Za Državo bralcev

Čas branja: 5 min.

Pogovor z dr. Iztokom Osojnikom

V Zavezništvu za dvig bralne kulture, ki ga tvorimo KUD Police Dubove, portal Dobreknjige.si, revija Bukla, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in Knjižnica Ivančna Gorica, pripravljamo spomladanski ciklus webinarjev za moderatorje bralnih klubov (v treh zahtevnostnih stopnjah – začetni, nadaljevalni in izpopolnjevalni), v okviru katerih bomo spregovorili tudi o tem, zakaj je pomembno branje kakovostne literature in kako se lotiti priprave na obravnavo knjig.

Na spletnem seminarju kot predavatelj sodeluje tudi umetnik, aktivist, komparativist in antropolog dr. Iztok Osojnik, s katerim smo se pogovarjali pomenu kakovostnega branja za družbo.

(Intervju je bil v skrajšani obliki objavljen v reviji Bukla, št. 158 (2021). Prvotno daljšo različico priobčamo, ker je pri krajšanju žal morala ven marsikatera modra misel.)

Iztok, pozdravljeni. Vemo, da je sicer fino prebrati kako napeto kriminalko za razvedrilo, se zasanjati ob ljubezenski zgodbici, brati popularne življenjske zgodbe. Toda vi nas, nasprotno, vztrajno vabite stran od zabave in odklopa, k napornejšemu, vertikalnemu, poglobljenemu branju, ki se razlikuje od lahkotnega, trivialnega branja. Nam lahko razložite, zakaj naj bi bilo tako »mučenje« potrebno?

Ne vidim, da bi bilo kvalitetno branje mučenje ali da bi bilo kakorkoli potrebno. Marsikdo lahko preživi z osnovnošolskim znanjem, brez potrebe, da bi se poglabljal v človeško naravo ali svet okoli sebe. In seveda vse, v kar se je treba poglobiti, doživlja kot mučenje.

Izkušeni bralec uživa v zahtevnejših knjigah, ker ga cenena razvedrilna plaža pušča nezadovoljnega. Branje knjig odpira vrata v celovitejši svet, v katerem živimo in kakršnega živimo. Zabavna literatura nas razvedri, v tem ni nič napačnega, toda kaj več v bralcu ne bo pustila. Ne bo ga vodila skozi labirinte lastnega bivanja v svetu mnogoterih možnosti in resnic ter mu omogočila razumeti, kje je, kaj, kako je in zakaj se svet dogaja, kot se dogaja, in kako vse bi ga še lahko presegli.

Kultiviranost ni naravna danost, ampak nekaj, kar pridobimo in nadgrajujemo. Tudi z razvedrilnim branjem je podobno. Ko se ponavlja, nas začenja dolgočasiti. Na trivialno knjigo bo bralec pozabil v trenutku, ko jo bo odložil. Naslednjič bo hotel več. Zahteval bo nekaj bolj domiselnega, malce bolj zapletenega in poglobljenega. Za koga je že napor prebrati izzivalne naslove v rumenem tisku, drugi pa bi radi izvedeli precej več o zadevah, o katerih pišejo. Predvsem pa je lažje in bogatejše živeti med ljudmi, ki so sposobni globljih premislekov in širših obzorij. Komunicirati z razgledanim človekom je bolj navdihujoče kot trapati s pijančkom.

Lahko ob literaturi, v kateri se srečamo s posiljenim dekletom, očetom, ki je rešil le eno od dvojčic, mamo, ki noče imeti otrok, pedofilom, morilcem ali človekom z izmaličenim obrazom, doživimo užitek in ali je za tako branje dobro narediti kako predpripravo? V bralnih klubih jo seveda naredimo.

Treba je razumeti, kaj pomeni užitek v branju. Nikakor nič sentimentalnega ali za lase privlečenega. Zato razlikujemo med razvedrilno literaturo in resno literaturo. V resni literaturi je užitek na prvi pogled morda nekakšno nelagodje, skozi katero se v branju prebijemo. Uvodni nastavki se na koncu razpletejo v odrešujočem razkritju.

V resni literaturi se pogosto srečujemo z usodnimi razsežnostmi življenja, s prvinskimi vprašanji svojega obstoja na tem svetu. Ne izogibamo se jim, ampak se soočamo z njimi. To zahteva določeno pozornost. Te zgodbe niso izmišljene, ampak prikazujejo človeka v težkih trenutkih, na robu, v globini njegove tesnobe.

Vsi poznamo take robne trenutke. Ko se nam zgodijo, se jih ni mogoče otresti s tem, da odmahnemo z roko, češ da so mučni. In če smo pošteni, se zavemo, da so usodne prvine življenja nekaj, kar nespametno odrivamo od sebe, in se jim, ker nanje ni mogoče enoznačno odgovoriti, poskušamo izogniti, ker se nočemo soočiti z njimi. Vendar se jih s tem ne osvobodimo. Osvobodi in obogati nas šele zmožnost, da smo sposobni soočiti se z usodo, z dejansko resnico, z lažnimi iluzijami v oblakih, z nasiljem vsakdanjega življenja, ki ga odrivamo daleč proč v lažnem prepričanju, da nam bo zaradi tega kaj bolje.

Branje dobrih knjig nam omogoči, da se vnaprej soočimo z dejanskimi, sicer odrinjenimi resnicami, ne da bi nas v to boleče prisililo konkretno življenje. Pogovor med bralci takih knjig je zato še toliko bolj dragocen, ker več ljudi več vidi, v družbi dobro mislečih bralec lažje prenikne v tkivo bolečih razmerij in dogodkov. Ljudje smo družbena bitja, v osamljenosti shiramo kot enodnevno cvetje. Bralni klubi nam omogočajo redke trenutke tehtnih pogovorov ob kvalitetnih knjigah, razvijajo naš čut za sočloveka. Branja ne doživljamo več kot mučenje, ampak kot odprt pogovor in odrešujoče ukvarjanje z drugače odrinjenimi temami. In ko se z njimi enkrat odkrito in zrelo soočimo, niso več mučenje, ampak nasprotno, bogato odkritje in vodnjak vedno novih skrivnosti. Nobenega dvoma ni, da nas branje bogati.

Različne mednarodne raziskave so pokazale, da bi bila Država bralcev (namenoma zapisano z veliko tiskano črko) bolj miroljubna, empatična, strpnejša, celo bolj zdrava in bogatejša. Kaj bi v tem kontekstu pomenila načitanost in kako ocenjujete načitanost naših izobražencev, čigava domena je pravzaprav?

Morda načitanost ni najboljši izraz, ker ne gre za število knjig, ki smo jih prebrali, ampak za sposobnost kvalitetnega branja knjig, ki jih beremo in jih še bomo brali. Seveda je družba, v kateri je raven kvalitetne medsebojne komunikacije in celovitejših odnosov visoka, precej bolj tolerantna in ustvarjalna kot tista, ki jo poneumljata bedno medijsko ščuvanje in zabavljaštvo. Ljudje v tolerantni družbi se vzpodbujajo, namesto da bi se omejevali ali celo sovražili zaradi svojih drugačnih pogledov na svet ali celo različnih istovetnosti, k čemur jih hujskajo oblastni nasilneži. Deli in vladaj je stara rimska modrost, ki govori, da je družbo precej lažje obvladovati in voditi, če je sprta. Tudi ljudska modrost ribariti v kalnem pomeni nekaj podobnega. Se pravi, bolj ko so ljudje neumni, lažje jih je voditi za nos in skregati med sabo, ne da bi sami to sploh opazili.

Obstajajo izobraženci in izobraženci. Veliko je ljudi, ki so zelo izobraženi, pa se s tem ne hvalisajo. Izobrazba je del njihove vsakdanje kulture. Obstajajo pa tudi uradni izobraženci, ki so to samo po nazivih in položajih, ki so jih zasedli, o njihovi izobraženosti pa bi lahko pogosto upravičeno dvomili. In to velja tudi za tiste na samem vrhu uglednih družbenih ustanov.

Ne moremo mimo aktualne »kovid situacije«, ko je narod utrujen in malone hipnotiziran s tem, da mora »odklopiti«, »se zadevati« s trivialnimi vsebinami in »poflom«. Kaj bi vsem nam tozadevno položili na srce, na kaj naj se ljudje »priklopijo«?

Trenutna situacije je odličen prikaz zgoraj opisanega stanja. Čim manj ljudje vedo, tem bolj so zmedeni, čim manj razmišljajo, tem lažje jih je stisniti v kot, osamiti, popolnoma onemogočiti, jih do konca poneumiti, jih spreti med seboj, jih čustveno zlorabiti in spremeniti v družbo globokega medsebojnega sovraštva ter socialnega brezčutja. Medtem ko se ljudje med seboj prepiramo in stiskamo po zaprtih sobah, si nekdo vsem na očeh polni žepe. Cenena zabava je odličen prevodnik takih stanj. Eno zažingamo, pa je vse v redu, itak pa se moramo kot vedno znajti sami.

Če bi recimo prebrali kakšno knjigo o časih nacizma v Nemčiji ali stalinizma v Rusiji, bi se verjetno začeli spraševati, koliko se policijska ura tam razlikuje od te tukaj. Naši možgani bi oživeli. Soseda ne bi več gledali kot političnega sovražnika, ampak kot človeka, ki se je znašel v isti situaciji kot mi. Hoteli bi izvedeti in razumeti še več, ne pa hipnotizirani buljiti v ekrane, s katerih nas eni in isti zalagajo z vedno enakim blebetanjem in prirejenimi neresnicami. Dovolj je prebrati eno dobro knjigo o tem, pa stvari postanejo precej bolj prozorne. In tudi lažje se soočimo s svojim stanjem in z grozo umirajočih, ki jih je oblast tako rekoč žrtvovala in zavrgla, ne da bi povsem razumeli, zakaj. In zahtevamo, da se to neha.

Hvala za pogovor!

Pogovarjala se je Ksenija Medved.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?