Obdobje nekega časa

Čas branja: 2 min.
Michelle Perrot: Ženske ali molčanja zgodovine, prev. Taja Kramberger
Michelle Perrot: Ženske ali molčanja zgodovine, prev. Taja Kramberger

Moje karantensko branje je zaznamovala knjiga Michelle Perrot ŽENSKE ali molčanja zgodovine, ki jo prevajalka Taja Kramberger v spremni besedi začne z vprašanjem »So, smo danes ženske bolj hrupne, dovolj glasne?«.

Razmišljam o najini prvi delavnici. Kot improvizatorka se veliko ukvarjam s konceptom podpornega okolja. S tako imenovano »Yes and…« tehniko se da s čudovitimi pedagoškimi orodji, ki jih nudi impro, spodbuditi zavest ustvarjanja podpornega okolja. V takem okolju ima posameznik možnost iskanja svoje avtentičnosti. Zato smo na prvi delavnici začele z zgodbo o svojem imenu. Kar pomislite. Ali obstaja tista zgodba, ki jo o svojem življenju velikokrat poveste, kot neko mantro svoje notranje resnice. Včasih je to le zgodba o brazgotini na kolenu, drugič tista o tem, kako sta se spoznali, tretjič o raku, ki ga prebolevajo naše prijateljice. Seveda ženske smo pripovedovalke zgodb, osebno pa rada poiščem družbo žensk, ki pripovedujejo. Zgodbe nizam na palčke, kot češnje, ki jih sem jih kot deklica nabirala, da bi odprla svojo stojnico z uhani.

Ampak to je prva delavnica. Prišle smo v trenirkah in kuhamo čaj. Na začetku ustvarjalno-spoznavnega procesa navadno ni še vzdušja zaupanja za zgodbe o očetu, ki je rad lovil ribe (čeprav so, izobešene v veži, vzpodbujale mešane občutke obiskovalcev).

Zato začnemo z imeni. »Moje ime je Lučka. Ampak mi ni bilo vedno tako ime. Tako so me le klicali.«  V karanteni pogledujem proti prvi spomladanski češnji, vzcvetela je.

Lučka me postavlja v spotlight, ko pravi, da bi bila rada kdaj na mojih impro delavnicah. Včeraj sem ji povedala, da je. Ampak k sreči smo ustvarile (učečo se) skupnost, kjer dobivamo vpogled v več kot le pedagoške prakse. Učimo se druga od druge. Potrpežljivosti, humorja, komunikacije. Prodornost in vakuumsko natančna lektura, ki fascinira tudi slavne žive klasike, pa nikoli ne bo moja vrlina. Hvala Lučka, ker popravljaš mojo slovnico in predstavljaš moje vejice, ki jih muhasto želim opravičiti v svoji glavi.