Ko človek pred računalnikom preživi toliko časa, kot sem ga sama v zadnjih tednih karantene, začne opažati svojo slovanskost že v malih detajlih, kot so pisave brez čžš-jev. Pri izdelovanju grafike za Radio K’r Antena sem naletela na nek razpadajoč font, ki se mi je zdel dobra izbira v povezavi z grafitarskimi pravdami, ki je zajela ljudi te dni. Spomnim se Lisboe, ki je ponosna na svoje grafite in otožno zavzdihnem ob misli, da Corinne še nisem utegnila pokazati te fascinantne umentnosti pisanih hiš. Font, ki sem ga izbrala, je sicer podpiral čžš-je (česar očitno nisem potrebovala). Ni pa podpiral apostrofov. Zato sem izbrala drugega.
Zdaj se Lisboa zdi še bolj daleč, kajti ne smem niti na predstave impra na Metelkovo. Niti na branje poezije. In odpadle bodo delavnice, katerih mentorica sem. Tipkanje v telefon mi je postalo bolj rutinsko kot na računalnik. Z lahkoto najdem vse znake in strešice. Vendar nimam slovenskega menija, ker so mi prevodi softwara bolj smiselni v angleščini. Kam je šla moja slovanskost.
Migracije v resničnosti.
Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vzgojiteljica, lutkarica, improvizatorka, športnica in pesnica. Je članica improvizacijskega kolektiva Improške. Zadnja leta povezuje različne prakse in znanja skozi orodja improvizacije. Sodeluje na pesniških srečanjih, obiskuje delavnice, ki povezujejo gib in poezijo, prostor za izraz najdeva na odrih slam poezije, improvizacije in performansov DIY Cabaret: Feminizem ni šala.