Polica Dubova

Čas branja: 2 min.

Ko mi v svojem milnem mehurčku snemamo radijske igre, ljudje izgubljajo službe, mediji besnijo, ker se ni več mogoče svobodno izražati, umetniki tolčejo s ponvami in nekateri igrajo golf. Čivkačev, žvižgačev, novic in perspektiv je več, kot sem jih sposobna predelati v enem dnevu.

Takrat zavestno iščem papir. Listam, berem, podčrtavam in beležim. Končno imam čas. Tatjana me je založila s hrpo knjig, ki sem jih in jih bom v sklopu delavnic Od knjige do radijske igre potrebovala za inspiracijo. (Rada se pohvalim s polno polico knjig založbe KUD Police Dubove). Razmišljam, kako se časi in premiki nekaterih ljudi ujamejo v mali žlički za sol, ki sem jo želela kupiti v Izoli. Takrat sem spoznala Tatjano in vse se je začelo. Kot reče ona, obstajamo ljudje z isto krvno grupo. Zame je to kompliment. Tatjana Jamnik je Sovretova nagrajenka, ki je »mama« Police Dubove, osebe, po kateri je poimenovana založba, ki skrbi, da je natisnjen tudi glas slovanske ženske. Obdobje svobode in možnosti izražanja, ki ga ne gre izpustiti iz rok. Žal je zgodba o mali založbi podvržena konstantnemu multitaskingu, obenem pa poziva h grajenju skupnosti.

Na tej točki bi se dalo ta zapis obrniti v smer, ki bi se končala nekje pri zaprtih vratih, na katerih piše: Država do nadaljnjega naglušna za frekvence, ki niso v skladu z našimi določili.

Zato se obrnemo, še preden se zaletimo v vrata. Tatjana odpre lastno platformo za sodelovanje s pomočjo izmenjave filozofije, izkustev, pogledov in orodij, ki bi nas opolnomočila pri kreativnem procesu. Sproti ugotavljam, da Tatjani res težko hodim v štih. Med poplavo uradnih dopisov, aktualnih prevodov, pandemijo, projekta, ki se iz telovadnice v Cepetki seli na googlemeete, ona najde čas za PR naše radijske oddaje. Švicam, ker se bliža rok objave, zamujam in se učim. Naslednjič se moram organizirat podobno, kot to vsak dan uspeva Tatjani Jamnik.

P. S. : Lepše organiziranih in vsebinsko informativnih tekstov v e-sporočilih ne boste našli nikjer.