V koronskem letu, ki mu bo čas nadel veliko nelaskavih rekordov, beležimo tudi drastičen upad srečevanj v živo v knjižnih klubih širom Slovenije. Kaj Slovenije, širom sveta. Z Barbaro, ki v Celju vodiva mlad, komaj eno leto star knjižni klub,* ki sva ga poimenovali bralna delavnica Knjige v mreži, sva zato veliko razmišljali, kako v tem času ohraniti začetni zagon, obdržati stkana bralna prijateljstva ali jih celo razširiti. Kaj počnemo, kako se mislimo, ko nismo skupaj v živo?
1. poskus: KNJIŽNO OBDAROVANJE
Tako sva v decembrskem času znotraj skupine organizirali skrito knjižno obdarovanje, na katero so se vsi člani odzvali in nekomu iz druščine pripravili knjižno darilo. Nekaj dni se je iskrilo, nadejam se, da marsikoga tudi razveselilo, ko je pošta z izbranimi knjigami in posvetilom romala naokrog ter iskala naslovnika in najbolj pravega bralca.
Saj res, koliko izmed podarjenih knjig je bilo prebranih? In kako so bili obdarovanci zadovoljni z izborom? Se že dovolj dobro poznamo, da lahko drug drugemu izbiramo knjige? No, Barbara, to morava še raziskati. Jaz sem bila vsekakor izjemno vesela pesniške zbirke Tomaža Šalamuna Poker in prvih prebranih verzov
Utrga se luč
zdrobi se kamen
skoz tvojo senco steče reka
in tuja sonca vžigajo svetlobo
nihče ne ve kako si prišel tja
toda kjerkoli si
v karkoli so te vpeli
samo to veš
da moraš
Pri naših druženjih se sicer res veliko vpenjamo, a nikakor zato, ker se moramo. Prepričana sem, da je humus naših druženj prav prostovoljna in svobodna odločitev, in globoko ponotranjam Tatjanin moto Nič na silo! in zato vse, kar nastane, razumem kot užitno, samoniklo in zdravilno srčno moč.
Knjigam v mreži lahko sledite na Facebooku »
2. poskus: RAZGLEDNICE
V januarju, ko smo dokončno opustili novoletno upanje po druženju in smo se počutili kot na samotnem otoku (ali pa mogoče ribe na suhem), smo člani naše knjižne mreže pisali razglednice ostalim knjižnim klubom po Sloveniji s preprostim vprašanjem Katero knjigo bi vzeli s seboj na samotni otok?
Prejeli smo nekaj odgovorov, razprostrli naše mreže tudi izven Celja, in če bom še kdaj odgnana na samotni otok, bom s seboj vzela polno culo predlaganih knjig (in tako tudi ljudi).
3. poskus: RAZSTAVA
Na svetovni dan knjige, ki ga praznujemo 23. aprila, je končno zaživela ideja o razstavi Knjige v mreži, ki obenem predstavlja naše mreženje, druženje ter metodo dela in razmišljanja. Na Mestni občini Celje so nam odstopili izložbo v središču mesta (in po srečnem naključju prav pod mojim oknom, da mi je med pripravami brez težav lovilo domači wifi), Zavod za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje pa je pridal manjši finančni vložek.
Ko sva z Barbaro prebirali najin skupni dokument, ki ga že celo leto dopolnjujeva s sprotnimi idejami, razmisleki, citati, prepisi pogovorov z bralnih delavnic, šivava s statistikami in povezavami med knjigami, bralci …
… sva razstavo zasnovali kot predstavitev Filipove knjižne police, letne bilance, individualnih in skupinskih bralnih izzivov, fotografij z delavnic ter temu dodali napotitve na nadaljnje branje in raziskovanje našega načina dela, spremljanje na socialnih omrežjih … Ključen pa je bil seveda izris knjižnih zemljevidov, ki najbolj ponazarja, kaj pravzaprav delamo.
Prvi krog knjig v mreži
Vsak knjižni zemljevid je treba začeti izrisovati najprej pri sebi kot osebno, spominsko mrežo. Katere knjige berem, kaj me zanima in kaj ne, kako si prebrane knjige sledijo v časovnem (in prostorskem) zaporedju, kaj si želim v bodoče – to lahko imenujemo prvi krog knjig v mreži.
In tako je knjižni ribič Filip pripravil svojo knjižno polico pravzaprav v treh nivojih. Čisto spodaj pri tleh so knjige, ki jih ne želi na svoji knjižni polici (tudi recimo matematična vadnica OMEGA za gimnazijce). Na osrednji knjižni polici je izbor knjig, ki so ga izoblikovale v bralca in so kot koordinatni sistem osebnega zemljevida. Od prvega dela Harryja Potterja, ob katerem se je naučil brati, do ljubega darila M. De Unamuno Tragic sense of life ter Pesmarice MI2, recimo. Čisto zgoraj, pravzaprav viseč s stropa, pa je knjižni izziv, ki sta se ga v letošnjem letu oprijela z Barbaro. Vsak mesec prebrati enega klasika (ob tem, da smo razpravljali tudi o tem, kateri kriteriji določajo ›klasičnost‹ literature). Vsekakor pa sta si zadala prebrati Zločin in kazen v letu, ko praznujemo 200-letnico rojstva F. M. Dostojevskega.
Potem ko je Filip razgrnil svoj osebni zemljevid, smo se s svojimi komentarji vključili mi, najprej stalni ribiči knjižnih mrež, kasneje pa še mimoidoči obiskovalci razstave, saj je na Filipovi polici zagotovo vsaj ena knjiga, ki jo vsak pozna ali ga na nekaj spomni, nekako vznemiri … Če ne drugega, vsaj Mali princ v turščini, ki jo je Filip kupil na bazarju v Istanbulu in zdaj leti nad vsemi knjigami z mojim (se opravičujem, nekoliko ciničnim) pripisom: Ne verjamem ljudem, kot bralcem jim ne verjamem, če mi govorijo, da jim je najljubša knjiga Mali princ.
Drugi krog knjižnih mrež
Ob avtobiografiji M. L. Kinga mlajšega smo se smejali, da je nekoč Luka bral celo biografijo od Urške Čepin in Niko skoraj prebral tisto od Jana Plestenjaka. Barbara vsekakor v branje priporoča tisto od Pabla Nerude, katerega poezijo sem tudi jaz brala čisto ob koncu prve nosečnosti.
Filipu smo tudi pripravili knjige, za katere bi si želeli, da jih prebere. Vmes je prišla Lučka in ob kotičku Filipovih otroških knjig zapisala: Mami, a so to naše knjige? In Nea, ki je ob Normalnih ljudeh Sally Rooney zapisala, da je všeč tudi njej, ker rada ›sufra‹.
Na polici je nastal kupček knjig, ki jih želi prebrati Niko. In še en kupček, ki smo ga ribiči predlagali v branje Filipu. Tako se je začel Filipov zemljevid plastiti in širiti z drugimi bralci in to lahko imenujemo drugi krog knjižnih mrež – spomini, asociacije, osebne izkušnje.
Tretji krog knjižnih mrež
Tretji krog knjižnih mrež, kot se nama z Barbaro riše ob razmišljanju, a nama ga na razstavi še ni uspelo predstaviti, je na tematski ravni. Zgodilo se nam je že, da smo na našem knjižnem druženju debatirali o judovstvu (čisto naključno) in se je v pogovor vsak vključil s knjigo, ki mu je na nek način odprla razumevanje judovske religije, zgodovine, življenja …
Tretji krog (zaenkrat) razumem kot najvišji, ker smo knjižni ribiči drug drugemu lahko predavatelji in skupaj gradimo neko novo znanje in sami, spontano določamo smeri, v katera ta znanja poglabljamo.
Vsebine na vratih
Levo od razstavne izložbe so vrata, na katera sva nalepili kratek opis naše delavnice z manifestom in jedrnat (a resničen dialog) z neformalnega klepeta na socialnem omrežju.
Berem nekaj lahkotnega in mi ne sede preveč … Nisem čisto na prvo žogo.
Bedne knjige so izguba časa. No respect!
Ni čisto bedna, ker vseeno vidim sebe v njej. Tudi v bedi.
Slabo pisanje banalizira tudi tebe. Ti in ljudje nasploh pa nismo banalni.
Kako grdo znaš udariti.
Udariti? Oprosti. Meni se pa zdi, da te osvobajam. Čas je dragocen.
Popoldan je Filip prinesel še dvakratno čokoladne muffine z mini zastavicami KNJIGE V MREŽI in končno smo zaklenili vrata izložbe, razstavo tako neuradno otvorili in nadaljevali knjižni klepet in spontana mreženja na trgu.
Zaenkrat je razstava samo izložbena, prepričana pa sem, da je materiala dovolj za celo sobo ali celo dve. Naj bo kmalu spet.
Uvid
* Ko sva začeli snovati Knjige v mreži, se mi je zdelo najhuje od vsega, da bi se samooznačili za knjižni klub. V glavi sem imela neko preživeto formo, ki je sama sebi namen. V tem letu učenja na webinarju za moderatorje bralnih klubov pa sem izjemno ponosna, da je tudi naša mreža postala knjižni klub, ker spoznavam, kakšen potencial imajo druženja s knjigami in ljudje, ki se pogovarjajo o knjigah.
Avtor naslovne fotografije: SHERPA
Diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti (FF, 2009) in dramaturgije (AGRFT, 2013). Od leta 2014 samozaposlena v kulturi. Največkrat dramaturginja in pripovedovalka, z velikim užitkom urednica, pedagoginja ter zapisovalka zgodb v različnih formatih. Stalna sodelavka in producentka v Hiši kulture Celje ter članica Umetniške četrti (U4) Celje.