»Vesolje je končno spregovorilo«

Čas branja: 3 min.

Dela poljskega pisatelja, filozofa, vizionarja in futurologa Stanisława Lema (1921–2006) so navdihnila številne ekranizacije, mdr. sloviti Solaris Andreja Tarkovskega. Najnovejša filmska adaptacija je Gospodov glas (2018) v režiji Györgya Pálfija.

Čeprav Lem slovi predvsem kot avtor znanstvene fantastike, je njegov opus žanrsko zelo raznolik – tako zelo, da je Philip K. Dick med nekim svojim napadom paranoje v ovadbi FBI napisal, da knjige s tako različnimi pisateljskimi slogi in raznovrstno tematiko gotovo piše skupina piscev, ki jih plačuje sovjetski režim. Tudi posamezna Lemova dela so praviloma žanrsko hibridna. V romanu Gospodov glas (1968) se znanstvena fantastika prepleta s filozofsko in futurološko esejistiko.

Zgodbo je Lem položil v usta matematika Petra Hogartha, ki se na stara leta odloči korigirati svojo javno podobo, tako da v avtobiografiji razkrije okoliščine tajnega projekta MAVO (akronim za Master’s Voice) in svoja premišljanja ob poskusih dešifriranja skrivnostnega sporočila, ki po nevtrinskem toku priteka iz ozvezdja Malega psa. Kdo je pošiljatelj in kaj s tem »zvezdnim pismom« sporoča? Množica naravoslovcev in humanistov, zbranih v puščavskem kompleksu nekdanjega projekta Manhattan, stoji pred nemogočo nalogo: kako naj signal dešifrirajo, ne da bi karkoli vedeli o civilizaciji, ki ga pošilja? Učenjaki med raziskavami več izvedo o lastnih upih in strahovih, predvsem pa o človekovi naravi in spoznavni omejenosti. Poskusi branja skrivnostnega vesoljskega sporočila privedejo do odkritij, ki ogrozijo obstoj človeške vrste.

Kako roman, ki meji na filozofsko-futuristični esej, prevesti v filmski jezik? S tem izzivom se je spoprijel György Pálfi, ki ga filmski sladokusci poznamo po fabulativnih eksperimentih, kot so Hukkle (2002), Taksidermija (2006), Zadnji rez: Dame in gospodje (2012) in Prosti pad (2014). Madžarski cineast tudi pri obdelavi Lemove literarne predloge ni varčeval z grotesko, absurdom in črnim humorjem niti z nadrealističnimi, sanjskimi prizori, ki gledalcu odškrnejo protagonistov notranji svet. Ta vizija se Lemu prilega kot ulita.

Pálfi se je vizualizacije Lemovega romana lotil s postopkom dekonstrukcije in reinvencije: vsak delček mozaika literarne predloge je pretalil v filmski znak in ga vpletel v novi, vizualni splet znakov in simbolov, ki se zlagajo v večdimenzionalno semiotično mrežo. Ključ za dešifriranje Pálfijeve umetnine najdemo v teoriji umetnostnega kritika in kuratorja Nicolasa Bourriauda.* V Pálfijevem filmu namreč lahko prepoznamo ključna načela umetnosti 21. stoletja, ki jo Bourriaud opredeljuje kot altermoderno: kulturno hibridizacijo, hipermodernizem, globalni kontekst in nomadskost kot način raziskovanja vseh dimenzij kaosa, v katerem živimo.

Iz Lemove okvirne zgodbe, ki so jo scenaristi razvili v pripoved o matematikovih sinovih Pétru in Zsoltu, ki iščeta izgubljenega očeta, se fabula kot koreninice bršljana razrašča ne le horizontalno, temveč tudi vertikalno. Kot je pojasnil Pálfi na torinskem festivalu (2018): »Sledimo Pétru, ki išče očeta, ki ga ni nikoli poznal, v deželi, v kateri ni bil še nikoli prej. Vendar pa zgodbe ne pripovedujemo s ›horizontalno‹ pripovedno linijo in njeno čustveno logiko. Gibljemo se tudi ›vertikalno‹. Pokukamo lahko v dogajanje v Pétrovi glavi, kjer se tajni vojaški raziskovalni projekt izpred štiridesetih let rekonstruira s pomočjo dokumentov, drobcev in posnetkov, objavljenih na YouTubu.«

Če so se Lemove napovedi težav, s katerimi se bo človeštvo soočalo v napredujočem antropocenu, njegovim sodobnikom zdele futuristične, pol stoletja pozneje vemo, da v tem svetu že živimo. Obdaja nas preobilje (hiperprodukcija) informacij, ki jih ni več zmožen zaobjeti noben človeški um. »Kot civilizacija smo zašli v tehnološko past,« leta 1968 pravi Lem, »človeštvo je za tehnologijo postalo sredstvo oziroma pripomoček za doseganje načeloma neznanega cilja«. V svetu, ki ga obvladuje tehnosfera, postaja posameznik nepotrebna smet. Lem je predvidel tudi proces globalizacije. Na Zemlji ni več koščka neodkritega ozemlja. Edina neraziskana celina, kot opozarja Bourriaud, je Čas. Od tod v filmu Kronos v podobi Goyevega Saturna, ki žre lastne otroke.

Lemova literarna in Pálfijeva filmska zgodba imata več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Pálfi je z vizualno pripovedjo o makrokozmosu in njegovih odsevih v miriadah mikrokozmosov ustvaril filmski ustreznik eseja o človeku in skrivnosti njegove vrste.

Besedilo je bilo prvič objavljeno v Kinotečniku, september/oktober 2020.

Opomba:

* Martin Kudláč: »His Master’s Voice«: Fluidity of Cinema in Transition. MUBI.com, 1. 8. 2019.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si