V svetu, kjer so odnosi pogosto prekinjeni in besede prehitre, se včasih zgodi nekaj zelo preprostega – skupaj preberemo zgodbo. In s tem odpremo prostor, v katerem ni zmagovalcev, ni tekmovanja, ni sodbe. Le poslušanje, deljenje in občutek, da nismo sami. Taka izkušnja je nastala v okviru medgeneracijskega bralnega kluba Mladinskega centra Nova Gorica – in kot vodja skupine sem šele z distance ugotovila, da smo v resnici izvajali nekaj, kar bi lahko imenovali biblioterapija.
Skupina, ki jo je povezala zgodba
Naš bralni klub povezuje dijake s posebnimi potrebami in stanovalce doma za starejše občane. Srečanja so preprosta, iskrena, brez formalnosti – in prav zato dragocena. Branje ni postavljeno kot naloga, ampak kot skupna izkušnja, v kateri vsak najde svoj prostor, svoj glas in svoje doživetje.
Na enem od srečanj smo skupaj prebrali slikanico Zrcalce avtorja Grigorja Viteza, z ilustracijami Marjana Mančka. Zgodba je na videz lahkotna: živali v gozdu najdejo zrcalo in vsaka v njem vidi le sebe – zato misli, da gre za njeno podobo. Konflikt se stopnjuje, razplet pa ponuja priložnost za razmislek: kaj vidimo, ko gledamo sebe – in koliko smo pripravljeni videti druge?
Ko se biblioterapija zgodi mimogrede
Srečanje ob knjigi Zrcalce se ni začelo kot biblioterapija. Nismo imeli terapevtskega cilja, ni bilo vnaprej pripravljenih analiz, zgolj želja, da skupaj doživimo zgodbo. A z vsako povedjo, z vsakim odzivom, z vsakim nasmehom se je začelo nekaj nežnega. Udeleženci so delili svoje misli – skozi besede, skozi risbe, skozi tišino. Mlajši so videli čarobnost, starejši pa simboliko življenja. Skozi zrcalo zgodbe smo vsi gledali na svoj način – in to je bilo v redu.
Tukaj se je pokazala bistvena vrednota biblioterapije: literatura kot varno polje za osebni izraz brez prisile. Ko zgodba ne zahteva razkrivanja, ampak ga omogoča. Ko branje ni literarnovedna ali psihološka analiza, temveč povabilo k pogovoru ob knjigi.
Bralni klub kot prostor moči
V tej izkušnji sem še bolj prepoznala vrednost pozitivne naravnanosti. Zavestno sem se odločila, da bo naš bralni klub prostor, kjer iščemo spodbudno, ne kritično; kjer se odzivamo z otroško radovednostjo, ne z literarnovedno analizo; kjer pustimo, da vsak sliši tisto, kar potrebuje – in to tudi deli, če želi.
Negativni odzivi se v življenju pojavijo sami – pogosto prehitro, pogosto neizprosno. V bralnem klubu pa sem želela omogočiti drugačen fokus: usmerjanje k lepemu, močnemu, svetlemu. To ne pomeni ignoriranja težkega – pomeni zgolj, da se zavestno odločimo videti tudi drugo plat. In to se je izkazalo za izjemno osvobajajoče, zlasti za tiste, ki morda že predolgo nosijo občutek, da niso dovolj, da niso slišani.
Kaj smo odnesli s seboj?
Največkrat smo po branju postavljali vprašanja, kot so: »Kaj si v zrcalu videl ti?«, »Kateri lik ti je bil najbolj blizu?«, »Kaj bi se zgodilo, če bi živali videle tudi druga drugo?«. Vsako vprašanje je bilo odprto – brez pravilnih ali napačnih odgovorov. Udeleženci so odgovarjali z risbo, s kretnjo, z eno samo besedo. In včasih je bil najbolj ganljiv trenutek tišina – tista mehka, sprejemajoča tišina, ko nekdo ob zgodbi najde misel, ki se ga dotakne.
Pri starejših so se ob zrcalu odprli spomini – kako so nekoč koga narobe razumeli, kako so se sami videli v določenih obdobjih življenja. Mlajši so se zabavali in čudili. In skupaj smo ugotovili nekaj: vsak od nas ima svoj pogled – a šele ko jih zberemo skupaj, dobimo celoto.
Meja med bralnim pogovorom in (pre)globoko refleksijo
Ob vsem tem se seveda porodi tudi vprašanje: ali obstaja nevarnost, da gre biblioterapija »predaleč«? Da odpre teme, na katere udeleženci niso pripravljeni? Moje izkušnje pravijo: če skupino vodiš z občutkom, spoštovanjem in brez pričakovanj, je ta nevarnost majhna. Ključ je v tem, da ponudiš simbol, ne izpoved; da postaviš okvir, a ne siliš vanj; da ohranjaš branje kot izkušnjo moči – ne breme.
Zaključek: knjige kot tiho zdravilo
Zgodbe nas učijo, ne da bi pridigale. Odprejo srce, ne da bi ga ranile. Zrcalce ni bilo le knjiga o živalih in ogledalu. Bilo je čarobno zrcalo, v katerem smo videli drug drugega – in tudi sebe. Biblioterapija se ni zgodila, ker bi si jo zadali. Zgodila se je, ker smo bili skupaj, odprti, iskreni.
Foto: Vince Fleming (Unsplash)
Mladinska delavka v Mladinskem centru Nova Gorica, kjer med drugim moderira medgeneracijski bralni klub. Poleg tega izvaja tudi delavnice in izobraževalne programe v osnovnih in srednjih šolah v domači regiji o prednostih naravne nege in trajnostnih praks. Certificirana zeliščarka, aromaterapevtka in botanična perfumeristka, lastnica blagovne znamke MajjeMaj.