Prilike v dramski legendi Dibuk A. S. An-skega govorijo različne dramske osebe. Dibuk se je ohranil v dveh precej razlikujočih se verzijah, jidiš izvirniku in hebrejskem prevodu pesnika Haima Nahmana Bialika, ki ga je avtor še za življenja toplo sprejel, čeprav je prevajalec zaradi radikalne različnosti izraznih sredstev obeh jezikov v času, ko je bil jidiš živ, govorjeni jezik, hebrejščina pa v glavnem jezik liturgije in verskega pouka, marsikaj izpustil ali predrugačil.
***
Na koncu sveta je visoka gora, in na gori je velik kamen, in iz kamna vre bister studenec. Na drugem koncu sveta pa je – srce sveta. Kajti vsaka stvar ima svoje srce, in cel svet je eno veliko srce. Srce pa gleda k bistremu studencu v dalji in si ne more napasti oči, vleče ga k njemu in žejno koprni, toda približati se mu ne more. Kajti brž ko se premakne le za korak, mu izgineta izpred oči tako gora kot studenec. Če pa srce za hip ne vidi studenca, vse življenje v njem pri priči zamre. In če srce ne živi – umre ves svet. Bistri studenec pa nima svojega časa in živi od časa, ki mu ga podarja srce, srce pa mu da en dan, in ko se po dnevu zvečeri, bistri studenec zapoje srcu sveta, srce sveta pa poje bistremu studencu. In njuna pesem napolni ves svet in iz njunega petja se snujejo svetleče niti, ki se razpredajo k srcem vseh stvari na svetu in od enega srca k drugemu … Neki pravični in dobrotni človek pa hodi po vsem svetu in zbira svetleče niti iz src in iz njih plete čas. In ko splete cel dan, ga preda srcu celega sveta, srce celega sveta pa ga izroči bistremu studencu. In tako studenec živi še en dan.
***
Štirje so vstopili v Pardes:[1] Ben Azaj, Ben Zojme, Aher in rabi Akive. Ben Azaj je gledal, videl in umrl. Ben Zojme je gledal, videl in znorel. Aher je posekal sadike in odpadel, samo rabi Akive je vstopil vanj in ga zapustil v miru.
***
– Morda nam bo kdo povedal kaj o rebeju[2] Ezrielu, o kakšnem čudežu, nauku? Vsak njegov gib je dragocenejši od bisera.
– Jaz vam bom povedal o nekem njegovem nauku. K rebeju je prišel neki njegov privrženec, hosed, bil je bogataš, toda zelo škrt. Rebe ga je prijel za roko, ga odvedel k oknu in mu rekel: »Poglej!« Bogataš je pogledal na ulico. Rebe ga je vprašal: »Kaj vidiš?« Odgovoril mu je: »Ljudi. Ljudi vidim.« Potem ga je spet prijel za roko, ga odpeljal k ogledalu in rekel: »Poglej, kaj vidiš zdaj?« Odgovoril mu je: »Zdaj vidim sebe.« Nato mu je rebe Ezriel dejal: »V oknu je steklo in v ogledalu je steklo, samo da je steklo v ogledalu malo posrebreno. Toda takoj ko pogledaš skozi srebro, ne vidiš več ljudi, ampak samo še samega sebe.«
Prevedla Jana Unuk
Opomba prevajalke: Gornja besedila sem prevedla po srbskem prevodu jidiš verzije (Dibuk: između dva sveta, Beograd 1988, prevedel Eugen Verber) in poljskem prevodu iz hebrejščine (Dybuk: Na pograniczu dwóch światów, Varšava 2007, prevedel Avišaj Hadari), prozno obliko sem prevzela po prvem.
Opombi
[1] Pardes: »Vrt«, tj. vrt ezoteričnega znanja Tore.
[2] Rebe je jidiška oblika za rabi, hosed pa za hasid.
Slovenistka in anglistka, prevajalka poljske, srbohrvaške in angleške književnosti in humanistike, urednica, lektorica. Prevaja poezijo in prozo 20. in 21. stoletja, med drugimi nobelovce C. Miłosza, W. Szymborsko, O. Tokarczuk in I. B. Singerja, modernistko V. Woolf in številne druge avtorje. Članica DSKP, prejemnica Sovretove nagrade (2006). Več »