V nizu pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci se tokrat predstavljata irski pisatelj Kevin Barry, ki je prejemnik številnih nagrad, mdr. nagrade Evropske unije za književnost, ter pesnica, esejistka, literarna kritičarka in književna prevajalka Alenka Jovanovski.
Alenka Jovanovski je v slovenščino prevedla roman Kevina Barryja Mesto Bohane, ki v kratkem izide pri založbi KUD Police Dubove.
Prevod knjige je podprla ustanova Literature Ireland.
Ciklus pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci organizira KUD Police Dubove v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške v okviru projekta Migracije v resničnosti, ki ga sofinancira program Evropske Unije Ustvarjalna Evropa.
Ciklus: Avtorji in prevajalci
Spletni pogovor: Kevin Barry (Irska) in Alenka Jovanovski (Slovenija)
Premiera: 28. aprila 2021 ob 20. uri | Festival Mesto knjige 2021: Večjezičnost
Videoposnetek s slovenskimi, angleškimi in poljskimi podnapisi
Kevin Barry: »Bistveno pisateljevo orodje je uho«
Irski pisatelj Kevin Barry v pogovoru s prevajalko Alenko Jovanovski razkriva svoje misli o literarnih nagradah in bralski recepciji, trku žanrov, prozi kot vrsti glasbe, živih likih pa tudi o tem, za kaj nam je koristila pandemija.
Alenka Jovanovski (AJ): Pozdravljeni.
Kevin Barry (KB): Živijo, Alenka.
AJ: Živijo.
Spoštovane gledalke, cenjeni gledalci, dobrodošli na ciklusu pogovorov med avtorji in prevajalci, ki ga organizira KUD Police Dubove v sodelovanju s festivalom Mesto knjige in sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Danes je naš cenjeni gost Kevin Barry z Irske, ki ni le strasten pisatelj, temveč goji tudi strast do glasbe in zvokov.
Pozdravljeni, Kevin. Veseli me, da se končno vidiva.
KB: Tudi mene, Alenka. Hvala za povabilo.
AJ: Hvala, da ste se odzvali povabilu na ta pogovor.
Preden začneva, naj vas na kratko predstavim. Doslej ste objavili tri zbirke kratkih zgodb. Zadnja, Ta stara podeželska glasba, je iz leta 2020, torej je še čisto sveža. Objavili pa ste tudi tri romane. Vsi so bili nominirani za nagrade in mnogo jih je bilo nagrajenih.
Rada bi spregovorila tudi o drugih romanih, a najina tema je Mesto Bohane. To je vaš prvi roman. Dobil je kar nekaj nagrad, npr. nagrado EU za literaturo, nagrado za romaneskni prvenec Društva avtorjev in mednarodno literarno nagrado mesta Dublin.
Moje ime je Alenka Jovanovski, sem prevajalka Mesta Bohane v slovenščino.
O literarnih nagradah in bralskih odzivih
AJ: Za začetek, Kevin, bi vas vprašala, kakšni so vaši občutki ob izrednem odzivu na vaše pisanje?
KB: Kar se tiče nagrad ipd., je ni stvari, ki mi ne bi bila všeč. Sijajno je, kadar se to zgodi. Kot pisatelj ne potrebujem dosti, ne rabim pretirane hvale itn. Zaupam sebi in svojemu delu.
Je pa krasno dobiti odziv na svoje delo. Knjige niso vedno enostavne, to veste tudi sami kot ena mojih prevajalk, ki se morajo ukvarjati z mojimi besednimi igrami in triki. Te knjige najbrž niso za vsakega bralca. Ko dobiš naklonjene odzive, kritike in nagrade, je to krasno.
AJ: Pa pridete tudi v neposreden stik s svojimi bralci? Morda je to celo pomembnejše.
KB: Seveda. Trenutno, ker je pandemija, imam samo takele zoom dogodke ipd. Sicer pa nastopam na festivalih in literarnih večerih.
Srečanja z bralci zelo cenim. Roman vsak bere drugače. Vsak bralec si ga razlaga po svoje. Tisoč bralcev – tisoč različic romana. Vsak ga vidi drugače. Prav zanimivo je slišati, kako vse ga interpretirajo.
Imel sem zanimivo izkušnjo s francoskimi bralci. Menijo, da sem zelo temačen pisec. Gotovo je v knjigah nekaj temačnosti, a zdi se mi, da v francoščini ni prišla do izraza komika. Čeprav je kar nekaj nasilja in zločinov in kriminalcev in veliko temačnih dogodkov v teh mojih knjigah, imam samega sebe za komičnega pisca.
Mislim, da je komedija oblika literature oz. umetnosti, ki najpristneje odraža človeško izkušnjo in kako ljudje stopamo skozi življenje.
Spodkopati bralčeva pričakovanja
AJ: Strinjam se. Zelo težko je pisati komično. V Mestu Bohane občudujem čudno mešanico temačnih tonov, nekaj kot Nick Cave, res temačnega, in nekaj zelo močnega, emocionalnega. Oprostite … Po drugi strani pa so tam komični zasuki. Ta mešanica mi je všeč. Zelo blizu mi je.
KB: Najbrž uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo, misleč, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu poskušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: »Ne, to ni to.«
Mesto Bohane sem napisal že pred kar nekaj časa. To je moj prvi objavljeni roman – ne prvi napisani roman, je pa prvi roman, ki sem ga objavil.
Če je bil v Mestu Bohane med pisanjem kak lirični odlomek, opis pokrajine ali kaj podobnega, sem mu dodal kako komično repliko, ki skuša spodkopati lirski odlomek. Mislim, da je to trik mladega človeka. Nekako poskušaš doseči, da je volk sit in koza cela. Skušaš narediti isto stvar na dva načina.
Je pa to zanimivo opazovati za nazaj, kajti Mesto Bohane sem pisal v letih 2009 in 2010, po moje se mu pozna, da gre za prvenec. Kar se strukture tiče, mislim, da je jezik v njem zelo vitalen. Hkrati pa lahko zaznam svojo tedanjo vnemo in prizadevanje, da bi opisal ta svet.
Poigravanje z zvenom irske angleščine
AJ: Čutim to navdušenje nad jezikom, z jezikom sem se kar precej ukvarjala. Moje prvo vprašanje je naslednje: od kod izvira vaša strast do pisanja, ta sla po poigravanju z zvenom irske angleščine ter z narečji in raznimi govori? To vprašanje postavljam, ker je to v knjigi zelo opazno. Bi nam lahko povedali, kako se je izoblikoval vaš jezik? Prihajate iz Limericka, kajne?
KB: Ja, sem iz Limericka, ki je tretje največje mesto na Irskem. Potem sem veliko časa preživel v mestu Cork.
Mesto Bohane je imaginarni kraj, a ima elemente tako Limericka kot Corka, zlasti jezik delavskega razreda v teh dveh mestih. Ko sem pisal Mesto Bohane, je bilo zame veliko odkritje, da se ta jezik še nikoli ni pojavil v irski literaturi. Delavske skupnosti v teh mestih se niso ukvarjale s pisanjem knjig, delavci so počeli druge reči. Niso imeli te možnosti.
Morda je ta jezik malce bolj prodrl v irsko gledališče in v drame, prav gotovo pa dotlej še ni prodrl v romane. Zato je bila to prava jezikovna zakladnica, ki je omogočila nov način pripovedovanja.
Način, kako angleščino govorimo na Irskem, zlasti v malih mestih kot Limerick in Cork, je namreč precej čuden. Pod tem je drug jezik, irščina, ki smo jo govorili še pred 200 leti. Na to, kako tvorimo stavke in obračamo besede, pogosto vpliva to, kako v irščini tvorimo stavke. Torej gre za neko čudno, hibridno varianto angleščine. Zelo nenavadna je in z njo lahko počneš krasne reči. Ne olajšuje pa vselej dela prevajalcem. In precej gradi na zvoku, se mi zdi.
AJ: Ja, to sem opazila.
KB: Precej gradi na ritmu in zvoku.
AJ: To sem opazila in zelo sem uživala v tem ritmu in zvoku. To sem skušala poustvariti v slovenščini. Ali je uspelo, bodo povedali bralci.
In ko smo že pri jeziku, je bilo v prevodu najtežje ujeti duha dialogov. Kako poustvariti to izredno živost, kombinirati njen realistični vidik in humor, tako da bo zadeva delovala. Spominjam se, da sem se zelo borila z Jenni Ching, s Pužiko itd. In v tem smislu so vaši pripovedni liki zelo živi.
Živa govorica pripovednih likov
AJ: Zato bi vprašala: Kakšen je bil vaš delovni proces? Kako ste junake pripravili do tega, da govorijo tako živo? So vam kar skočili iz glave?
KB: Ni jih bilo težko spodbuditi k govorjenju. Težko jih je bilo utišati. Ko so začeli govoriti, se jih ni dalo ustaviti.
Zabavno je, da sem sam posnel zvočno knjigo, Mesto Bohane, kot vse druge svoje romane. Veliko se naučiš o lastni knjigi, ko jo célo prebereš na glas.
Moja daleč najljubša lika sta Pužika in Jenni. Po moje sta najbolj živi in najživahnejši osebi v knjigi. Pa tudi najbolj prebrisani. Nikoli ne veš, kaj se jima plete po glavi. Zdita se mi prav emblematični za irski pogovor, irsko konverzacijo ali govorico, kjer vse samo teče.
Hudo radi govorimo in dobri smo v tem. In vse teče na površini. Toda pod tem je ogromno neizgovorjenega. Da bi dojeli pomen povedanega, bi rabili več let. Čeprav veliko govorimo, včasih ne povemo kaj dosti. Da ne omenjam malih merjenj moči in bitk, ki se dogajajo tik pod površino jezika. Po moje je to zelo razvidno pri Jenni in Pužiki.
Ženske prevzemajo krmilo
KB: Všeč mi je misel, da je Mesto Bohane matriarhat. Gre za zgodbo sveta 20. stoletja, ki postaja svet 21. stoletja, ženske nedvomno prevzemajo krmilo. Mesto dejansko vodi Pužika. Čeprav je priklenjena na posteljo in pije kot žolna in golta gore tablet in kadi špinele, še vedno vodi celo zadevo. Vsi drugi mislijo, da so glavni, a Pužika je siva eminenca, ona je tista, ki vleče vse niti. Zato mi je morda prav ona najljubša med liki.
AJ: Na koncu me je precej zbegala omemba v zadnjem prizoru Mesta Bohane, kjer nastopijo dekleta, ki pripadajo Jenni Ching in nosijo škornjake vjajcabrcake. Sprva mi je zvenelo smešno, nato pa sem se vprašala: Kakšna je sploh razlika med vritbrcaki in vjajcabrcaki?
KB: To pa je precejšnja podrobnost.
AJ: Ja, ampak …
KB: V zadnjem prizoru, kot se ga spomnim, gre za to, da je Jenni pravkar prevzela krmilo in ob njej je častna straža, ki jo spremlja med korakanjem ob reki Bohane. Gre za nekakšen ritualni prizor, ki naj pokaže, da ima zdaj ona oblast nad mestom in da so upravljanje mesta prevzele punce.
Bistveno pisateljevo orodje je uho
AJ: Ja, to je očitno. Hotela sem vprašati še nekaj drugega, prav tako povezanega z jezikom. Iz enega od vaših intervjujev na YouTubu se spominjam stavka, ki mi je dal zelo misliti. Rekli ste: »Moje delo se začne s tem, da ljudje spregovorijo, ne govorijo. Če jih pripraviš do tega, se ti razkrije njihova duša.« To se mi zdi zelo zanimivo. Nam lahko poveste kaj več o tem?
KB: Seveda. Mislim, da je pri pisatelju bistveno orodje uho. In to v tem smislu, da se uglasiš z govorom in tem, kako se ljudje izražajo in kako kaj zadržijo zase. Če znaš poustvariti način govora, in to je zelo težko, če znaš to, znaš tudi vse ostalo, lahko prodreš do njihovih src in duš.
Zanimivo, ko razmišljam o novih junakih v zgodbi, pa naj gre za kratko zgodbo, roman itd., ne razmišljam nujno o tem, kaj bodo rekli. Razmišljam o tem, kako se v svetu fizično držijo, kakšno držo imajo, kako se s telesom postavijo v svet. Če si v tem smislu jasno zamišljaš junake, jih začneš slišati.
Zelo pogosto pišem o likih iz irskih delavskih okolij. In ti delavci, pogosto so to moški, zavzamejo obrambno držo, rama potisnjena naprej in zakrčena. In v tovrstni drži so stoletja zgodovine, religije, politike in razredne pripadnosti itn. Če razumeš telesno držo ljudi v svetu, jih začneš slišati. Ko zaslišiš njihove glasove, se ti odpre še vse ostalo.
V vseh svojih knjigah se dosti posvečam dialogom. Segmente dialogov ves čas predelujem. In vsakega odigram. Uprizarjam jih s pisalom v roki in tako jih tudi popravljam. Ti izbruhi dialogov so nedvomno gonilo mojih zgodb.
Življenje s pripovednimi liki
AJ: Torej vas zanimajo Irci in ljudje nasploh, najbrž ste zelo dober opazovalec. Ali svoje pripovedne like čutite v telesu?
KB: Zelo zanimivo vprašanje. Nekateri liki so vedno bolj živi kot drugi. Pri Mestu Bohane sta bili Pužika in Jenni zelo živo prisotni, glavna lika, Logan in Gant, pa sta ostala bolj v senci. To sicer ne more biti merilo za to, ali je lik bolj uspel od drugega.
Toda nekateri od junakov so ti še posebej pri srcu. To je lahko v enaki meri nadležno kot navdihujoče. Liki so lahko tako živi, da se jih ne moreš rešiti. Ne moreš spati. Govorijo vso noč, zapovrh pa se ves čas vsiljujejo v pisanje. Torej gre za … Pripovedne like moraš nadzorovati in usmerjati, tako da zgodbe ne speljejo v napačno smer in jo uničijo.
AJ: Ko končate roman, kako se od svojih likov poslovite?
KB: Ko končaš roman, te zajame rahla melanholija. Kot da si si v romanu ustvaril malo družinico. V knjigi kot Mesto Bohane je lahko družina neprijetna, lahko je zelo težavna, nasilna, spletkarska. Pa vendar se polagoma zbližaš z njimi. Ko se je treba posloviti, je to čuden in žalosten občutek.
Trk različnih žanrov
AJ: Kar sem opazila pri Mestu Bohane, pa tudi v vašem zadnjem romanu, Nočna barka za Tanger, je to, da navdih črpate iz upodabljanja, raziskovanja kriminalnega podzemlja. Kako to?
KB: Všeč mi je, če različni žanri trčijo drug ob drugega. Rad vključujem elemente trilerjev in zgodb noir ali kriminalk, vendar jih obravnavam z visoko literarnim jezikom, ker lahko ukrešeš zanimive iskrice, kadar različni žanri in oblike trčijo drug ob drugega.
Na Mesto Bohane je močno vplivala televizija. L. 2009, v zlatem letu ameriške TV, sem gledal Sopranove, Skrivno navezo. Umetnost pripovedništva je tam dosegala vrhunce. In nedvomno sem poskušal ustvariti svoj mali svet, tako kot nadaljevanke ustvarjajo svoje zamejene svetove. In to počnejo z jezikom. Kako zgradiš svet? Svet zgradiš z besedami, z jezikom in s posebnim načinom izražanja.
Proza je vrsta glasbe
AJ: Ja, ampak svetovi in realnost, v katerih živimo, so običajno ustvarjeni iz že oblikovanih besed. Niso sveže. Torej bi sem merilo moje vprašanje, kajti svet tudi sama opazujem nekoliko kot avtorica. Realnost se razkrije takrat, ko se običajni svetovi prelomijo. Vam je pravkar povedano blizu?
KB: Kako lahko razrešiš kaj takega? Kako to popraviš?
Prepričan sem, da je pisanje proze nekakšna glasbena forma. Mislim, da je proza vrsta glasbe. Sicer ne najboljša. Skuša biti kot glasba, a je nekako zgrešena oblika glasbe. Po moje imata vsaka zgodba in roman lastni ritem in melodijo. In ti se poskušaš uglasiti z njo, s svojim ušesom. Včasih jo zadaneš, včasih napišeš pol strani ali samo odstavek, par stavkov, pa pomisliš: »To je to. To je melodija te zgodbe.«
Pogosto odlomek, o katerem razmišljam, natisnem in ga prilepim nad mizo in ga uporabljam kot glasbene vilice za uglaševanje. Toda mislim, da je pri pisanju prva naloga, da ugotoviš, kakšen je ritem zgodbe, kako zadeva zveni. Ko dobiš to, lahko skoraj pustiš, da ritem, zvok narekujeta dogodke, da narekujeta dogajanje.
AJ: Hvala vam za ta odgovor. Moja prevajalska izkušnja z Mestom Bohane je bila enaka. Morala sem se naučiti ritma. Oziroma ga ustvariti.
Ko svet potihne, zaslišiš samega sebe
AJ: Moje zadnje vprašanje: Kaj bi Kevin Barry, avtor, vprašal samega sebe v zvezi s tem, kar prihaja na plan med novo kolektivno realnostjo, ki se rojeva v času pandemije? Je vprašanje pretežko?
KB: Ne. Glede pandemije se mi zdi zanimivo, zlasti ko se je lani začela, da se je dosti govorilo o naravi. Ker je brez prometa vse na svetu potihnilo, so ljudje pravili: »O, slišim reko, slišim veter in drevesa.«
V resnici pa, ko svet tako potihne, zaslišiš samega sebe. Ko odpade normalno življenje, vsa ta naglica in vsakodnevna zaposlenost z delom ipd., ko tega ni več, zaslišiš sebe, in to zelo jasno. In to je lahko neprijetno in čudno.
Med pandemijo se nam je zgodilo nekaj zelo živega in koristnega: dobili smo več prostora in miru za razmislek o sebi in o tem, kdo smo in kam gremo. Upam, da nas bo ta izkušnja spremenila, da se nam bo razkrilo, kakšno srečo imamo. Vsak dan se opomnim, kakšno srečo imam, da lahko grem do svoje vrtne ute in pišem prismojene junake in blazne zgodbe.
Najbrž bo pandemija močno vplivala na literaturo, na romane in zgodbe v prihodnjih letih. A najbrž bo nekaj časa trajalo, preden bo jasno, kako je to vplivalo na nas kot ljudi.
Velenič in središče vesolja
AJ: Ja, morebiti več tišine. Več tišine in več prostora za velike stvari, ki se imajo zgoditi, ali morda več prostora za mistiko Veleniča, ki mi je bil zelo všeč.
KB: Ja, Velenič je …
AJ: Res mi je všeč.
KB: Za tiste, ki še niste prebrali knjige, Velenič je podeželje okoli mesta Bohane. Izraz pa izvira od tega: v irskem mestu, kot sta Limerick ali Cork, imajo ljudje občutek, da so v središču vesolja. Preostali svet pa obstaja samo kot neke čenče. Tam zunaj je samo Velenič, ti pa si v središču vesolja. To je zelo irski pogled.
AJ: Morda pa drži ravno obratno.
KB: Mogoče.
AJ: Lepo se vam zahvaljujem za ta krasni pogovor, dragi Kevin Barry. Čas je, da bralci uživamo v vaših knjigah. Želim vam mnogo dobrih strani in dober ritem.
KB: Hvala, Alenka. Bilo mi je v veselje.
AJ: Srečno.
KB: Na svidenje. Vse v redu? Najlepša hvala.
Prevedla Alenka Jovanovski
—
Irski pisatelj Kevin Barry (1969) je napisal zbirke kratke proze Obstajajo majhne kraljevine (There are Little Kingdoms, 2007), Na otok lega tema (Dark Lies the Island, 2012) in Ona stara podeželska glasba (That Old Country Music, 2020) ter romane Mesto Bohane (City of Bohane, 2011), Beatlebone (2015) in Nočna barka za Tanger (Night Boat to Tangier, 2019). Piše tudi gledališke igre in filmske scenarije.
Za svoje delo je prejel številne ugledne nagrade, med drugim Goldsmithovo nagrado (2015), mednarodno nagrado IMPAC Dublin (2013), nagrado Evropske unije za književnost (2012), nagrado Kluba avtorjev za najboljši romaneskni prvenec (2011), Rooneyjevo nagrado (2007) in Sunday Timesovo nagrado za kratko prozo. Roman Nočna barka za Tanger je se je prebil v širši izbor nominirancev za nagrado man booker.
Alenka Jovanovski (1974) prevaja iz italijanščine (Cesare Pavese, Italo Calvino, Nelida Milani, Valerio Magrelli, Igiaba Scego, Lina Prosa) in občasno iz angleščine (Margaret Randall, William Blake, Andrea Brady, Kevin Barry). Poleg esejev o poeziji piše poezijo, doslej je izdala pesniški zbirki Hlače za Džija (2012) in Tisoč osemdeset stopinj (2018), ki ji je prinesla Veronikino nagrado za poezijo 2019. Njene pesmi so bile objavljene v poljščini v antologiji dvanajstih pesnic iz Češke, Slovenije in Ukrajine Portrety kobiet w odwróconej perspektywie (2013) ter v angleščini v antologiji Bridge of Voices (2017).