Ob Prešernovem dnevu, ki ga praznujemo 8. februarja, smo se lotili premisleka o tem, kaj sploh je kultura. Na našo anketo se je odzvalo osem sodelavk, tako ustvarjalk kot obiskovalk kulturnih prireditev.
S kulturo začnemo v domači postelji
Nuša Komplet Peperko, dramaturginja in pripovedovalka
Kultura je, hm … S kulturo začnemo v domači postelji, kjer vsi štirje ždimo in beremo. Vsi skupaj z eno knjigo ali vsak s svojo, na glas ali potiho, zloženi na en vzglavnik ali vsak v svojo smer. Dobro je, če se ta naš obred nadaljuje v pogovor, zgodbo, obisk gledališke predstave, otvoritev razstave, koncert … In čista zmaga je takrat, ko znamo naš kulturni nabor kot adut potegniti na plan ob žolčnih prepirih. Včasih uspe, še večkrat pa ne. Ampak je treba vztrajati, vsak dan vsaj nekaj minut, ždeti v postelji in brati. Za začetek.
Omajati ustaljeni red stvari
Jelka Kernev Štrajn, komparativistka, literarna kritičarka in književna prevajalka
Kultura je sleherno dejanje ali delovanje, ki na še ne preizkušen način skuša omajati ustaljeni red stvari. Zato je temeljnega pomena.
Vse drugo je ne-kultura.
Živa celota, ki diha, napreduje in sledi skupnemu cilju
Daša Gaberšek, francistka in polonistka, vodja projektov v prevajalski agenciji
Kot rojeni v družini glasbenikov in folklornikov mi je kultura od nekdaj predvsem – samoumevna. Samoumevna mi je v dobrem pomenu besede. Od malega sem bila prepričana, da se s kulturo pač ukvarja vsak. Nekateri smo hodili v glasbeno šolo, nekateri peli ali plesali, spet drugi so slikali, kiparili, fotografirali … Tako čudno se mi je zdelo, ko smo imeli s šolo kulturni dan, učiteljice pa so razlagale, kaj je to Cankarjev dom, Slovenska filharmonija, Narodna galerija … Zakaj neki, saj to menda ve vsak? Spoznanje, da ni tako, me je presenetilo. Ugotovila sem, da smo si vrstniki velikokrat v tem najbolj različni, da svoj prosti čas različno izkoriščamo.
In tako je še danes. Menim, da je kulturno udejstvovanje v prostem času ključnega pomena za dobro zaključen delovni dan, za polepšan vikend, za zadovoljno življenje. In na tej točki pomembno ločujem ljubiteljsko kulturo od profesionalne. Ne glede na raven ene ali druge se vedno pokaže nenadomestljivost kulture v naši družbi in življenju. Kljub globokemu spoštovanju do vseh področij profesionalne kulture in vseh vključenih vanjo, večji delež v mojem življenju zaseda prva, zato ji namenjam svoj zapis.
Največjo vlogo na tem področju mojega življenja igra pihalni orkester. Tu ne gre le za okoli 60 ljudi, ki istočasno igrajo vsak na svoje glasbilo. Gre za živo celoto, ki diha, napreduje in sledi skupnemu cilju. Gre za organizem, ki ga sestavljajo mladi in stari, naravoslovci in družboslovci, verniki in neverniki … To edinstveno povezovanje ob zavedanju, da drug za drugega preživljamo oziroma »žrtvujemo« svoj prosti čas, je izjemno izpopolnjujoče. Ta socialna nota je zame ključnega pomena ter bržkone razlog za tako veliko priljubljenost ljubiteljske kulture pri nas, za neštete zbore, orkestre, folklorne skupine … Ti kljub mnogim oviram skozi zgodovino, nenazadnje pa tudi danes, vztrajno in uspešno delujejo.
Ljubiteljska kultura brez dvoma daje dodatno vrednost življenju vseh, ki se ji posvečajo. 8. februarja praznujem in častim predvsem ljubiteljsko kulturo, ki je v javnem mnenju velikokrat potisnjena na obrobje.
Kulturo lahko približamo samo z zgledom
Ksenija Medved, vodja Knjižnice Ivančna Gorica, recenzentka na portalu Dobreknjige.si in promotorka branja
Ko so Churchillu med vojno predlagali, naj zamrzne sredstva za kulturo, je odvrnil: »Ampak za kaj se potem borimo?«
Kultura je del vsega civilizacijsko pridobljenega, vsega kar obstaja, celo nekulture. Politična kultura, kultura podjetja, prehranjevalna kultura, fizkultura, bonton, bralna kultura … Ko se razvijamo kot oseba ali skupnost, se v nas oglašajo predniki in načini njihovega odzivanja. Vse to, s svobodo lastnega in novega po/ustvarjanja vred, bomo prepustili zanamcem. Trenutno pa me najbolj vznemirjajo vprašanje izboljšanja kulture sobivanja pa seveda ekološka in bralna kultura.
Zagovarjam mrežni sistem, v katerem vsakdo »ustvari« vsaj enega bralca, eno ekološko osveščeno osebo in enega sočloveka brez predsodkov. Sama v okviru Knjižnice Ivančna Gorica organiziram srečanja s knjigami, z ustvarjalci in ne/bralci, izumljam različne oblike knjižne in knjižnične vzgoje, ustanavljam in vodim bralne klube … Najraje sem ta trenutek članica Zavezništva za dvig ravni bralne kulture, kjer »delamo« mentorje oz. apostole branja. Poleg tega delujem v sekciji za splošne knjižnice, pri portalu Dobreknjige.si in v bralnih klubih. Pristno govoriti o knjigi iz svoje izkušnje in poslušati drugega, kaj meni o isti knjigi, je največ, kar lahko predamo zanamcem.
Verjamem, da otrokom kulturo lahko približamo samo z zgledom. Morajo te videti, kako kulturo udejanjaš sam v obnašanju, morali, etiki, spoštovanju soljudi, in se s tabo udeleževati prireditev, hoditi v muzeje, se pogovarjati o prebranem, filmih, imeti lestvico vrednot itd. Kultura ni prestiž, ni rezervirana za elito, to je način življenja. Sama sem otrok proletarcev, a doma so bile vedno knjige. Branje je vaja v življenju.
Naloga kulture je predvsem, da širi prostor, da je ogledalo, zato mora včasih tudi šokirati. Ob umetnosti imamo možnost razmišljati o naravi vsega in se odzivati na različne načine.
Tehnološki »napredek« žre ljudi. Pasti zaslonov so neštete, spletni algoritmi so zasvojljivi, kvarijo naše možgane, postajamo plitvi. Namesto potapljanja v globine srfamo po površini. Ker nismo več zmožni daljše pozornosti, ne beremo. Ker ne beremo, ker se o knjigah ne pogovarjamo, izginja vaja v empatiji, sprejemanju raznolikosti. Najhuje je opazovati, v kaj rastejo zasvojene generacije otrok.
Človeštvo je skrenilo s poti. Prihodnosti človeštva ne vidim brez prijazne klofute nečesa res velikega. Streznitev bi lahko prinesla že pandemija, a smo po njej še bolj pozverinjeni. Mogoče bo kdaj kje nastala Država bralcev. V prizadevanju našega zavezništva za popularizacijo bralnih klubov vidim zametek take družbe, države. Vse raziskave kažejo, da bi bila Država bralcev bolj miroljubna, strpna, zdrava, ekološka in celo bogatejša. To pomeni, da bi nas branje lahko rešilo. Vsakdo od nas bi se moral navduševati nad branjem, še bolj pa nad pogovori o prebranem. Ker nas je na planetu vedno več, bi morali npr. najprej vsi prebrati knjigo Boštjana Videmška Plan B in Ballardove distopije, potem pa se o vseh temeljito pogovoriti in najti rešitve.
Prešeren, Trubar, Jurčič, Kosovel so še vedno med nami, so del nas. Govorijo nam, prisluhnimo jim znova.
Jedro kulture je kultura srca
Alenka Jovanovski, pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in književna prevajalka iz italijanščine in angleščine
Kultura mi je včasih pomenila to, da nekdo gre v gledališče, galerijo, prebere pesem ali knjigo. Potem se je vse to začenjalo umikati pogumu gledati iz druge perspektive, pogumu izreči resnico, kadar se dogaja krivica, pogumu spoprijemanja z izzivi, ki jih pred mene položi življenje v sistemu, režimu, ki ni nekaj abstraktnega, ampak se napaja iz realnih človeških življenj, iz dihov in izdihov vseh, ki smo tukaj, v nekem prostoru, celo živali.
V italijanščini beseda kultura izhaja iz glagola coltivare, se pravi pomeni sprejeti zemljo in jo obdelati tako, da iz nje nekaj zraste. Kar zraste na tej zemlji, je kultura kot rastlina. Ni nujno, da zmeraj zraste. Včasih traja več generacij in mnogo napačnih poskusov, da zraste na nek idealni način, ki daje plodove – sadove, ki podpirajo življenje.
Človeška želja je vso kulturo spremenila v plačilno sredstvo, vendar tega, kar se plača, ne bi bilo brez onega prej, ki se zdi popolnoma nevidno, nepomembno in tiho, zavito v molk, ki ga je težko sploh prevajati v jezik. V tem sistemu je zaradi pritiska želje in plačilnega sredstva celo moje lastno telo in telo drugih spremenjeno v predmet ali plačilno sredstvo, ki si jih trgamo eni drugim: eni več in drugi manj. Človeška želja je kulturo in dejanje kultiviranja spremenila v uničevalni pogon, kjer je nekaj iztrgano zato, da bi bilo prodano in da bi iz tega zrasel denar.
Zato: ne mi reči, da je treba na kulturo paziti samo 8. februarja. Ne mi reči, da je kulturi treba zvišati sredstva – ali da jih je treba znižati. Treba je sestopiti v samo jedro kulture. Jedro kulture, brez katerega ne bi bilo ne kulture ne tistega, kar od kulture vidimo in gledamo ali poslušamo ali se s tem opajamo – jedro kulture je kultura srca. Treba je delati na srcu, v srcu in s srcem. In to je zame kultura. Nikoli oglaševana. Je pa tudi edini način, kako pridem k sebi, kako ne gledam »produktov«, ampak potrpežljivo delujem.
Nimamo vsi istih darov in talentov. Tisti, ki delujemo čisto pri dnu, kot mi je nekoč pred leti povedal Iztok Osojnik, hkrati prečiščujemo, dajemo kisik, da nekaj sploh lahko je živo. To je popolnoma nevidno delo, ki ne išče slave. Pa vendar ne sme biti zaničevano od onega dela, ki bije v oči in kriči in je – edino vidno. Brez prvega delovanja ne bi bilo nobenega drugega dela.
In zato se je treba odločiti, ali bomo »furali« to divjo kulturo, ki nima kulture srca in sproža zmeraj nove želje in hrani pošastno mašinerijo, ki nas lahko vse pogoltne, ali pa bomo šli v tišino, da tam dobimo odgovor, da razrahljamo beton okoli srca. Kultura je nekaj rahlega in nekaj, kar je v tesnem stiku z resnico, tisto prvinsko, neubesedljivo resnico. Kultura je odkopavanje te neubesedljive resnice, ki jo zmeraj znova zasuvajo laži, na vseh poljih, celo v najintimnejšem polju pogovora s seboj pa vse do polja tako imenovane politike, ki ureja stvari v polisu, »skupne stvari«, vendar jih zaradi pomanjkanja kulture in resnice ureja tako, da je življenje omogočeno le nekaterim, čedalje maloštevilnejšim, in onemogočeno drugim, ki se jih izrine iz »polisa« ven.
To pravim tudi nam, »kulturnikom«, ki naj bi bili znotraj sistema zadolženi za »kultiviranje«. Treba je seči globoko, zelo globoko, da bi lahko sploh še kaj zraslo in živelo. To je nevidno in nikoli plačano delovanje, vendar pa je NEPRECENLJIVO. Ker do njega denar sploh ne seže.
Torej, ali imamo dovolj poguma za kulturo srca? Kultura srca ni nekaj, kar pritiče le »kulturnikom«, ampak nekaj, kar je treba negovati vsak dan, ne glede na to, ali si dojenček, šolar, učiteljica, zaposleni, študent, finančnik, znanstvenik, profesor, pesnik, mama … In zato je treba paziti, da se kultura ne reducira na neko prestižno dejavnost, kjer so visoka čustva dovoljena le v določenem okviru, sicer pa potisnjena v molk in potlačena – ali celo družbeno odrezana, ko gre za srečanje z bitji, ki živijo na robovih družbe.
Edino kultura srca nas lahko reši. Edino s kulturo srca se lahko še rešimo.
Kaj vidimo v ogledalu, ki nam ga nastavlja Prešeren?
Lučka Tancer, slovenistka, lektorica in somentorica izobraževanj za mlade na področju tehnologije in robotike
Imeti kulturni dan za državni praznik je res – praznik. To je čisto naša, slovenska inovacija. In le ena od inovacij, revolucij in presežnih vrednosti, ki jih je v naši družbi sprožil naš poet France Prešeren. Ampak kje je danes kultura v naših življenjih, kakšno vlogo ima? Se je morala prikriti in le še medlo brli ali nas nezadržno napaja in v nas budi iskre in vse najvišje in najlepše, kar človek premore? Ali pa smo se pred zunanjimi pritiski zaprli za njene vplive in jo odrivamo na stranski tir?
Če kulturo izrinemo na rob, smo v škripcih. Kot posamezniki in kot narod. Kajti kultura je srčika vsega, plemenito jedro, najvišji izraz posameznika, ki tudi v drugih budi enako ali celo podeseterjeno valovanje. Brez tega samo obstajamo, tavamo v temi. Brezizrazni. Smo lahek plen prikritih manipulacij, ker v sebi nimamo tistega jedra, ki vsakič znova prevrednoti vrednote.
Če hočemo ustvarjati ozaveščeno družbo, moramo najmlajšim pomagati prižigati lučke v očeh, jih naučiti, da bodo znali črpati bogastvo iz kulturne zakladnice, se napajati v vseh njenih oblikah, se nenehno bogatiti, oblikovati, z njo prepojiti, da to postane njihova srž, iz katere delujejo. Preverjeno se jih da naučiti poslušati klasično glasbo, vzljubiti koncerte in spremljati gledališke predstave ter iskati dragocene drobce v knjigah, ob katerih se gradijo in znajo z drugimi ustvarjati tudi duhovno bližino. Umetnost nas zbližuje tudi po duhovni poti, po vrsti kanalov. Besede niso vse. Videz ni vse. Vse je tisto, kar je za besedami in videzom. Umetnost je najbolj osebna izkušnja sebe in sveta.
Zakaj Prešeren? Ker se je odločil ustvarjati vrhunsko poezijo v slovenščini in jo brez sramu postaviti ob bok drugim svetovnim jezikom (v našem okolju nemščini), čeprav slovenščina v tistem času naj ne bi spadala v visoko literaturo (o čemer ga je prepričeval celo Jernej Kopitar), ker je vrgel našo ustvarjalnost naravnost v središče tedanje umetnostne epohe – romantike, brez zamud in obotavljanja, kot se je to dogajalo dotlej, ker je postavil estetiko za najvišji cilj v umetnosti, ker s kleno držo nikoli ni popustil v svoji kritičnosti do tedanje družbe, nikoli ni v »prahu ril z ragljo laskavih besed, ne ust v smehljaj koval«, kot je v eni od pesmi zapisal njegov sodobnik Byron.
Koliko revolucij je bilo to? Revolucija miselnosti o manjvrednosti slovenskega jezika in njegovega mesta ter uporabe, revolucija miselnosti o tem, da smo Slovenci manj vredni od drugih narodov, da ne veljamo dovolj, revolucija na področju literature, ki jo povzdigne iz samo uporabnostnega namena na čisto estetskega, revolucija glede postavitve Slovencev v vrtinec tedanjega časa, da smo Slovenci prvič šli v korak s svetom in ustvarjali romantiko takrat kot drugi v Evropi.
Prešernova miselnost takrat seveda ni bila vsem povšeči. Kot ni nikoli, kadar kdo razmišlja vizionarsko in drugače, kot se spodobi za trenutno okolje. In je bil zato tudi zaničevan. A na srečo smo vsaj po njegovi smrti prepoznali bogastvo, ki nam ga je podaril.
In kaj bi Prešeren porekel na današnjo družbo? On, ki je ne glede na vse bičal pokvarjeno družbo, pohlep, poniglavost in prijateljstvo med narodi postavil na piedestal? Kaj bi videli, ko bi nam nastavil ogledalo – s svojo prodornostjo, neposrednostjo, pogumom in brezkompromisnostjo?
Kulturni smo, kadar ustvarjamo
Tatjana Jamnik, književna prevajalka iz češčine in poljščine, urednica, založnica in predsednica KUD Police Dubove
Slovenci smo si za praznik kulture izbrali dan, ko je France Prešeren, velikan ne le slovenske, temveč evropske in svetovne poezije – umrl. Zakaj ne dneva rojstva? Praznovanje rojstnega dne je vendar afirmacija življenja!
Prešeren za življenja ni dočakal priznanja sorojakov. Nasprotno, v zvezde so kovali Koseskega, njemu pa metali polena pod noge. Pesniško ga je rehabilitiral šele Stritar, 20 let po njegovi smrti.
Najbrž res ni naključje, da praznujemo Prešernov smrtni dan. Podobna usoda je doletela mnoge druge ustvarjalce in mislece, ki so štrleli iz povprečja. Trubarja, Vodnika … Jurčiča, Kosovela, Zofko Kveder, Angelo Vode … Marušo Krese je pri pesniškem uveljavljanju blokiral celo lastni mož … In koliko velikih umov nekje na obrobju životari še danes – samo zato ker so se na mesta, ki bi si jih zaslužili oni, inštalirali surogati umetnikov. Ti so se za to, da bi poželi vso slavo in pobrali ves denar, tudi mafijsko organizirali. A najbolj me boli, koliko ljudi korupcijo podpira v upanju, da jim bo padla kaka drobtinica z mize …
Kultura niso le kulturni dogodki. Kultura je spoštovanje raznolikosti vseh bitij, s katerimi si delimo svet. Kdor tlači druge, ker je na poziciji moči, ni kulturen. Kulturni smo, kadar odgovorno skrbimo drug za drugega. Kdor se do »slave« prikoplje z izrivanjem drugih, kdor uničuje, ni kulturen. Kulturni smo, kadar ustvarjamo.
Ustvarjalnost ne pade v zibko – ves čas jo razvijamo. Če od malih nog beremo kakovostno literaturo, razvijamo zmožnost imaginacije. Imaginacija ni le domišljija oz. fantazija (izmišljanje reči za zabavo), temveč predvsem zmožnost predstavljanja oz. zamišljanja reči, ki jih v tem svetu še niti ni. Največji izumitelji, inovatorji so znali stopiti iz okvirov znanega in si zamisliti nekaj novega. In prav to zmožnost razvijamo ob branju literature. Hkrati pa se naučimo vživljati v druge, razumeti svet okoli sebe in razmišljati s svojo glavo. Bralec se zato odlično znajde v svetu in najde rešitev za vsak, še tako zapleten problem. In ker zna natančno brati, z njim ni mogoče manipulirati.
Privzgojimo si redne bralne navade in se o knjigah pogovarjajmo. To je najboljša popotnica za življenje.
Kultura mi osmišlja življenje
Darinka Zupanec, obiskovalka kulturnih prireditev in članica bralnih klubov
Kulturne dogodke dokaj pogosto obiskujem, zlasti Arhitekturo v živo, ki poteka v okviru MAO in je vezana na aktualno razstavo. Tako dobim neposredni stik s prostorom, avtorjem, arhitekturo in estetiko, kar mi pomaga pri vsakdanjem življenju, zaznavi kvalitete in kvantitete prostora in mi naredi življenje smiselno in bogato.
Pogosto obiskujem tudi Narodno galerijo, kjer si večkrat ogledam stalno zbirko. Pripravljajo pa tudi občasne razstave, od katerih bi izpostavila opus Hinka Smrekarja, ki je predstavljena v dveh delih in se počasi izteka. To razstavo toplo priporočam, saj ob njej dobimo vpogled v avtorjevo slikarsko pot (ilustracije, karikature, risbe, slike …).
Dokaj aktivno sodelujem na filmskem področju, saj sem nastopila v mnogih slovenskih filmih, dostikrat skupaj z možem, kar naju povezuje. Gre sicer za vloge statistov, stranskih vlog, pa vendarle je snemanje izjemno doživetje in vpogled v nastajanje filma, timskega dela.
Sem pa tudi bralka. Redno sodelujem na projektu Mesto bere, ki ga organizira Mestna knjižnica Ljubljana – letos so na sporedu slovenski sodobni avtorji. V preteklosti sem bila sovoditeljica bralnih srečanj Bralne vezi v Knjižnici Jožeta Mazovca v Mostah, udeležujem pa se tudi drugih bralnih klubov, npr. Knjiga spregovori v Knjižnici Prežihov Voranc. Sedaj sem bolj solo bralka, saj mi pogovori po spletu niso preveč pri srcu in imam pogovore raje v živo.
Lahko povzamem, da mi je kultura zelo blizu, da mi osmišlja življenje, da je moja tiha prijateljica in zaveznica. Slovenci smo lahko zelo ponosni, da imamo svoj kulturni praznik, ki je v našo zavest zasejal temelj slovenske besede, ustvarjalnosti in povezovanja med ljudmi.