Socialne igre s knjigo

Čas branja: 19 min.

Socialne igre niso namenjene le zabavi, temveč spodbujajo in razvijajo psihosocialne spretnosti, kot so komunikacija, sodelovanje, zaupanje, empatija, izražanje čustev, aktivno poslušanje in jasno izražanje. Uporabljamo jih lahko tudi ob obravnavi knjige, bodisi pri delu z otroki in mladostniki bodisi z odraslimi in starostniki.

Primere tematskih sklopov socialnih iger za otroke najdete v prispevku 5 primerov socialnih iger s knjigo.

Otroške igre za digitalne domorodce

Ulica in prijatelji, igre, zabava, druženje, zaupanje, sodelovanje, iznajdljivost. To so prve besede, na katere pomislim ob spominu na mladost in otroštvo. To obdobje ni daleč stran, a je dovolj, da sega še v čase, ko mediji in tehnologija niso bili tako razviti, kot so danes.

Danes je otroku najlažje dati v roke telefon ali tablico, že namesto ropotuljice in kasneje namesto družabnih, skupinskih iger. Prav zato Gardner in Davis (2013) generacijo otrok, rojenih v času hitrega razvoja tehnologije, tj. po letu 1995, imenujeta »app generation« oz. e-generacija. Prensky (2001, v Krašna, 2015) jih imenuje kar digitalni domorodci. Večkrat to generacijo označujejo tudi kot generacija Z, za katero je značilna polna vpetost v digitalni oz. virtualni svet, ki je včasih tako privlačen, da zamenja realnega. Vse, kar potrebujejo, je na tablici ali telefonu, s pomočjo aplikacij lahko dosežejo kogarkoli in karkoli. (Gardner in Davis, 2013) Z aplikacijami in tehnologijo v njihovem bistvu ni nič narobe, a je potrebna zdrava mera in prava, premišljena uporaba.

Ko sem tako opazovala otroke in njihovo igro – drsanje po zaslonu – se mi je utrnila zamisel, da bi pristno igro z ulic in iz starih zaprašenih omar vrnila nazaj med ljudi in otrokom pokazala, da se lahko igrajo drugače in da je tudi to zanimivo, zabavno, predvsem pa nas uči živeti v družbi. Ker se zavedam, da je informacijska tehnologija vedno bolj vpeta v družbo, bi rada otrokom skozi igro pokazala tudi to, kako lahko digitalne naprave uporabljamo na konstruktiven način in v pravi meri. Tako se je rodila ideja o socialnih igrah – igrah, ki ne le zabavajo, temveč tudi spodbujajo in razvijajo spretnosti, kot so sodelovanje, zaupanje, izražanje čustev, aktivno poslušanje, jasno izražanje in drugo.

Otroci in igra nekoč in danes

Pojmovanje otrok in družine v zgodovini

V preteklosti se je vloga otrok in mladostnikov spreminjala. Vse do 17. stoletja, ko se je zgodil prelom, ki ga je prinesla šolska reforma, so otroci veljali za pomanjšane odrasle. To je pomenilo, da so morali že kot majhni opravljati delo starejših, pri sedmih letih pa so morali opustiti tudi igro.

S šolsko reformo se vzgoja umesti med najpomembnejše obveze, kar prinese tudi več časa, namenjenega otrokom in njihovi vzgoji. (Aries, 1991) S spremembo poimenovanja otroštva se je postopoma spreminjala tudi vloga staršev, katerih glavna skrb je postal otrok. Mama je doma skrbela za vzgojo, oče je bil oskrbovalec in je hodil na delo. Oče je bil tudi avtoriteta in glavni član v nuklearni družini. Otroci so tako veliko časa preživeli v kolektivu, družini in skupnosti, ki so ji pripadali. (Bauman, 2002) Kasneje, s prihodom žensk na trg dela, so se kot pomoč družini razvile vzgojno-izobraževalne ustanove, kjer so se otroci združevali v razrede. Spet je bila v ospredju skupnost in z njo druženje, skupinska igra.

Sodobna družba

Ko pogledamo družbo danes, opazimo mnogo sprememb. Družina je vse prej kot trdna, nuklearna skupnost. Obstaja več različnih oblik družine, znotraj katere se vloge spreminjajo neodvisno od tega, ali si otrok ali odrasli. Nekateri sodobni trendi znotraj družin so enostarševska družina, prelaganje rojstev na zrelejša leta, ločitve, zunajzakonske skupnosti. V takšnih pogojih se močno spreminja tudi vzgoja, kjer se namesto patriarhata z avtoriteto in pravili uveljavlja predvsem permisivna vzgoja, ki otroku dovoljuje vse, brez omejitev. (Švab, 2001)

Individualizem

V ospredje namesto kolektiva stopa individualizem in z njim načelo kratkoročne osebne koristi (Bauman, 2002). Beck (2001) pravi, da je prav individualizacija vodila k izgubi varnosti. Če so bile nekoč odločitve in s tem odgovornosti kolektivne, je sedaj vse to stvar posameznika. Uspeh je odvisen samo od njega, zato se začne z drugimi boriti, nekdanje sodelovanje, pomoč, solidarnost, druženje pa zamenja tekmovanje. Zaupaš lahko samo sebi.

Globalizacija

Dalje nas avtorji opozarjajo na globalizacijo, ki je vplivala na napredek in je na prvi pogled prej pozitivna kot negativna. Prinesla je razvoj tehnologije in z njo internet, ki je zmanjšal razdalje, ki so bile včasih nepremagljive. Sedaj je vse, kar si zaželimo, oddaljeno le en klik, zato je še toliko bolj privlačno. Prinesla je razvoj strojev, ki so sicer zmanjšali fizične napore delavcev, a hkrati močno povišali stopnjo brezposelnosti. Prinesla je možnost potovanja, hitrega prevoza, a s tem tudi migracije in mešanje ver, ras. In to ni prineslo večje solidarnosti, temveč nasprotno, še večje tekmovanje, izključevanje, diskriminacijo. (Delors, 1996)

Informacijska tehnologija

Individualizem in globalizacija sta se v tem tisočletju še bolj razmahnila, spremlja pa ju velikanski napredek informacijske tehnologije. Moja generacija, rojena v prvi polovici devetdesetih let, ki ji pravijo tudi generacija Y, se z računalnikom in telefonom, kaj šele s tabličnimi računalniki in raznimi konzolami, še ni srečevala v tolikšni meri kot današnja mladina. Nismo poznali aplikacij na mobilnih telefonih. Smo pa imeli tetris in drug drugega. Imeli smo prijatelje za igro, pogovor, zabavo.

Preobrat pri starših

Zdi se, kot da je tudi pri starših prišlo do nekega obrata. Če so naši starši želeli srečne otroke, si današnji starši želijo uspešne, najboljše otroke. V upanju, da bodo otroci to dosegli, jim kupijo vse, kar si želijo, in jim ne postavljajo pravih omejitev – če že, pa se prej kot omejitve zdijo pogoji (»Če ne boš dobil petice, se ne boš smel igrati z Juretom«). Ker so prezaposleni, jim v zameno za čas, ki ga ne preživijo z njimi, kupujejo igrače, s katerimi se ti ne znajo igrati, saj jim tega nihče ne pokaže. Še najlažje pa je otroku zvečer pred spanjem prižgati risanko ali v roke potisniti tablico, na kateri v miru in tišini igra svojo igrico.

Takšno vzgojo v Mali knjigi za velike starše kritizira Milivojević (2008), ki trdi, da je za dobro vzgojo nujno uravnotežiti kritike, pohvalo, nagrado in kazen, predvsem pa je treba postavljati meje. Zdi se, da je vse to nujno potrebno tudi za dober psihosocialni razvoj otroka in mladostnika ter da so to tudi nekateri izmed elementov, ki jih moramo upoštevati pri načrtovanju iger.

Spoznavne igre

Funkcijska igra

Socialni razvoj se začne že zelo zgodaj, ko dojenček začne opazovati človeške obraze, glasove in se nanje odzivati, najpogosteje z nasmehom, dotikom, gledanjem. Počasi stopi v interakcijo z vrstniki, pri kateri so igrače moteče vse do sedmega meseca, ko postanejo sposobni usmeriti pozornost na osebo in na predmet. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) To je čas funkcijske igre, ki je s spoznavnega vidika najpreprostejša. Piaget (1962, v Kavčič, 2004) meni, da otrok v njej preizkuša svoje gibalne in zaznavne funkcije, s tem da izvaja preprosta, a hkrati tudi stalna dejanja, kot so potiskanje, grabljenje in podobno, s katerimi raziskuje, kako se stvari odzivajo in gibljejo. V drugem letu začne funkcijska igra postopoma upadati, a ne izgine, le kaže se v razvojno višjih oblikah. Ta vrsta igre vpliva na sposobnost napovedovanja in predvidevanja. (Kavčič, 2004)

Konstrukcijska igra

Vendar to ni edina igra, ki jo opazimo pri dojenčku. Prisotna je tudi konstrukcijska igra. Pri njej otrok povezuje in sestavlja posamezne prvine igrače v konstrukcijo. Medtem ko starejši predšolski otrok že vnaprej pove, kaj bo zgradil in tudi kako bo to naredil, malček najprej zgradi konstrukcijo in jo šele nato poimenuje (Marjanovič Umek in Kavčič, 2006). Če otroku pustimo, da se igra konstrukcijske igre, s tem spodbujamo »razvoj ustvarjalnosti, razumevanja prostorskih odnosov, odkrivanja vzročno-posledičnih odnosov, ohranjanje pozornosti ter sledenje nameri in pomenu, saj mora otrok ves čas gradnje obdržati v mislih, kaj sploh namerava zgraditi.« (Kavčič, 2004, str. 279)

Simbolna igra

V zgodnjem otroštvu igra postane najpomembnejša dejavnost, ki prispeva k razvoju čutil in mišic, pozitivno pa vpliva tudi na razvoj temeljev matematike in pismenosti. V otrokovo življenje stopijo vrstniki, s katerimi razvija komunikacijo, recipročnost in išče rešitve problemov. (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) Individualno igro zamenja skupinska, z njo pa pride v ospredje simbolna igra, tj. posnemanje dejanja, osebe, predmeta ali pojava, ki je bodisi iz realnega ali domišljijskega sveta. Najpogosteje je igra skupinska, lahko pa tudi samostojna ali izvajana s starejšimi. Povezana je z napredovanjem otrokove kognitivne kapacitete, ki omogoča sposobnost reprezentacije. Prav tako pa zahteva tudi določeno mero različnih spretnosti in sposobnosti ter prispeva k njihovemu razvoju (Marjanovič Umek in Kavčič, 2006).

Igra s pravili

V tem obdobju se začne pojavljati tudi igra s pravili, pri kateri gre za upoštevanje že vnaprej postavljenih pravil in ravnanje po njih. Sprva se seveda pojavlja v kratkih in enostavnih epizodah ter predvsem v interakciji z razvitejšim partnerjem – starši, vzgojitelji, starimi starši. S pomočjo takšnih iger se otrok uči nadzorovati lastno vedenje in razvija logično razumevanje. (Kavčič, 2004)

Vidimo torej, da je zelo pomembno, da kot pedagoški delavci, starši oz. vsi tisti, ki imamo stik z otroki, nikoli ne prepovedujemo otroške igre, niti kasneje, ko so otroci stari več kot tri leta. Če že, jo lahko le usmerimo, omejimo ali uporabimo kot nagrado. Otroke učimo, da je igra nekaj dobrega, pozitivnega, poučnega, zanimivega, da je igra kot življenje in da nam daje veliko spretnosti zanj.

Socialne igre

Če smo doslej naštevali spoznavne vrste iger, potem je sedaj čas, da pogledamo tudi njihove socialne dimenzije, ki jih je Mildred Parten skozi opazovanje proste igre klasificirala v šest kategorij. Tako govorimo o igri brez udeležbe, opazovalni igri, samostojni, vzporedni, asociativni in sodelovalni igri. (Kavčič, 2004) Parten je bila mnenja, da je »samostojna igra najenostavnejša vrsta igre, z razvojem pa naj bi se otroci začeli igrati sprva drug ob drugem in nato tudi drug z drugim.« (v: Kavčič, 2004, str. 281) Bila je prepričana, da je samostojna igra manj zrela od socialne, Papalia in njeni sodobniki (2003) pa menijo, da samostojne igre z leti ne nadomesti nujno socialna igra, temveč da se otroci vseh starosti igrajo vse vrste iger, le pogostnost le-teh se spremeni.

Igra brez udeležbe

Igra brez udeležbe je del igralne situacije, v kateri je otrok sicer prisoten, vendar se ne igra, le opazuje okoli sebe stvari, ki pritegnejo njegovo pozornost.

Opazovalna igra

Opazovanje igre temelji na otrokovem opazovanju drugih pri igri, pri čemer se lahko z njimi pogovarja, jim kaj predlaga, vendar se jim pri igri vseeno ne pridruži.

Samostojna igra

Otrokovo igranje z igračami, ki so drugačne od igrač drugih otrok v bližini, je Parten (1932, v Kavčič, 2004) opredelila kot samostojno igro. Zanjo je značilno to, da se otrok ostalim otrokom ne skuša približati ter jih ne vabi, da se igrajo z njim.

Vzporedna igra

Ko se otrokova samostojna igra približa skupini ostalih otrok, le-to poimenuje vzporedna igra. Pri vzporedni igri se otrok igra z igračami, ki so podobne igračam otrok, ki se igrajo v njegovi bližini, vendar se ne igra z njimi na enak način. S svojim načinom igre ne skuša vplivati na igro ostalih otrok, saj se igra poleg otrok in ne z otroki.

Asociativna igra

Igro otroka z drugimi otroki, ki je usmerjena v pogovor o igri, v posojanje igrač, sledenje otrok med seboj in določanje, kdo se lahko igra v skupini in kdo ne, je asociativna igra. Otroci se igrajo podobno, vendar naloge niso dodeljene, prav tako pa igra ni organizirana za dosego skupnega cilja. Bolj kot določitev in organizacija dela oziroma igre, je otroku pomembna bližina drugih otrok, s katerimi se igra.

Sodelovalna igra

Ravno obratno je pri sodelovalni igri, ki je organizirana za dosego nekega cilja, ki je usmerjen v dejavnosti izgradnje in izdelave. Otroci se pri tem igrajo formalno ali dramsko igro. (prav tam)

Iskanje rešitev za sodobni svet: socialne igre s knjigo

Socialne veščine začnemo razvijati že zelo zgodaj v otroštvu in jih razvijamo prek iger, prijateljstva, v družini. Razvijamo jih vse od obdobja dojenčka in malčka pa tja do smrti. V vrtcu se igra po izkušnjah še vedno spodbuja, drugače pa je v osnovni šoli, kjer so standardi in pričakovanja visoka in v ospredje stopi že omenjeni individualizem, z njim pa učenje, osebna korist, osebni uspeh, zmanjšana solidarnost in medskupinska pomoč in podpora. Vse to se pomeša z razvojem tehnologije, ki kar vabi k uporabi, nas prikupi z obljubo po povečanju znanja, nam obljublja izkušnje, uspehe in je mikavno hitra in enostavna tudi za uporabo v učne namene. Sploh pa je dober nadomestek družabnih iger, tako da lahko zaposleni starši, medtem ko je otrok prilepljen na zaslon, še kaj postorijo za službo.

V duhu takšnega časa sem se začela spraševati, kako lahko socialni pedagog pri tem pomaga. Kako lahko promovira nekaj, kar bi odpravilo vsaj nekaj težav, ki s katerimi se soočamo v sodobni družbi, in kaj lahko izbriše praznino, ki jo občutijo otroci. Odgovor so bile socialne igre.

Zakaj socialne igre?

Socialne igre so, kot pravi Ambrož (2011), strategije, ki pripomorejo k razvoju socialnih veščin in čustev posameznika. Z njimi urimo vedenjske spretnosti, krepimo medosebne odnose in s tem preprečujemo socialno izoliranost. Virk Rode in Belak Ožbolt (2007) dodajata, da imajo pomembno vlogo v razvoju komunikacije in odnosov, saj po koncu zahtevajo pogovor o počutju, doživljanju in samem namenu. V veliki meri so povezane z razvojem zaupanja, socialnih kompetenc, empatije, razumevanjem čustev, razvojem moralnega presojanja in socialnega vedenja. (Ambrož, 2011)

Socialne igre, ki jih predstavljam tukaj, so osnovane za otroke med 5. in 12. letom starosti, ko je psihosocialni razvoj zelo hiter, vendar so programi prenosljivi na številne populacije in zelo prilagodljivi za različne skupine. Program je sestavljen iz različnih delavnic, ki se dotikajo vsaka svoje tematike, povezane s psihosocialnim življenjem in življenjem nasploh. Lahko jih izvajamo vsako zase ali v različnih sklopih, z vedno isto skupino ali z različnimi skupinami. To je odločitev vsakega posameznega izvajalca in njegovega namena, ciljev. Sama izvajam socialne igre s knjigo.

Zakaj socialne igre s knjigo?

Knjigo sem izbrala prvič zato, ker sem z izvajanjem programa začela v knjižnici, in drugič zato, ker se prek zgodb lahko zelo veliko naučimo. Otroci se lažje vživljajo v literarne junake, kar je v svoji knjigi pokazal Bettelheim (2002), z njimi čutijo, iščejo rešitve, razvijajo domišljijo in pozornost, učijo se, kaj je dobro in kaj je slabo, predvsem pa se naučijo tega, da se iz slabih stvari učimo in da na koncu vedno zmaga dobro, da morajo zaupati vase in v svojo prihodnost.

Program Socialne igre s knjigo

Program sem osnovala v začetku 2. letnika študija socialne pedagogike, ko smo se v večji meri tako v teoriji kot v praksi začeli srečevati z različnimi ranljivimi skupinami. Vendar se nisem ukvarjala z iskanjem vzrokov za porast ranljivih skupin niti ne s tem, kako in kaj točno naj bi s temi skupinami delala. Od nekdaj me je bolj zanimala preventiva in delo s celotno populacijo oz. bolj natančno delo z otroki.

Tako sem se odločila, da svoje zanimanje združim z nečim, kar je v družbi potrebno, in to je po mojem mnenju razvoj socialnih veščin otrok in mladostnikov. To je tudi glavni cilj mojega promocijskega programa Socialne igre s knjigo, s katerim se usmerjam predvsem na razvoj empatije, komunikacije, zaupanja, sodelovanja, prepoznavanja in izražanja čustev.

Delorsovi štirje stebri

Pri postavljanju ciljev programa sem izhajala iz Delorsovih (1996) štirih stebrov: učiti se, da bi vedeli, učiti se, da bi znali delovati, učiti se živeti skupaj in učiti se biti. Prvi steber pove, da moramo razumeti svet, v katerem živimo in o njem ves čas pridobivati informacije, se učiti, brati, raziskovati. Drugi steber spodbuja skupinsko delo, razvijanje praktičnega znanja in spretnosti ter iznajdljivosti v spreminjajočem se svetu. Tretji steber nas spodbudi, da se učimo sprejemati razlike med sabo, da se učimo sprejemanja, sodelovanja, iščemo potenciale. Zadnji, najpomembnejši steber spodbuja učenje o sebi, odkrivanje svojih talentov in njihovo razvijanje, izpostavitev pred drugimi, razvoj domišljije, inovativnosti in fleksibilnosti. Dovoljuje nam eksperimentiranje, radovednost in pustolovščine.

Cilji

Cilji programa so:

• Spoznavanje in sprejemanje sebe, svojih meja, slabosti in prednosti
• Preživljanje kakovostnega prostega časa
• Razvijanje ročnih spretnosti in ustvarjalnosti
• Spoznavanje novih ljudi, sklepanje novih prijateljstev
• Spoznavanje konstruktivne uporabe informacijske tehnologije
• Razvijanje inovativnosti, domišljije
• Sprostitev, zabava
• Spoznavanje in sprejemanje drugačnosti
• Prenos idej za najrazličnejše igre na otroke

Cilje skušam doseči s pomočjo 90-minutnih delavnic, ki jih izvajam po različnih sklopih, s katerimi skušam otrokom na zabaven način, tj. prek iger, predati različna sporočila, znanje, spretnosti, ki se mi zdijo pomembni za življenje v današnji družbi. S spodbujanjem govora, pogovora in razmišljanja o različnih tematikah jih spodbujam k temu, da razvijajo svoja lastna mnenja, oblikujejo jasna stališča, norme in vrednote. Moj namen ni sprememba vedenja, ampak ponudba spoznavanja drugačne oblike iger in prek njih učenje za življenje.

Resursi

Pred začetkom izvajanja programa Socialne igre s knjigo sem dobro premislila o svojih resursih, o tistih, ki jih že imam, in tistih, za katere se bom še morala dogovarjati. O strokovni usposobljenosti takrat še nisem mogla govoriti, saj sem bila na začetku študentka 2. letnika. Danes sem že magistrica profesorica socialne pedagogike in lahko rečem, da sem v teku študijskih let pridobila veliko osebnih kompetenc in ogromno izkušenj pri delu z otroki in mladostniki.

Stil vodenja skupine

Razvila sem stil vodenja skupine, se srečala z otroki s posebnimi potrebami in postopoma, iz delavnice v delavnico odkrivala metodiko dela z njimi. V toliko letih dela, kot jih je za mano, sem pridobila izkušnje s tihimi in živahnimi skupinami, z veliki in majhnimi skupinami, tako da so se zelo izboljšale moje sposobnosti fleksibilnosti in prilagajanja na razmere.

Delavnice so oblikovane tako, da lahko vsak izvajalec vanje vloži tudi del sebe, doda svoje ideje, se loti stvari s svoje perspektive in s svojim načinom vodenja ter jih naredi na način, da ustrezajo tako njemu kot otrokom. V teh letih sem odkrila, da je nujno, da program oblikuješ tudi po svoji volji, tako, da najprej odgovarja tebi, da se v njem ti dobro počutiš in da tudi sam lahko razvijaš spretnosti. Igre so nenazadnje namenjene tudi izvajalcu.

Prostor

Za izvajanje socialnih iger s knjigo sem se že v začetku dogovorila z Mestno knjižnico Grosuplje oz. enoto Ivančna Gorica, kjer so mi prijazno odstopili prostor za izvajanje programa. Socialne igre so tako že pet let na programu knjižnice, ki poskrbi tudi za reklamo in obveščanje. Poleg tega financirajo material in moje delo. Pomagajo mi pri ureditvi prostora in pri izvedbi prvega dela iger – branja pravljice ali zgodbe.

Prostor je majhen, a povsem primeren za skupino do 15 otrok. To je tudi maksimalno število otrok, ki jih je smiselno sprejeti na socialne igre, saj je tako delo bolj učinkovito in ima večji učinek, saj lahko sodelujejo vsi otroci in lažje izrazijo svoja mnenja kot v večji skupini. Tudi nadzor otrok in varnost sta v manjšem prostoru veliko bolj enostavna. Mislim celo, da to vpliva na boljše vzdušje in močnejšo povezanost sodelujočih otrok. Odnosi s kolektivom so zelo dobri in vesela sem, da so odprti in pripravljeni za novosti, za ideje, za majhne poskuse s spreminjanjem družbe in pomočjo otrokom pri lažjem prebijanju skozi njo.

Rezultat

Od začetka programa pa vse do leta 2018 se je nabralo že 63 različnih tem in s tem 63 različnih socialnih iger ki jih sama izvajam uro in pol. Vsaka socialna igra je sestavljena iz pravljice, uvodne igre, osrednje aktivnosti in zaključne dejavnosti, ki predstavljajo okvir in pomenijo varnost meni kot izvajalki in otrokom. Vsaka obravnava svojo temo, vedno na malo drugačen način, z drugačnim pristopom, da otokom igre ostajajo zanimive. Vsaka igra znotraj socialne igre ima svoj namen in nekaj uči ali pa je vsaj povezana z glavnim namenom.

Izvedba programa

Program Socialne igre s knjigo se izvaja enkrat mesečno v prostorih Knjižnice Ivančna Gorica. Lahko ga izvajamo tudi v drugih prostorih in na zunanjih površinah. Program je oblikovan za socialne igre, dolge po 90 minut, ki jih sestavlja pravljica, uvodna igra, osrednja aktivnost, vezana na izbrano tematiko, in zaključna aktivnost. Doslej sem program izvajala sama, ob pomoči knjižničark, ki so poskrbele za pravljični del. Če je skupina večja, je dobro imeti poleg tudi pomočnika, ki pomaga pri deljenju materiala, urejanju prostora, delu v skupinah, vzdrževanju in upoštevanju pravil na urah.

Program je sestavljen po sklopih. Pred začetkom vsakega novega sklopa zbiramo prijave otrok in jih sprejmemo med 15 in 20, ker se zavedamo, da vsi vedno ne bodo imeli časa. Tako na socialne igre posameznega sklopa prihajajo isti otroci, med katerimi se oblikujejo odnosi in lahko skupaj razvijajo socialne veščine. Nič ni narobe, če se pridruži tudi kdo drug, a je priporočljivo, da izvajamo več različnih delavnic z istimi otroki, da spoznajo sistem, namen programa in se tako lažje vključijo v igre, podajajo svoje mnenje, komentirajo dogajanje. Če je skupina že oblikovana, kot npr. v šoli, je izvedba samo ene delavnice veliko lažja, saj jo lahko učitelji umestijo v učni načrt in jo izvedejo kot dodatek, nadgradnjo snovi.

Kontinuiranost izvedbe

Program Socialne igre s knjigo je že v svoji osnovi zastavljen tako, da zahteva kontinuiranost izvedbe. Dobro je, da se s skupino srečamo vsaj enkrat mesečno, ob istem času na istem kraju, saj okvir otrokom predstavlja neko varnost, trdnost, zaradi česar tudi z večjim veseljem prihajajo. Prav tako je dobro, če je z njimi stalno isti izvajalec. Socialne igre moramo izvajati po sklopih. Dobro je, da je skupina oblikovana na začetku in ostane enaka do zaključka sklopa. Ko se le-ta zaključi, prijave zbiramo od začetka. Nič ni narobe, če so v naslednji sklop vključeni isto oz. podobni otroci. Še toliko bolje je, saj postajajo mali mentorji novincev in se prek tega učijo in pridobivajo socialne spretnosti.

Uporabnost programa

Program je osnovan za otroke med 5. in 12. letom, a je primeren za vse populacije in različne skupine. Ne potrebuje veliko prilagoditev, saj so igre enostavne, razumljive, ne zahtevajo točno določene velikosti prostora, njegove postavitve. Didaktični material je zelo lahko dostopen in ponavadi zahteva nekaj iznajdljivosti in ustvarjalnosti izvajalca. Finančno je nezahteven in izvedljiv. Vsak izvajalec lahko igre prilagodi po svojih željah. Prav tako je program prilagodljiv glede velikosti skupine, kar mora oceniti izvajalec sam, odvisno od tega, kakšno skupno ima in kakšen je njegov namen. Če je skupina večja od 20 otrok, je priporočljivo, da sta pri izvedbi prisotni dve odrasli osebi.

Promocijski program Socialne igre s knjigo vidim kot dobro nadgradnjo dela v šolah, vrtcih, vzgojnih zavodih, hkrati pa lahko pripomore k sprostitvi in dobremu počutju tudi v domovih upokojencev. Prav tako se lahko uporablja kot pomoč pri team buildingih ali pri načrtovanju rojstnodnevnih zabav.

Evalvacija programa

Formativna evalvacija

Formativna evalvacija je bila izvedena pred začetkom izvajanja programa, in sicer s pomočjo opazovanja otrok v hitro spreminjajoči se družbi in analize knjig, člankov, ki se ukvarjajo z generacijo Z, socialnim razvojem, spremembami v družbi. Posebnih anket in vprašalnikov na začetku programa nisem načrtovala. Je pa bila gotovo del formativne evalvacije skupina, ki je program obiskovala prvo leto, saj so bili otroci v njej predstavniki ciljne populacije. Tako sem spremljala njihove odzive, si nekatere zapisovala, shranjevala v spomin, sprejemala kritike in pohvale svojih pomočnikov knjižničarjev, se učila o tem, kako uporabiti prostor in čas in kako vedno bolje načrtovati posamezno socialno igro, kako oblikovati pogovor, podajati navodila.

Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem marsikateri del te evalvacije izpustila, npr. pregled že obstoječih programov in pregled statističnih podatkov, povezanih s socialnimi spretnostmi pri otrocih 21. stoletja. A dvomim, da bi bil rezultat kakorkoli drugačen, saj se včasih največ naučimo iz svojih napak in poskusov pa tudi tako, da oblikujemo nekaj, kar je blizu nam in otrokom, ki so vključeni v program. Otroci so prav tako dobri kritiki in nam lahko pokažejo slabosti in prednosti programa, predlagajo izboljšave.

Procesna evalvacija

Tudi pri procesni evalvaciji mi vsako leto znova pomagajo otroci oz. skupina, s katero izvajam program. Otroci in tudi starši izražajo zadovoljstvo s programom. Veliko otrok program obiskuje že vsa leta, s seboj pa pripeljejo tudi mlajše brate in sestre. Program je dosegel ciljno populacijo, glas o njem se širi, vabijo me različne prireditve, kot so čitalnica pod drevesom, Festival Stična, prireditev ob dnevu Zemlje, Jurčičev pohod. Do sedaj je program zajel otroke iz Ivančne Gorice, Krke, Grosuplja in Dobrepolja.

Število otrok, ki se prijavijo na socialne igre, je vsako leto večje, a jih zaradi omejenosti s prostorom ne moremo sprejeti in moramo žal opraviti selekcijo, tj. kdor se prvi prijavi, ima prednost. Težava pa je v tem, da so otroci, ki prihajajo dalj časa, tudi vedno prvi prijavljeni. V prihodnosti zato načrtujem ponovitev izvedbe programa od začetka, s popolnoma novo skupino otrok.

V teku izvajanja skupaj z otroki in s pomočjo njihovih odzivov na igre, tematiko ter predvsem z opazovanjem sodelovanja, zanimanja preverjam ustreznost vsebin in jih po izvedbi ure doma dopolnim. Če je potrebno, spremenim navodila pa tudi igro, kadar vidim, da ni dosegla želenega učinka.

Evalvacija vpliva

Glede na dosedanje izkušnje lahko rečem, da so socialne igre s knjigo prinesle pozitivne spremembe pri otrocih, ki se jih kontinuirano udeležujejo. Spremembe in pozitiven vpliv na otroke in njihovo igro opazujem sama med izvajanjem posamezne delavnice in skozi vse leto. Prav tako mi o pozitivnem vplivu iger poročajo starši otrok in otroci sami v neformalnih pogovorih pred izvedbo ure ali po njej.

Pred izvajanjem programa sem si oblikovala nekaj kazalnikov, povezanih s cilji, ki mi pomagajo pri evalvaciji vpliva: obisk, udeležba, sodelovanje, sprejemanje poraza, pomoč, komunikacija, prenos igre v domače okolje, zadovoljstvo, zabava. Socialne igre otroci zelo radi obiskujejo, kar je dober pokazatelj tega, da so oblikovane v pravo smer. Sodelovanje je iz srečanja v srečanje boljše, otroci so postali bolj odprti za pogovor, izražanje svojega mnenja, bolj jasno in glasno komunicirajo, med seboj se poslušajo, zbrano poslušajo moja navodila. Počasi spoznavajo, da smisel iger ni tekmovanje, ampak sodelovanje, učenje, zabava, zato ne opažam več toliko reakcij jeze ali ljubosumja ob porazu.

Otroci in starši poročajo o tem, da se igre, ki jih vidijo na urah, s prijatelji igrajo doma, organizirajo zanimive zabave in širijo socialne igre med druge prijatelje. Pomembno pa se mi zdi tudi to, da z vsakega srečanja odidejo z nasmehom na obrazu in polni vtisov že na vratih razlagajo staršem, kaj smo delali, kaj smo spoznali. Tudi knjižničarji poročajo o tem, da jih starši sprašujejo po socialnih igrah in se zanimajo za vključitev svojih otrok v program.

Evalvacija učinkov

Ocena vmesnih/kratkoročnih učinkov

Cilje si postavim za vsako uro in za vsako temo, ki jo izvajam. Cilji so povezani s tematiko in jih preverjam v teku ure s pomočjo opazovanja otrok z udeležbo. Cilja, ki se ves čas ponavljata, sta zabava in sprostitev ter medsebojno sodelovanje. Vsaka vaja oz. igra ima svoj namen, ki vodi do zastavljenih kratkoročnih učinkov, ciljev. Na vsakem naslednjem srečanju vedno preverim, kaj so se otroci naučili na preteklem srečanju, s čimer ugotovim, kaj jim ostaja, kaj so si zapomnili, kaj so sami preizkušali doma in o čem so morebiti dodatno razmišljali.

Ocena dolgoročnih učinkov

O oceni dolgoročnih učinkov lahko v povezavi s tem programom govorimo, če ga kontinuirano izvajamo s skupino istih otrok ali če otroci kljub menjavi skupine stalno obiskujejo socialne igre. V mojem primeru je takšnih otrok kar nekaj, zato lažje ocenim njihove spremembe v vedenju, ki pa jih seveda v celoti ne morem pripisati svojemu programu, ampak moram upoštevati tudi razvojne značilnosti in njihova socialna okolja.

Se pa od začetka do konca pri marsikaterem otroku kaže velik napredek v načinu razmišljanja in izražanja, v pristopu k igram, v razviti spretnosti za sodelovanje, vodenje, organizacijo, domišljiji in iznajdljivosti ter kreativnosti. Tisti, ki program obiskujejo od začetka, v večji meri jasno poslušajo in upoštevajo navodila in jih tudi hitreje razumejo. Hitreje spoznajo namen iger in jih povežejo z vsakdanjim življenjem.

Nabor iger, ki so jih spoznali, je tako velik, da jih lahko za prijatelje organizirajo sami in tudi na srečanjih brez problema predlagajo kakšno igro. Poznajo številne igre in jih znajo smiselno uporabiti, poznajo njihova pravila in le-ta jasno predajajo naprej. Med seboj si pomagajo. Pri odzivanju na poraz je opaziti očitno razliko med tistimi, ki so v program vključeni dalj časa, in tistimi, ki so vključeni krajši čas.

Program ima tako pozitivne učinke na socialne spretnosti otrok, vpliva na vključenost v skupino, razvoj socialnih norm, zavedanja in sprejemanja drugačnosti ter pripomore k sproščenemu in skupnemu preživljanju časa otrok med seboj in otrok z odraslimi.

Seveda bi lahko to preverila tudi na drugačen način, npr. z anketo za starše.

V sklopu te evalvacije sem analizirala tudi program sam in njegov razvoj, napredek, vsebine. Program se nenehno dopolnjuje, vanj je vključenih vedno več tematik. Moje sposobnosti načrtovanja so iz leta v leto boljše, hitro si zastavim namen in jasne cilje, vem, kaj želim doseči, in tako tudi lažje in hitreje načrtujem delavnico. Vsebine so raznolike in raznovrstne.

Ekonomska evalvacija

Program Socialne igre s knjigo je nizkoproračunski. V sedanji, še ne razširjeni obliki strošek predstavljajo delo izvajalca in nakup materialov za izdelavo didaktičnih pripomočkov. V sklop tega prištevam škarje, barvice, flomastre, bele in pisane liste, šeleshamer, lepilo, selotejp, plastifikator, folije, krožničke in kozarčke, balone in različne družabne igre, ki pa jih lahko prinesemo tudi od doma. Veliko stvari lahko pridobimo od doma, npr. rolice straniščnega papirja, žoge, plastične jogurtove lončke, škatle, karton ipd.

Večino didaktičnih pripomočkov izdelam sama. Prav tako veliko stvari, ki jih potrebujem za izvedbo, ostane za dalj časa, tako da Mestna knjižnica Grosuplje, ki program financira, s tem programom nima veliko stroškov. Verjetno mi je tudi zato pet let omogočena kontinuirana izvedba programa med letom in tudi med šolskimi počitnicami, tako zimskimi kot poletnimi. Otroci imajo zagotovljeno brezplačno udeležbo v programu.

V primeru razširitve programa na področje vzgoje in izobraževanja bi bili ti stroški z vidika plačila izvajalcev in povečane potrebe materiala verjetno nekoliko višji. Promocijskega program za enkrat ne vidim kot državni projekt, bolj kot možnost samozaposlitve in kot sklop še drugih dodatnih dejavnosti na področju ponujanja projektov in programov vzgojno-izobraževalnim institucijam za področje psihosocialnega razvoja otrok in mladostnikov.

Sklep

S programom Socialne igre s knjigo se ukvarjam že kar nekaj časa in priznati moram, da mi je še vedno zelo pri srcu in da ga z največjim veseljem izvajam, dopolnjujem, spreminjam. Največja sreča je, ko vidim otroke, kako zadovoljni in polni novih občutkov in spoznanj odhajajo s srečanj. Prav tako sem neizmerno vesela, ko do mene pristopajo starši in razlagajo, da se otroci igre igrajo doma, s prijatelji, in da zanje navdušujejo tudi njih same.

V petih letih načrtovanja, sestavljanja in izvajanja delavnic sem se veliko naučila o generaciji otrok, njihovih potrebah, navadah, načinu razmišljanja, kar mi pomaga, da načrtujem vedno bolj prilagojene delavnice. O tem sem že pisala zgoraj, zato se mi zdi za konec ključno omeniti in povedati, kaj sem se iz tega programa naučila sama. Ta program mi je omogočil razvoj številnih spretnosti, tako socialnih kot osebnih.

Nedvomno sem v teh letih postala bolj samozavestna v nastopanju in vodenju skupine ter prilagajanju skupini. Pozorna sem na to, da so vsi otroci vključeni v aktivnosti in hitreje opazim, če je kdo izključen. Hitreje se prilagodim na posameznike, ki izstopajo po obnašanju, strahu, starosti, in poiščem alternative. Spoznavam, da je delo z otroki tisto, kar me osrečuje in navdaja s prav posebno energijo, ki jo sestavljajo sreča, zadovoljstvo in uspeh.

Prek socialnih iger se razvija moja komunikacija, način podajanja navodil, spretnost aktivnega poslušanja in odzivanja na otroke in njihovo nebesedno komunikacijo. Zagotovo sem pridobila veliko tudi na področju kreativnosti in ročnih spretnosti, saj večino pripomočkov izdelam sama. In ta del me v resnici najbolj veseli, saj sem si na začetku mislila, da je to moja najšibkejša točka, sedaj pa vidim, da zmorem, in se večine stvari lotim kar sama.

Naučila sem se, da si otroci še vedno želijo biti otroci, pristni, igrivi, sproščeni, odprti, sprejemajoči, domišljavi, inovativni, kreativni oziroma da to tudi so. Le nekdo jim mora pokazati orodja, s katerimi lahko to izrazijo. V veselje mi je, da imam priložnost svoje znanje in izkušnje s tega področja ter svoje žive spomine na igro iz otroštva prenašati na mlajšo generacijo in da lahko vsaj nekaterim otrokom prikažem v drugačni luči učenje o svetu, življenju in njih samih.

Besedilo je prirejena seminarska naloga pri predmetu Socialno pedagoški vidik promocije in ohranjanja zdravja v študijskem letu 2016/2017 (Oddelek za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete).

Literatura

Ambrož, S. (2011). Sodelovalne igre v vrtcu. V: M. S. Željeznov in E. Šelih (ur.). Socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka. Ljubljana: MiB.

Aries, P. (1991). Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljubljana: ŠKUC; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Bauman, Z. (2002). Tekoča moderna. Ljubljana: Založba */cf.

Beck, U. (2001): Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina.

Bettelheim, B. (2002). Rabe čudežnega. Ljubljana: Studia humanitatis.

Delors, J. (1996). Učenje: skriti zaklad: poročilo Mednarodne komisije o izobraževanju za enaindvajseto stoletje, pripravljeno na UNESCO. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

Gardner, H., in Davis, K. (2013). The App Generation: How today’s youth navigate identity, intimacy, and imagination in a digital world. New Haven: Yale University Press.

Kavčič, T. (2004). Igra dojenčka in malčka. V: L. U. Marjanovič in M. Zupančič (ur.). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Str. 278–289.

Krašna, M. (2015). Izobraževanje v digitalnem svetu. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta.

Milivojević, Z. (2008). Mala knjiga za velike starše: priročnik za vzgojo otrok. Novi Sad: Psihopolis institut.

Marjanovič, U., in Kavčič, T. (2006). Otroška igra. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.). Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Marjanovič, U. L., in Zupančič, M. (ur.). (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Papalia, D. E. (2003). Otrokov svet: otrokov razvoj od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana: Educy.

Švab, A. (2001). Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Virk, R. J., in Belak, O. J. (2007). Razred kot socialna skupina in socialne igre. Pridobljeno s http://uciteljska.net/ucit_search_podrobnosti.php?id=2281 (14. 5. 2017)