Pesem iz zbirke: Wisława Szymborska: Radost pisanja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019.
Pesniški večer
Muza, ali si boksar ali pa te ni.
Ne privoščiš nam rjovečega občinstva.
Dvanajst ljudi je v dvorani,
torej lahko začnemo.
Pol jih je tu, ker pada dež,
drugi so svojci. Muza.
Ženske, pripravljene medleti v tej jesenski uri,
bodo medlele, toda le na boksarskem spopadu.
Samo tam so peklenske scene.
In vnebojemanje. Muza.
Če nisi boksar, če si pesnik,
si obsojen na težke norwide,[1]
ker nimaš mišic, demonstriraš svetu
bodoče šolsko čtivo – če ti je sreča mila –
o muza! O Pegaz,
konjski angel.
V prvi vrsti starček sladko sanja,
da je rajnica žena iz groba vstala
in mu bo, starčku, spekla slivovo pito.
Z žarom, ne prevročim, da se ne zažge pita,
začnemo brati. Muza.
Prevedla Jana Unuk
Opomba
[1] Cyprian Kamil Norwid (1821–1883) je bil predstavnik poljske pozne romantike. Leta 1832 je emigriral v tujino in naslednjih štirideset na zahodu preživel v hudem pomanjkanju. Neologizem »težki norwidi« izhaja tako iz pesnikovega težkega življenja kot iz zahtevnosti njegove poezije; obenem sklop »obsojen na težke norwide« v izvirniku vsebuje še aluzijo na obsodbo na prisilno delo.
O avtorici
Wisława Szymborska (Kórnik, 1923–Krakov, 2012) sodi med najpomembnejše poljske pesnike 20. stoletja. Njena priljubljenost sega daleč čez meje njene domovine in celo evropskega kontinenta, saj so njene pesmi prevedene v več kot 40 jezikov. Poleg Nobelove nagrade za književnost za leto 1996 je prejela vse najpomembnejše evropske pesniške nagrade (Goethejevo 1991, Herderjevo 1995). Objavila je dvanajst pesniških zbirk, med njimi Sol (1961), Do solz te nasmeji (1967), Vsakršno naključje (1972), Veliko število (1976), Ljudje na mostu (1986), Konec in začetek (1993), Trenutek (2002), Dvopičje (2006) in Tukaj (2009). Trinajste, Zadosti (2012), ni več dokončala.
Njena na videz lahkotna, igriva in humorna poezija je pod površino prežeta s skepso in tragičnim občutenjem življenja, razpeta med dvomom in vsepovsod navzočo čudežnostjo si zastavlja temeljna vprašanja o človeku in svetu in izpostavlja njihovo paradoksno nerešljivost. Vsaka pesem je zaključena celota z lastnim problemom, njegovo osvetlitvijo in pogosto ambivalentno ali paradoksno razrešitvijo; vsaka je, če uporabimo definicijo Juliana Przybośa, odkritje novega lirskega položaja. Izviren in prepoznaven prispevek Szymborske k sodobni poljski poeziji je oživitev miselne poezije. Kljub uporabi tradicionalnih sredstev, fabule, opisa, žanrske slike, filozofske refleksije, je poezija Wisławe Szymborske presenetljivo moderna, kompleksna in polifonična; je intelektualna in črpa iz filozofije, toda nikoli ne stavi na en sam filozofski sistem. Mnogost in raznovrstnost odsevata tudi jezik in slog pesmi, ki se poigravata s semantičnimi preobrati ustaljenih zvez, priklicevanjem dobesednih, konkretiziranih pomenov od rabe izpraznjenih fraz, rafiniranimi besednimi igrami in prefinjenimi stilističnimi sredstvi.
Slovenistka in anglistka, prevajalka poljske, srbohrvaške in angleške književnosti in humanistike, urednica, lektorica. Prevaja poezijo in prozo 20. in 21. stoletja, med drugimi nobelovce C. Miłosza, W. Szymborsko, O. Tokarczuk in I. B. Singerja, modernistko V. Woolf in številne druge avtorje. Članica DSKP, prejemnica Sovretove nagrade (2006). Več »