilo je nastalo kot povzetek materialov, uporabljenih na delavnici Od knjige do vizualne podobe: fotostrip in film, katere cilj je bil vizualna upodobitev literarnega teksta. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Naslovna fotografija: Barry O’Carroll (Pinterest)
Diplomiral iz snemanja na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu in kulturologije na FDV v Ljubljani. Fotograf, snemalec in eksperimentalni vizualni umetnik. Kinooperater pri Slovenski kinoteki. Zanima ga predvsem področje eksperimentalnega videa, ki ga raziskuje skozi format videospota in živih AV-nastopov.