Pretvarjanje že napisanega besedila sodobnemu bralcu omogoča videti onkraj avtorjevega pogleda na situacijo, pa naj gre za realni ali izmišljeni svet. Čeprav se zdi, da je avtor že vse opisal v zaključenem literarnem delu, zagotovo vemo, da je izpustil ogromno podatkov in občutij, ki so namenjeni nam, da jih najdemo. Vendar iskanje teh podatkov nikoli ni bilo lahko in zahteva veliko napora in vaje. Zato bom v nadaljevanju opisal nekaj orodij in situacij, ki nam lahko pomagajo pri iskanju. Kakorkoli pogledamo, pa za vse sledeče zapiske velja, da je najpomembnejši del besedila, ki smo ga prebrali, naš občutek ob branju le-tega.
Kako bralec postane avtor
Umetnost je sestavljena iz dveh stvari. Prva je to, kako avtor gleda na svoje delo. Avtorjevo delo vedno zaznamuje nek dogodek ali občutek. Ali gre za pozitivni ali negativni občutek, ni pomembno. Pomembno je to, da je avtorjev občutek zelo močan in ga hoče deliti z drugimi. Zato da lahko tako močan občutek deli, se avtor posluži umetnosti. V našem primeru je to pisana beseda.
Že sama beseda umetnost nam pove, da gre za umetno tvorbo (lahko bi rekli tudi laž), ki bralcu poskuša predstaviti resnični občutek (občutek, ki ga bralec doživlja ob branju, je vedno resničen). S pomočjo tega občutka nas avtor popelje skozi svoj svet, z nami deli svoje predstave in občutke. Pri nas vzbuja občutja, ki se jih včasih sploh ne zavedamo. Ob opazovanju in analizi lastnih občutkov lahko vsak bralec hitro dobi potrebo ali celo nujo, da bi jih delil z drugimi. Tako je sam bralec na dobri poti, da postane avtor.
Naši občutki
Ob tem, ko prebiramo umetniško besedilo, nekaj čutimo. Ni važno, kakšen je ta občutek. Pomembno je, da se zgodi in da smo ga sami sposobni prepoznati. Predvsem se moramo zavedati, da se je zgodil. Sledi prva analiza občutka, ki je sestavljena iz osnovnih prijemov (zakaj sem to začutil, zakaj to vpliva name …). Po osnovni analizi pa se moramo takoj začuditi samemu sebi. Poiskati moramo občutek, ki se nam je vzbudil, in ga poskusiti povedati nekomu drugemu. Velikokrat za takšno komunikacijo uporabimo drugo osebo. Lahko tudi žival ali predmet, vendar se nam to lahko zelo zaplete, če nimamo do potankosti izdelanega domišljijskega sveta. Zato bom za primer uporabil drugo osebo. Oseba je seveda lahko realna ali izmišljena. Tej osebi poskušamo s svojimi besedami razložiti, kaj smo doživeli in zakaj se nam zdi pomembno, da ta občutek delimo z njo.
Komunikacija z namišljeno osebo
Sprva se vprašamo, kakšna oseba to je. Podrobno opišemo njeno zunanjost in značaj. Sedaj osebo postavimo v izmišljeno ekstremno situacijo. Kot primer vzemimo boječega profesor biologije, ki danes predava o pajkih. Podrobno si zamislimo vse njegove reakcije, raziščemo njegove komentarje in se do vsakega teh komentarjev opredelimo.
Temu sledi zelo pomemben del. Vprašati se moramo, kako na to osebo v ekstremni situaciji gledajo ostali. Na primer, kako učenci spremljajo strahopetnega učitelja, ki se nadvse boji snovi (pajkov v naftalinu, posušenih resničnih pajkov, pajka v kozarcu, ki ga je prinesel sošolec …)? Kakšno je torej predavanje pri njem? Se učenci smejijo njegovim reakcijam? Se čudijo, ker njegovega strahu ne poznajo? Šepetajo med sabo, ker je nekaj čudno, ali si upajo govoriti na glas? Odgovori na ta vprašanja nam predstavijo osebo v celoti.
Podzavestno se nam že v tem procesu konkretno izdelata način in forma našega medija. Če se bomo pogovarjali z boječim učiteljem, med pogovorom ne bomo uporabljali resničnih pajkov, če hočemo, da nas učitelj zbrano posluša. Situacijo lahko ponovimo z živimi, resničnimi pajki, če hočemo, da naša namišljena oseba doživlja strah.
Na tak način pa že podzavestno definiramo nas (osebo, ki deli določen občutek). Oseba je v odnosu do namišljene osebe tako lahko nagajiva, škodoželjna, prijazna, lahko med pripovedovanjem spoznava drugo osebo, zabavljaška, začudena, mogoče sploh nikoli ne ugotovi, kaj se drugi osebi plete po glavi … Z vsako tako karakterno značilnostjo pa odpira nove reakcije in poglede, tako pri sočloveku kot pri sebi.
Fizične lastnosti namišljene osebe
Definirali smo, kdo je oseba, ki bo drugemu predstavila naš občutek. Nismo pa še povedali nič o tem, kakšna je fizična pojavnost te osebe.
Pri tem lahko izhajamo iz okolice. Zamislimo si popolni svet, v katerem takšna oseba živi. Ob tej misli se ne smemo bati ekstremov. Naša oseba lahko živi v najglobljem, temnem rudniku ali v svetlobna leta oddaljeni galaksiji. Pomembno je, da je okolica, v katero smo osebo postavili, perfektna za njo.
Pri konstrukciji okolice tako začnemo s splošno atmosfero. Kako se naša oseba obnaša, če jo postavimo v majhno leseno hiško ob šumečem potoku? Kako se obnaša v tovarni za tekočim trakom? Kako se obnaša v milijonskem mestu? Tako poskušamo ugotoviti, kakšen svet je za našo osebo popoln. V trenutku, ko jo zagledamo v okolici, v katero spada, smo si podzavestno že ustvarili fizično podobo te osebe. Vse, kar moramo storiti sedaj, je, da dokončno zapišemo na papir, kako je ta oseba videti, pri čemer ne izpustimo niti najmanjše podrobnosti.
Spisano fizično podobo osebe sedaj lahko pošljemo v druge prostore in atmosfere, ki zanjo niso popolnoma prikladni. Sedaj si poskušamo predstavljati naslednje: Kaj našo osebo v novem svetu moti? Kaj ji manjka, da bi bil tudi novi svet popoln? Kaj mora spremeniti pri sebi, da bo lahko živela v novem svetu?
Ob takšnem razmišljanju spoznamo, kako naša oseba deluje skozi konflikt. Na kakšen način konflikt razrešuje, smo opisovali že pri psihičnih lastnostih osebe. Če se to dvoje sklada, smo ustvarili osebo.
Življenje nove osebe v drugem mediju
Sestavili smo celovito osebo, ki ima karakter, se nekako počuti, zna rešiti problem, ve, kaj ji je všeč … Ker smo osebo zgradili iz konkretnega občutja, jo lahko brez težav poistovetimo s sabo, skozi njen odnos do nekoga drugega pa prikažemo svoj občutek.
—
Besedilo je nastalo kot povzetek materialov, uporabljenih na delavnici Od knjige do vizualne podobe: fotostrip in film, katere cilj je bil vizualna upodobitev literarnega teksta. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Diplomiral iz gledališke režije na AGRFT. Kot samostojni režiser ali asistent režije deluje tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni. Posveča se predvsem režiji in dramski strukturi. Pri več projektih je sodeloval kot snovalec svetlobne sheme.