Zapisano besedilo ima drugačne zakonitosti kot mediji, pri katerih je v ospredju vizualno sporočanje. Tekste lahko prevedemo v jezik podob s premišljeno dramaturgijo. V tem prispevku bom opisal proces pretvarjanja besedila na primeru ustvarjanja gledališke predstave. Podoben dramaturški postopek lahko uporabimo pri »prevajanju« besedil v katerikoli drugi vizualni medij.
Podrobno branje
Podrobno branje ali zelo poglobljeno branje je branje občutkov. Ob branju moramo tako spremljati svoje občutke. Občutke si lahko zapišemo ali pa zapomnimo, vendar jih v vsakem primeru moramo imeti pri roki, ko se spustimo v pretvarjanje napisanega besedila v drug medij.
Kako se izostriti v prepoznavanju svojih občutkov s pretiravanjem?
Ena teh metod je pretiravanje. Sam sem se s to tehniko spoznal v drugem letniku akademije. Za nalogo smo morali prebrati čisto vse možne časopise, izdane v naslednjem tednu. Na prvi pogled se nam je naloga zdela zelo enostavna, ampak že naslednje jutro, ko sem si v kavarni na mizo položil dva časopisa in ju cela prebral, sem ugotovil, da ne bo tako lahko. Branje sem nadaljeval v knjižnici med odmori in kosilom, zaključil pa zvečer v postelji z branjem nečesa, česar drugače ne bi nikoli vzel v roke (Finance, recimo). Naslednje jutro pa od začetka. Čez vikend sem žrtvoval 2000 SIT in si nakupil vse možne časopise. Sploh nisem vedel, zakaj to delam, vedel sem samo, da moram vse prebrati. Nato smo analizirali pretekli teden in se poskušali spomniti, katere občutke smo ob prebiranju doživljali. V trenutku sem naštel enega – SVET GRE V K… Moji občutki so bili polni očitkov in živčnosti in jeze na vse in vsakogar, ki se je od kjerkoli pojavil, in to je bil tisti občutek, ki sem ga moral predati ljudem, ki bodo čez dva meseca sedeli v dvorani.
Tako sem prešel na naslednjo fazo, ki smo ji rekli podrobna analiza prebranega. Tukaj je bilo potrebno poiskati in jasno definirati, kaj od prebranega je te občutke povzročilo. Tako sem veliko količino nakopičenega materiala zdesetkal in tako dobil material, iz katerega sem potem spisal predlogo za predstavo.
Pretiravanje
Kasneje sem ugotovil, da s pretiravanjem dosežemo drugačen način mišljenja, kakor če samo živimo življenje. Vendar je treba pretiravanje izvajati dosledno. Največkrat se odločimo za pretiravanje z nečim, kar že tako ali tako počnemo. Po določenem času pa moramo občutke, ki so se nam nabrali, znati analizirati. To lahko storimo tako, da zadnji preživeti teden opišemo drugi osebi v živo, lahko pa izkušnje preteklih dni enostavno zapišemo. Tako se nam bo vedno (vsaj vsem nam se je) sprostil nek močan občutek, do katerega smo prišli sami in zavestno.
Poiskati znani sistem
Sedaj je treba na občutek pozabiti. V naslednjih nekaj dneh si izberem sistem, ki deluje. Pri izbiri sistema skoraj ni omejitev. Edina omejitev je to, da mora biti sistem delujoč. Izberemo lahko karkoli. Lahko izberemo periodni sistem, lahko izberemo sistem parnega stroja, lahko sončni sistem in gibanje planetov … Ko se za sistem odločimo, pa se moramo nujno zavedati, da je odločitev dokončna. Čeprav nas bo kasneje intrigiralo in nagovarjalo vse kaj drugega, sistema nikakor ne smemo zamenjati. Tako bomo dobili delujočo tvorbo našega občutka. Sistem pa nam bo omogočil tudi kod, skozi katerega bodo ljudje naš občutek prebrali.
Raba sistema
V naslednjem koraku poiščemo zakonitosti, ki sistemu omogočajo, da deluje, poglobimo se v vsako podrobnost, brez katere sistem ne bi obstajal. Za vsako zakonitost v sistemu nato poiščemo substitut v našem občutku. To pomeni, da moramo spisati vse, brez česar nikoli ne bi prišli do svojega končnega občutka. Naš občutek in vzroke zanj sedaj vrišemo oziroma vpišemo v sistem. Tako ne samo razdelamo svoj občutek, ampak dobimo tudi hierarhijo ali potek, kako svoj občutek predstavimo.
Konkretiziranje
Vsak posamezni del sistema moramo konkretizirati. Poiskati konkretnega akterja, znak ali situacijo, ki nam določeni del predstavlja. Sedaj moramo akterja, znak ali situacijo oblikovati na tak način, da bo vsak človek na svetu prepoznal del sistema enako kakor mi, takoj in brez pomisleka. Za to lahko uporabimo enega znanih jezikov: dialog, besedo, svetlobo, obleko, prostor, napis … Vendar se izogibamo znanim simbolom (npr. slovenski grb), saj se simboli zelo hitro izčrpajo in so zelo enoznačni, s tem pa uničujejo gledalčevo imaginacijo. Vsako to konkretno situacijo nato preslikamo v delujoči sistem – in s tem je delo končano. Vsi, ki bodo to gledali, bodo prišli do nekega občutka. Kakšen bo ta občutek, ni pomembno, zagotovo pa bo občutek. Ta občutek bo gledalec, poslušalec odnesel s seboj in delil z drugimi, mogoče celo z nami. Njegove občutke tako sprejmemo in jih analiziramo skupaj s potekom celotnega procesa. Ugotovimo, kaj nam ni odgovarjalo, kaj se da v procesu in pri nas samih izboljšati, da bo gledalec naslednjič dobil močnejši občutek.
—
Besedilo je nastalo kot povzetek materialov, uporabljenih na delavnici Od knjige do vizualne podobe: fotostrip in film, katere cilj je bil vizualna upodobitev literarnega teksta. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Naslovna fotografija: Mike (Pexels)
Diplomiral iz gledališke režije na AGRFT. Kot samostojni režiser ali asistent režije deluje tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni. Posveča se predvsem režiji in dramski strukturi. Pri več projektih je sodeloval kot snovalec svetlobne sheme.