Pogovor: Ksenija Medved in Joanna Zając – Slapničar

Čas branja: 11 min.

VIDEO & ČLANEK

Pisateljica in ilustratorka se pogovarjata o nastanku interaktivne glasbene slikanice Kako sta Basko in Violeta dobila krila.

To je prav posebna slikanica: ni le paša za oči, temveč tudi za uho. Besedilo Ksenije Medved in ilustracije Joanne Zając – Slapničar namreč spremljajo QR-kode, pod katerimi se skriva klasična glasba. Glasbena palčka Basko in Violeta nas med iskanjem svojih kril z ugankami in glasbo spodbujata, da se jima pridružimo na njuni poti in uganemo, katere živali so upodobili slavni skladatelji. Tako lahko doživimo koncert klasične glasbe kar doma.

Kupi knjigo

Pogovor je bil premierno predstavljen v okviru festivala Knjige pod jelkami 2021 (Nova Gorica, 19. decembra 2021). Dogodek so pripravili KUD Police Dubove, Mesto knjige, Društvo humanistov Goriške in Knjigarna Zveze Modro-bela ptica.

Joanna Zając – Slapničar: »Majhnim otrokom je treba kazati umetnost«

Ksenija Medved (KM): Živjo, Joanna!

Joanna Zając – Slapničar (JZS): Živjo.

KM: Kako ste kaj tam pri vas na Poljskem? Imate kaj snega?

JZS: Mrzlo je. Ja, imamo sneg.

KM: Veliko ali samo za vzorec?

JZS: Helena samo čaka na oknu, kdaj bo šla na sneg.

KM: Krasno. Pod smrečico že imam knjigico, ki sva jo naredili skupaj. Poglej, ti je še nimaš.

JZS: Videla sem samo fotografijo. Vesela bom, če boš malo pokazala.

JZS: Izjemno lepa je, res zelo zelo lepa. Že tole na naslovnici se lepo otipa. To, kar se posveti, saj najbrž vidiš. Tole se tako lepo izboči. Že otipati jo je dobro.

Potem pa se najbrž še spomniš, kaj sva delali oz. kaj si ti delala. Ampak je na koncu res izpadla tako lepa.

Tule so besedila, videti so kot nekakšen notni zvezek. Potem so tu ugankice. In ko prideš do uganke, je odgovor v kodi. Koda pa je glasba.

To medve veva, ampak naj slišijo tudi drugi. Brž ko jo dobiš po pošti, moraš povedati, kako se ti zdi.

JZS: Vesela sem, da je končno izšla. Te morda jaz lahko vprašam?

KM: Tako kot sva dogovorjeni, da se bova spraševali. Da še drugi slišijo, kaj misliva o knjigi oz. da se bo iz vsega tega razbralo, kako sva sodelovali.

Kako je nastala predstava in iz nje knjiga

JZS: Jaz bi te na začetku vprašala to, kar verjetno spada na začetek. Od kod ideja za zgodbo, in to takšno zgodbo, glasbeno pravljico? Kako se je to zgodilo?

KM: Meni se to vedno zgodi po neki čarovniji, ne vem, če ravno po naključju.

V knjižnici smo imeli glasbeno-poetične večere. Potem sva se na hodniku srečala z glasbenikom iz filharmonije in rekel je, da je slišal, da pišem. In vprašal, ali bi lahko napisala uganke za razne leteče živali, ki imajo tudi vse svoje skladbe, ali bi to napisala tako, da bi to delovalo kot povezovanje na nekem koncertu za družine. Potem so mi dali nekaj časa, da sem napisala tri, štiri, da vidimo, če bodo zadovoljni z mano. In so bili.

Ko so mi malo bolj predstavili ta projekt oz. željo, pa sem predlagala, da bi vezni tekst bil igrica, torej da bi bilo to še dramatizirano. In ko je bila dramatizacija narejena, so to trikrat izvajali v filharmoniji, nato pa še trikrat v naših knjižnicah – v grosupeljski in v ivanški knjižnici.

Ker je bil zelo dober odziv, se je pojavila ideja, da bi predstavo še ponavljali. Toda takrat so se glasbeniki že razšli. Odšli so po svetu, po Evropi, vsak je nekam šel, ker je bilo ravno novoletno obdobje. To je bilo že pred kar nekaj časa – pred kakimi tremi, štirimi leti. Šli so po Evropi in nikoli več se nismo zbrali. In zadeva je obstala.

Potem pa si ti začela spodbujati mene, da bi to izšlo v knjižni obliki. In ja, najprej … Ti si meni govorila nekaj o tem, kako se s pomočjo glasbe izvaja terapija oz. da si sredi tovrstnih programov in da pogrešaš nekaj v tem smislu. Ta ideja se je sproti pokrivala s tem, kar se je dogajalo. Nazadnje sem dramatizacijo res spravila v tekst in ta je spet stal. Nato pa sva se zopet srečali, ko si prišla v Slovenijo.

Zakaj slikanica

Ti si bila tisti motorček, ki je celo zadevo poganjal. Zakaj si si tako zelo želela to knjigo ilustrirati? Kar je seveda meni v veliko čast. Resda sva eno knjigo že delali, to morava še povedati. Saj je tule zadaj. Tole knjigo. Park čudes, če se še spomniš.

JZS: Ja, seveda. Tudi jaz jo imam.

KM: No, tudi ta je bila poseben dosežek. Zdi se mi, da se zelo dobro ujemava, da se zelo čutiva. Da tekst in ilustracija nekako kar padeta skupaj.

Če mogoče lahko poveš za tole knjigo, ki je izšla zdaj. Zakaj si si jo želela ilustrirati?

JZS: Bilo je več stvari. Eno je to, da me je zgodba res začarala. To, da iščeš krila in najdeš umetnost, je tako metaforično. In zdi se mi, da ima življenje smisel takrat, ko nekaj iščeš, imaš neke sanje in prideš do nečesa lepega. Drugo pa to, da sem tudi, ko sem poučevala umetnost, že pred kar nekaj časa opazila, da je treba kazati majhnim otrokom umetnost. Če kažeš manjšim, jih to zanima. Če kažeš starejšim, ki so ves čas na risankah in mangah, potem jih to ne zanima več.

In to, da se kaže umetnost in glasbo majhnim otrokom, da se jim to približa, je bilo blizu moje ideje. Vse skupaj me je zelo pritegnilo. Tako da sem si to želela ilustrirati, če se spomniš, tudi če ne bi bilo izdano, samo vprašala sem te, ali dovoliš. Ker sta se mi ta otroški pravljični svet in povezanost z umetnostjo zdela enkratna.

KM: Jaz sem bila tako in tako zadovoljna, zelo vesela, ker se, kot sem rekla, res čutiva tako … Niti ne znava povedati, na kakšen način. Morda tudi zato, ker imam tam okoli daljne korenine.

Ampak ja, saj ne veš, kaj vse deluje v tej čarovniji. Tudi palčka, ko sem videla, kako si ju upodobila! Točno tako knjigo sem brala, ko sem bila otrok. V neki knjigi je bil palček s točno tako rdečo kapico in točno tako zeleno kapico. Kar nisem mogla verjeti! Kako si šla v moj arhetipski svet.

Tako da sem res vesela, da sva se srečali.

Interakcija mladih poslušalcev z glasbo

JZS: Mogoče dodam še to, da mi je bilo zanimivo, da je bilo to interaktivno. Da so bile predstave interaktivne, da so bile uganke, da se je dogajalo v živo. Tudi to se mi je zdelo nekaj novega.

KM: Ja, v bistvu je knjiga inovativna. Najprej smo preizkusili to v živo, kot gledališko predstavo, in odziv je bil res zelo pozitiven. Še sami smo bili presenečeni.

Predstava je bila takšna, da sta nastopala samo palčka, se pravi Basko in Violeta, kot nekakšen vezni tekst. In tadva palčka, ki živita v čarobnem zvezku, sta iskala krila in izvedela sta, da jima, če poslušata glasbo, poženejo krila. Na koncu seveda prideta do občutka, kot da letita, kadar poslušata glasbo, čeprav nista dobila pravih kril. To ni neka zapletena modrost, vendar je, kot si rekla, kar močna.

Tadva palčka sta po poti srečevala razne prijatelje s krili in otroci so preko ugank, ki sta jih postavljala, ugibali, o kateri živali glasba govori. In ta žival se niti ni pojavila, otroci so poslušali glasbo. Poslušali so res zahtevne klasične skladbe, kot je npr. Muha ali pa Metulj. Eno uro so bili na koncertu klasične glasbe in niso vedeli, da se jim je to zgodilo, samo uživali so in poslušali. In prepričana sem, da so te živali med poslušanjem tudi videli.

To prenesti v knjigo resda ni bilo mogoče na ta način, je pa tvoja ilustracija naredila to, kar naj bi ta nastop oz. predstava, s tem da si k besedilu z ilustracijo dodala še veliko stvari.

Je pomembnejša predstava ali knjiga?

JZS: Se tebi zdi, da je bolj pomembna predstava ali je knjiga dovolj? Kakšen je tvoj občutek?

KM: Saj veš, kako dolgo je trajalo, preden smo knjigo izdali. Na koncu je bila okoli tega, da bi jo izdali, zelo prizadevna tudi Simona z JSKD. Pomagala je tudi Tatjana iz KUD Police Dubove – to je založba, kjer izdajajo tudi poljske, češke prevode itn.

Ker je bila takrat že korona, je bilo, ker se ni dalo narediti nič drugega, zelo smiselno, da pripravimo nekaj, s čimer lahko nekaj doživiš doma. Bilo pa je ogromno povpraševanje, vzgojiteljice so spraševale, kdaj bo predstava, kdaj bi lahko prišli pogledat, kako bi lahko prišli do tega. Pa smo rekli, da to vendarle poskusimo preliti v knjigo.

Oboje ima svoje prednosti in slabosti, to je dejstvo. Pri predstavi je doživetje v živo, pri knjigi pa lahko starš kot osveščen posrednik ravno tako lahko ustvari gledališko vzdušje. Ne nazadnje se lahko ob branju tudi pražnje oblečejo, tako kot se gre v opero ali v filharmonijo ipd.

Potem pa je lahko spet nivojsko: lahko berejo celo pripoved, lahko pa se za mlajše otroke samo postavlja uganke in potem ti iščejo odgovor. Izbira, na kakšen način bodo starši to podali svojim otrokom, je pri knjigi večja kot pri predstavi.

Starejši otroci pa lahko, glede na to, da so vajeni telefonov, knjigo uporabljajo že čisto sami in ob branju poslušajo klasično glasbo. Kar se tiče tega, kaj je boljše, pa še enkrat rečem: tvoje ilustracije.

Kako so nastajale ilustracije

Res me zanima, kaj se dogaja v tvoji glavi. Kaj se je dogajalo, ko si dobila v roke besedilo in si se odločala, kako boš to narisala, kako boš to postavila? Prav rada bi bila v tvoji glavi.

Povej mi, kako se pripraviš in kako to zori. Si imela kake težave pri izvedbi? Mogoče kode? Knjigo pa si tudi oblikovala. Povej mi, kako je bilo.

JZS: Na začetku nisem razmišljala o tem, ali bo to izdano in ali bo izdano v kratkem. Nisem bila obremenjena z rokom ali s čim drugim, to sem delala iz veselja. Najprej, tako kot pri vsaki knjigi, čeprav jo že malo poznaš, natančno prebereš zgodbo. Nekatere besede so včasih za določene prizore zelo pomembne.

Drugo pa je, da je treba najti prave like, ki se bodo prilegali zgodbi. Tako da nekaj časa samo rišeš like in izbereš tistega, ki se ti zdi najprimernejši za knjigo. Zelo pomembno pa je še to, da je lik prepoznaven v različnih pozah. Tako da je fino, če malo povadiš in ga narišeš, ko sedi, ko leži, ko skače, ko se mu nekaj dogaja.

Potem pa prideš do tega, da je treba razdeliti tekst in lik nekako povezati z besedilom. Koliko besedila bo na strani in kakšna bo ilustracija. Ali tekst potrebuje veliko prostora ali manj. Pa kaj bo na vsaki ilustraciji, da bo prostor za vse.

Ilustratorski izziv: glasba v knjigi

Izziv pa mi je bila glasba v knjigi. Notno črtovje. Na misel so mi prišle različne ideje. Razmišljala sem, ali bi kak lik naredila tudi iz not. Ampak potem mi je bilo to malo preveč. Prinesla sem svoje prve risbice, da malo pokažem. Tule note malo kalijo in kakšna tudi zraste. Ideja je bila, da pravljica prihaja iz teh not.

In čez večino strani sem obdržala, da je notno črtovje nekako pokazano. Tudi če pogledaš naslovnico. Pravzaprav povsod.

Tukaj sem iz tega kaljenja, nakazanega z listki, prišla že do peresc. To je ta glasba. Pa tudi ko zapreš knjigo, na naslovni strani ovitka. Tudi tam, če se pogleda, so med listi bele črte. Tudi tam je pet črt, ki so malo valovite. Izziv mi je bil, da pokažem glasbo tudi v knjigi.

KM: Tudi tak format si naredila.

JZS: Ja, format je notni zvezek. In ker je v knjigi glasba in je vse povezano z živalmi, ki imajo krila, letenje pa je lahkotno, barve niso smele biti pretežke.

KM: To je meni pri tebi všeč. Ali pa recimo tale ideja z letali.

JZS: Moj oče je oboževalec letal, letališč ipd.

KM: In tole. Večje letalske kabine za palčje kapice.

JZS: Ja, tu so letala zgrajena tako, da se prilegajo palčkovi kapici.

KM: Zelo dobra ideja!

JZS: Hvala.

Pa če še malo povem, kako sem to delala. Veliko je narejenega iz akvarelov in s svinčnikom pa malo s tempero, malo je risanja, malo je kolaža … V zadnji fazi pa je tudi računalniški kolaž, da sem nekaj naložila eno na drugo. Tako da je zelo mešano.

Igriva knjiga: glasba, uganke, ilustracije …

KM: Kakšno pa se ti je zdelo besedilo? Se ti ga zdi preveč?

JZS: Ne, ne. Trenutno ti ne bom znala povedati, ker sem knjige že zelo vajena. Tudi če bi kaj manjkalo, bi se prilegalo. Ampak se mi zdi, da je tako kar prav, da je dovolj povedano, ne preveč ne premalo. Tudi te uganke so fine. Zelo razgibano je.

KM: Da je knjiga igriva.

JZS: Da je in glasba in uganke in vse.

KM: In to, da je ilustracija sredstvo za redčenje, da daje doživljajsko sapo, s tem ko razredči besedilo. Tako se otroci lahko ustavljajo in gledajo, se dlje časa pomudijo, opazujejo. Vsaj jaz se tako spomnim sebe. Upam, da se to da privzgojiti tudi pri današnjih generacijah. Veliko bo še treba delati s starši in z novodobnimi izzivi.

JZS: Ampak zdi se mi, da je glasba vendarle nekaj, kar se zdi pomembno več ljudem kot pa likovna umetnost. Tako da bo morda vseeno pritegnila odrasle, ki jim ni vseeno, kaj otroci poslušajo.

KM: Ja. In to je zelo fin, preprost način, da pritegneš. Mora izgledati preprosto, čeprav tega seveda ni bilo preprosto narediti.

JZS: Ja. Ko sem to poslušala, je bilo tudi meni včasih morda kar malce predolgo. Resda sem poslušala večkrat, ko sem pripravljala posnetke. Nekatere skladbe so res dolge, za to rabiš dosti koncentracije.

Starši kot osveščeni posredniki

KM: Je pa res, da lahko tudi malce prilagodiš. Slikanica je taka, da jo lahko prilagodiš svojim potrebam oz. pozornosti konkretnega otroka. S tem da si še vedno zadaš nalogo, da mora otrok pozornost vaditi.

JZS: Zanima me, mogoče se bo to še pokazalo, ali ta knjiga bolje deluje tako, kot si rekla, da odrasli ustvarijo atmosfero in pričarajo zgodbo, ali pa bo fino tudi za otroke, ki znajo brati že sami.

KM: Ja, otroci so danes že zelo spretni s telefoni, veliko znajo. Vsekakor pa potrebujejo osveščenega posrednika. S tem se ubadamo in ukvarjamo povsod. Res je treba začeti na začetku. Ravno imam vnučko in to vidim. Zdaj je stara eno leto in je še vedno neokužena s telefoni oz. z ekrani, ker tega ne uporabljamo, zato je zanjo zelo zanimiva knjiga. In to je treba ohranjati.

Treba je upoštevati strokovnjake, ki dajejo priporočila, torej koliko minut na dan oz. na kakšen način sploh uporabljati pametni telefon. Tudi pri tej knjigi ga uporabiš in to je nekakšna past. Zato je fino, da računalnike, zaslone, če jih že uporabljamo, uporabimo na pravi način oz. da te možnosti izkoristimo za dobre vsebine.

Po drugi strani pa je dobro, da je nekaj za vzeti v roke, da lahko starši oz. mentorji z nečim delajo. Najbolj so po tej knjigi spraševale vzgojiteljice. In mislim, da si bodo zaželele to dramatizirati, bodisi bodo poiskale mene ali pa bodo dramatizirale sami. Tako da bo verjetno šlo tudi nazaj k predstavi, k temu, s čimer se je začelo.

JZS: To bi bilo dobro.

Slikanica izbrana za bienale v Cankarjevem domu

KM: Ja, seveda, saj to je tudi namen te knjige. Mislim pa, da je knjiga res izjemna.

Moramo povedati, da si prišla na bienale v Cankarjevem domu in da je bila ta tvoja knjiga izbrana zaradi kakovosti in da je na razstavi. Ena od ilustracij jim je bila še posebej všeč. Vemo, na kateri strani?

JZS: Katera? Tista z metuljem?

KM: Ena jim je bila še posebej všeč. Najbrž ravno ta, ki si mi jo pokazala. Misliš, da bi s temle lahko šli tudi na bolonjski sejem?

JZS: Oja. (smeh)

Zelo sem bila vesela, da je bila knjiga sprejeta na bienale. Zdi se mi, da tako lahko še bolj zaživi.

To, da je bila knjiga uvrščena na bienale, je prestižno. Hkrati pa to prinaša širšo publiko. Ker so knjigo izpostavili ljudje, ki se na zadeve spoznajo, jo bo gotovo opazilo več ljudi oz. bo prišla v širši prostor. In morda še kam naprej.

KM: Ja. Gotovo je to izhodišče. Pa tudi tebi pove, da dobro delaš. Meni je bilo pa sploh čudovito. Tudi jaz sem se postavila zraven in malo pofotografirala. To, da je bila nagrajena že nekaj dni pred izidom, se mi zdi zelo lepa popotnica.

Pisanje, ki položi nekaj dobrega na srce

Imaš še ti kakšno vprašanje zame? Če ne, imam jaz zate še eno.

JZS: Imam, čeprav ne vem, ali je zdaj pravi trenutek zanj.

Ti delaš v knjižnici, si obkrožena s knjigami. In pišeš. Vendar ne pišeš stalno, to počneš bolj občasno, kolikor vem.

KM: Ja, skoraj po naročilu. Žal.

JZS: Kako se zgodi, da začneš? In kako najdeš ideje? Je to res naročilo? Kje iščeš izzive in motive?

KM: Vedno pride nek izziv od zunaj. Zaenkrat še nisem prišla tja, kamor si želim. Rekla sem si, nobene slikanice več, zdaj moram napisati še en roman. Potem pa so vedno slikanice! (smeh)

Vendar mi je vedno toplo pri srcu, ker se mi zdi, da te slikanice nekaj premaknejo. Npr. Miklavža, prvo knjigo, sem naredila, ker se je hči bala. Vanjo sem skrila sporočilo, da dobro vedno zmaga in da moramo verjeti v dobro. Bala se je parkljev in hudičkov, ker je povsod rožljalo. To je bil »point« skoraj povsod, kamor si šel na miklavževanje. Zato sem Miklavža s knjigo spet postavila v ospredje, nato pa smo to uporabljali tudi pri nekih uprizoritvah.

Palčka Bralčka uporabljam pri delu v svoji knjižnici.

In to veš, kajne? Tudi Park čudes je bil naročilo. To je bil izziv na JSKD. Te so res dobre, škoda, da po tej knjigi nismo  izdale še naslednjih, ki smo jih imele v načrtu.

Tako da ja … To je to. Se mi pa zdi, da vedno položimo nekaj dobrega na srce.

Zakaj si slikanica zasluži prevode v tuje jezike

Zdaj pa samo še tole. Povej, ali si želiš, da bi bila ta najina slikanica prevedena v poljščino?

JZS: To si želim že dolgo časa! Pri vas so bile predstave in njihova interaktivna plat mi je bila zelo všeč. Tako da ko smo se približali temu, da knjiga morda vendarle bo, čeprav je trajalo, pa vendar, se mi zdi, da bi bilo to fino. To je inovativno, je nekaj drugega, ni knjiga, ki jo samo prebereš. To, da je interaktivna, se mi zdi zelo fino. Jaz malo že povprašujem okrog.

KM: Mogoče bo pa kar ta založba, ki nam je pomagala pri tej knjigi.

Dajva tako zaključiti. Hvala ti za ta pogovor.

JZS: Hvala tudi tebi.

KM: In se kmalu vidiva v Sloveniji. Zadnjič se žal nisva mogli srečati, ampak se bova npr. na predstavitvi knjige. Lepo bodi!

JZS: Lep večer! Adijo.

O avtoricah

Ksenija Medved je dipl. bibliotekar specialist in učiteljica slovenskega jezika. Je vodja Knjižnice Ivančna Gorica ter organizatorica in promotorka literarnih in kulturnih dogodkov v krajevnem in vseslovenskem merilu. Več »

Joanna Zając – Slapničar je akademska slikarka. Deluje na področju slikarstva, grafike, ilustracije, grafičnega oblikovanja, fotografije in videa. Več »

Glasbeni izvajalci: Klavirski trio Ars Musica, Jerneja Grebenšek, Mojca Menoni Sikur, Martin Sikur, Irena Rovtar, Jakob Bobek, Aco Biščević Več »

Kupi knjigo