Srečko Kosovel
SVETILKA OB CESTI
Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.
Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.
Vir: Srečko Kosovel: Kalejdoskop: Izbrane pesmi/Wiersze wybrane. Vnanje Gorice; Mikołów: KUD Police Dubove; Instytut Mikołowski, 2012. 328 strani.
„Fenomen Srečka Kosovela je v tem, da je z vprašanji, ki jih zastavlja, in dvomi, ki ga obhajajo v zvezi s poezijo, pesnikom, človekom, kulturo, etičnimi in estetskimi vrednotami, kljub pripadnosti zgodovinski avantgardi blizu sodobnemu bralcu.“ — Iz spremne besede Bożene Tokarz
„Ne le da se je s konstruktivistično poezijo vključil v estetsko in revolucionarno vrenje, ki je Evropo zajelo po prelomu stoletja in se še okrepilo med prvo svetovno vojno in po njej ter je nedvomno pomenilo široko socialno fronto in deklariran socialni in politični upor proti »stari umetnosti« in »staremu svetu«, zaradi česar so se številni umetniki neposredno vključili v politična gibanja svojega časa, ampak je ustvaril lasten poetični sistem in lastno radikalno politično poezijo. Šele njegovi »konsi« so izreden primer uspele politične poezije, »nastale po večini same iz sebe«.“ — Iz spremne besede Iztoka Osojnika