Pogovor: Iztok Osojnik in Klaus Detlef Olof

Čas branja: 11 min.

V nizu pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci se tokrat predstavljata večkrat nagrajeni pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog in prevajalec Iztok Osojnik ter profesor slavistike in književni prevajalec Klaus Detlef Olof, ki je za svoje prevode južnoslovanskih književnosti leta 1991 prejel prestižno avstrijsko državno nagrado.

Klaus Detlef Olof je prevedel pesniško zbirko Iztoka Osojnika Kosovel in sedem palčkov, ki je z naslovom Kosovel und die sieben Zwerge izšla v sozaložbi Kulturno-umetniškega društva Police Dubove in Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša iz Avstrije.

Ciklus pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci organizira KUD Police Dubove v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške v okviru projekta Migracije v resničnosti, ki ga sofinancira program Evropske Unije Ustvarjalna Evropa.

Ciklus: Avtorji in prevajalci
Spletni pogovor: Iztok Osojnik (Slovenija) in Klaus Detlef Olof (Avstrija)
Premiera: 11. marca 2021, ob 20. uri | Festival Mesto knjige 2021: Večjezičnost
Videoposnetek s slovenskimi, angleškimi in nemškimi podnapisi

Iztok Osojnik: »Živi odnos med avtorjem in prevajalcem je bistvo literature«

Pesnik Iztok Osojnik in avstrijski prevajalec Klaus Detlef Olof se v sproščenem duhu pogovarjata o naravi avtorskega in prevajalskega dela ter svojem ustvarjalnem credu.

Osojnik: Blagor tebi, Klaus, ker imaš profesorske izkušnje. Prepričan sem, da si bil v takih situacijah pogosto, ker si spraševal svoje študente in preverjal, ali znajo snov, ki jo morajo položiti na izpitu. Tako da zate ni to nič novega.

Detlef Olof: Jaz nisem bil še nikoli v tej situaciji. Najraje sem se izognil vseh izpitov. Imel sem zaupanje v študente, da znajo več od mene.

Osojnik: No, vidiš. Potem sva že dva taka. Midva morava zdaj izvesti pogovor v zvezi s to knjigo. S tem da sem jaz avtor, ti pa prevajalec v nemški jezik.

Detlef Olof: Ja. In to v svoj nemški jezik.

Osojnik: Ja, v svojo nemščino. Jaz sem pa to napisal v svoji slovenščini. Recimo, da začneva malo bolj formalno, tako da jaz postavim neko vprašanje, potem pa se bom navezal na tvoj odgovor.

Jaz imam do te knjige seveda nek odnos kot avtor in vidim to knjigo iz sebe ven, se pravi od znotraj. Avtorju je zmeraj težko knjige, ki jih napiše, presojati od zunaj. Zato me za začetek zanima, kako si to prevajal, glede na to, da moja poezija ni ravno tradicionalno klasična.

Prodiranje v tekst

Detlef Olof: Prav to je tisto, kar je precej težko, ker jaz nisem notri v knjigi, jaz sem zunaj. Jaz gledam to knjigo in komaj razumem in zdaj moram to še formulirati v svojem jeziku. To je proces. Jaz nimam tako intimnega odnosa do te knjige in gledam na to kot na snov, ki jo je treba dekomponirati in …

Osojnik: Ja, in prestaviti v nemščino.

Detlef Olof: V tem pogledu nisem teoretik. Ampak to gledam iz praktičnih vidikov. Vzamem tekst, vzamem eno pesem in začnem. Poskušam prodirati v tekst, iskati smisel, slike, podobe in to nekako pretvarjati s pomočjo svojega jezika in to prenašati na papir. Tu je in potem leži. In potem mi nekaj govori. Počasi me vabi noter, seveda. Ampak malo sramežljivo, bi rekel.

Osojnik: Na srečo sta tukaj dve stvari. Prvič, ti si že izkušen prevajalec. Veliko knjig si že prevedel iz slovenščine v nemščino. Se pravi, imaš odnos do teh slovenskih tekstov, ki ni čisto ad hoc, ampak imaš tudi določene izkušnje, ki te že vzpostavljajo kot kvalificiranega prevajalca. Ne gre za to, da bi se tega loteval samo ljubiteljsko, ampak imaš tudi že neko znanje glede tovrstnega početja.

Vsak prevod je izziv

Detlef Olof: To znanje ne moti. Ampak pravzaprav imam do tega oseben odnos. Meni je vsak prevod izziv. To je športna rekreacija.

Ta tvoj tekst je zame precej zagoneten. To so pojmi, slike, dimenzije, ki jih ne poznam, s katerimi se nisem toliko ukvarjal. Tu je tekst skoraj brez oblik, na prvi pogled. Seveda je tam struktura, ampak ne v klasičnem smislu, to ni čvrsta forma, ki jo je treba ohraniti, ampak je treba izvleči te slike in jih razumeti in prenesti strukturo. To je zame teren, po katerem malo hodim, gledam levo, desno. In počasi se ustvarja …

Osojnik: Ja, se oblikuje nek prevod.

Detlef Olof: Ampak to ni izkušnja, kot če delam na romanu, kot ko sem prevajal Jančarja ali ne vem koga sem prevedel. Pri romanu je to linearen postopek, ko se po neki logiki neki svetovi …

Osojnik: Ja, se razvijajo in ti jim slediš.

Detlef Olof: Ta slika se počasi dopolnjuje. Tudi tukaj se dopolnjuje, ampak na poskakovalni način.

Smisel se sproti ustvarja iz nezavednega

Iztok Osojnik: Kosovel und die sieben Zwerge, prev. Klaus Detlef Olof (KUD Police Dubove & Kulturno društvo Člen 7 za avstriijsko Štajersko - Pavlova hiša, 2020).
Iztok Osojnik: Kosovel und die sieben Zwerge, prev. Klaus Detlef Olof

Osojnik: Da te potolažim, tudi z moje strani kot avtorja to ni bilo pisano na ta način, da bi bila ideja prisotna že vnaprej, ampak gre za spontan proces. S prvim verzom kot avtor vdreš v tekst, potem pa ta tekst od nekod prihaja in jaz nimam racionalnega nadzora nad potekom tega teksta, ker tekst niti ni namenjen temu, da bi izražal jasen, v neki tradicionalni obliki prepoznavni smisel, ampak se ta smisel sproti ustvarja. Jaz temu rečem, da tukaj na nek način tekst ustvarja neko nezavedno. Se pravi nekaj, kar presega moje jasne, racionalne slike.

Ampak jaz s tem, kako to pišem, sprovociram to nezavedno v samem sebi, notri, zato da lahko ven prihajajo stvari, ki so seveda moje, seveda sem jaz tisti, ki celovito doživljam svet in razmišljam o teh rečeh, vendar če bi to poskušal nadzorovati racionalno, smiselno, z jasnimi pomeni, tega nikoli ne bi mogel zaobjeti, ker bi samega sebe cenzuriral.

Detlef Olof: Če bi se jaz prepustil nezavednemu prevajanju, potem bi imel čudo.

Vstopanje v neznan, nov svet

Osojnik: Jaz se kot avtor spustim v celo zadevo, kot da vstopam v popolnoma neznan, nov svet, in tudi riskiram, jaz ne vem točno, kako se bo to odvijalo. Resda imam izkušnje in obvladujem jezik do določene mere, tako da sem obrzdan. Ampak kar se tiče samega sveta, ki se znotraj poezije razpre, pa je to tudi zame nek novum. In to je tisto, kar mene vznemirja.

Detlef Olof: Tako stopava skupaj po neznanem. Vsak na svojem koncu, seveda.

Jaz te svobode nimam. Jaz imam ta tekst. Drugače bi jaz lahko napisal svoj tekst in si nekaj izmišljal. Recimo, lahko vzamem tvojo iztočnico, tvoj stavek in začnem filozofirati o tem. To ni prevod. Ta disciplina, to omejevanje, toda prostovoljno omejevanje, saj se zavestno spuščam v to, je omejitev moje fantazije. In spet ne. Ker da bi dojel, kaj tam piše, in da bi dojel te skoke in vse to …

Osojnik: Ja, da bi bil sposoben slediti.

Detlef Olof: Da bi te invencije dojel, tudi jaz rabim svojo fantazijo. Jaz tebi moram slediti, tu ni kaj. In ker si izkušen planinec, vse mogoče tvegaš. Jaz sem tu malo zadržan. Ne morem nič pri sami sliki.

Med sledenjem originalu in imaginacijo

Osojnik: Po drugi strani pa ti tekst vseeno nudi oprijemljive točke, ne glede na to, da so meglene. Čeprav izgubiš s tem, da ne smeš spustiti svoje imaginacije svobodno na pašo, po drugi strani s tem ne tvegaš, da bi se zaplezal, ampak je tam vedno nekaj, česar se lahko oprimeš.

Seveda pa je tvoj prispevek ravno v tej ingenioznosti in sposobnosti slediti temu tekstu, v svojem lastnem predstavnem svetu, v lastnem jeziku. In tukaj pride do izraza ustvarjalnost prevajalca. Ker ti ne prevajaš samo linearno, kakor si rekel. Ne gre samo za besedo za besedo, ampak gre za to, da vstopiš v multidimenzionalni prostor jezika, kjer se odzivaš dialoško s svojim lastnim jezikom.

Detlef Olof: Res je. To je tudi nekakšen občutek sreče, ko ti pesmi odpirajo prostore, ki jih do zdaj nisi tako videl, in greš za vogal in spet vidiš nekaj čisto novega.

Ampak imam tudi znane iztočnice in pojme, ki se jih spomnim iz tvoje biografije. Vsega ne vem, ampak vem, kje povsod si bil. Midva se poznava že skoraj 40 let. In nekaj vseeno vem. In nekaj potem prihaja nazaj, iz spomina. Ko si pripovedoval, ko si prišel nazaj s potovanj. In tudi ta dimenzija tega spomina na te zgodbe …

Osojnik: In na najine skupne dogodivščine in tako naprej.

Detlef Olof: To, kar je bilo že malo zasuto. Tudi to prihaja na dan in to je pravzaprav lepo.

Zvesti, a živi prevod

Skozi in skozi je bila to zame zelo posrečena avantura. In hotel sem se držati bližje izvirniku, na eni strani, ampak tako, da ni videti kot surov oz. stur [trmast] prevod, ampak da živi tudi v nemščini.

Osojnik: Ja, saj to je super. Zelo sem ti hvaležen za to. V končni fazi je to delo književnega prevajalca. Za razliko od tehničnega prevajalca.

Detlef Olof: In še eno. Ker je to ipak poezija, recimo poezija …

Osojnik: Recimo, ja.

Detlef Olof: Bralcu je treba, potencialnemu bralcu, upam da jih bo veliko …

Osojnik: Množice!

Detlef Olof: Treba jim je prišparati fusnote. Ne moreš ustvariti na vsak pojem enega komentarja, pojasnila, ampak mora to delovati neposredno, kot šamar, tako kot si to postavil v svojem tekstu. Tako mora biti potem tudi pri meni.

Osojnik: To je razlika med katoliško in protestantsko biblijo. Katoliška biblija ima notri same komentarje.

Detlef Olof: No ja, po tem sva midva protestanta.

Osojnik: Tu pa gre za to neposrednost, ta luteranski pristop.

Notranji dialog, živi kontakt

Osojnik: Ampak tisto, kar se meni zdi ključno – če pustiva ob strani čisto profesionalno plat, torej da gre za tekst, ki se iz enega jezika prevaja v drugega itn. Tisto, kar se zdi meni ključno, je to, da se med nama tako vzpostavi notranji dialog, živi kontakt. Kjer si ti seveda sposoben v lastnem jeziku uresničiti to nekonvencionalnost mojega teksta.

S tem da je moj tekst nekonvencionalen v tem, da se ne obeša na neke forme, na neke formalne strukture, ampak ravno obratno, teh formalnih struktur se poskušam osvoboditi, otresti, zato da pride na plan neka živa sredica. In to se mi zdi …

Ko me je Tatjana spraševala, kdo, kaj, kako, sem rekel, da me veseli, da se boš tega lotil ti, ker mislim, da si ti ravno to, ta živi prevajalec. Ne samo nekdo, ki nekaj formalno prevaja, ampak ki je dejansko … Jaz te poznam kot človeka, kot prijatelja. Čeprav se ne vidiva ravno vsake pol ure, imam jaz s tabo vseeno nek živ odnos, ki je, kot da sva se videla včeraj. In to, se mi zdi, da v tem primeru presega samo raven objektivnega prevoda, ampak da gre tukaj za nek fenomen, ki je samo bistvo literature.

Detlef Olof: Imam vrsto avtorjev, s katerimi se ne morem več pogovarjati, ker so že odšli. In ko prevajam njih, izpolnjujem tako rekoč dolžnost do kompleksa slovenske ali hrvaške literature itn. To je moj profesorski, enciklopedični pristop k prevajanju, pa vendar je to nekaj tako živega.

Globoka korespondenca

Detlef Olof: Zdaj prevajam Bekima Ceranovića, ki je nedavno umrl. Mlad človek. Toda tik preden je umrl, sem se še pogovarjal z njim in sva govorila o raznih rečeh. Zdaj govorim z njim …

Osojnik: Ja, skozi literaturo.

Detlef Olof: Čez ono mejo.

To so tako različne izkušnje, ko se lotevam teksta, novega teksta. In zato je bil ta najin projekt izjemno izzivalna in posrečena kombinacija. To je nekaj neverjetnega in sem ti zelo hvaležen. Ne vem, kdo je dobil idejo, da bi to moral delati jaz, ampak mislim, da sva tu bila na dobri poti. Tudi prevajalec mora biti hvaležen, da sme to delati.

Osojnik: Ni treba biti preveč skromen. Tisto, kar je mene vseeno presenetilo v pozitivnem smislu, je bilo to, da si se tega lotil, ne da bi me kaj dosti spraševal. Zakaj? Najprej si se tega lotil in šele potem sva se dobila.

Detlef Olof: Mogoče me je bilo malo sram. Malo me je sram vprašati.

Osojnik: Ne, ne gre za to. Gre za to, da to kaže na globoko korespondenco, kjer ti ni bilo treba spraševati »Kaj si pa tukaj hotel? Kaj si pa tukaj mislil?«, ampak si sam ustvaril zelo jasno sliko, zelo jasne pomene, o zadevah, potem pa si samo še naknadno preveril, ali prav razumeš ali ne razumeš oziroma ali si zajel smisel.

Tekstonski premiki

Detlef Olof: Tudi tipkarske napake. Ena lepa reč, to me je vprašala tudi lektorica. Beseda tekstonski. Zelo lepo. Ena tekstonska zadeva. Ali je tektonska ali tekstualna. Ali tekstonska. To je tvoja nova beseda. Mogoče se ti je tako zatipkalo.

Osojnik: Ni se mi zatipkalo. Poskušal sem pojasniti, da se v tekstu dogajajo identični premiki, kot ko gre za geologijo in geološke plošče. Se pravi, tu gre za neke komplekse, ki se narivajo, ki se lomijo, ki se pogrezajo drug pod drugim itn. Se pravi, da tekst ima volumen. Če bi ga omejil samo na izraz tektonski, bi reduciral ta izraz na metaforo, tako pa sem bolj strukturno …

Detlef Olof: Meni je to jasno. Ampak ko to vidim v tekstu, se moram vprašati, ali je to mogoče nehote tipkarska napaka ali kaj. Ampak je tako lepa, da je verjetno namenoma tako. To je bilo zadnje vprašanje, ko smo lektorirali tekst. Seveda je bilo jasno, da je to lepa iznajdba.

Vse to sem napisal v svoji spremni besedi. Bilo pa je zame malo preveč, da bi jo prevedel v slovenščino. To je mogoče naloga zate, da bi jo ti prevedel.

Problem interpretacije

Osojnik: Na žalost moja nemščina ni tako dobra, da bi lahko sledil tvojemu prevodu v nemščino. Je bolj elementarna, za naročiti pivo, kupiti časopis. Literarna nemščina pa presega moje potence in potenciale. Tako da bom na žalost prikrajšan za ta užitek.

Detlef Olof: Vidim, da citiraš tudi nemške avtorje. Torej jih bereš v prevodu. Npr. Wittgensteina …

Osojnik: Jaz pogosto, če kako stvar preberem, pa se mi zdi zanimiva ali pomembna, to preberem še v originalu. Ker toliko nemško znam, da si lahko pomagam s slovarjem. Kajti opazil sem, da so prevodi lahko vprašljivi. So že interpretacije. In tisto, kar je bistveno, se lahko v prevodih izmuzne. Zato sploh pri teoretičnih tekstih vedno preverjam original.

Ampak to je mukotrpno delo. Če bi poskušal brati celovite tekste, na ta način, bi mi to vzelo ogromno časa. Tako da raje segam po prevodih.

Detlef Olof: Seveda, to je tudi vprašanje časa.

Pri prevajanju obstaja tudi ena past. Moraš pasti v dilemo. To je težnja k uglajevanju, da bo vse gladko, da bo vse razumljivo. Da se ne …

Osojnik: Da ni tekstonsko.

Detlef Olof: Ja, to. Ta tekstonskost, ta kontakt. Včeraj smo imeli tu v Zagrebu potres, kar me je vrglo iz postelje. Ne, ob 6.30 sem že sedel za mizo. In pravzaprav so to ti tekstonski …

Osojnik: Rukerji.

Ne smemo podcenjevati bralca

Detlef Olof: Rukerji, ki so tu v tekstu. In tega ni treba uglajevati. Ni treba interpretirati. Pravzaprav je to …

Osojnik: Zglajevati bil izraz. Ker zgladiš.

Detlef Olof: Zglajevati. In imeti v vidu bralca, češ da, ubogi, ko bo vzel knjigo v roke, ne bo razumel in da bo samo gledal.

Treba je konfrontirati tudi bralca. To so … Hart im Raume stoßen sich die Dinge.

Osojnik: Ja, točno to.

Detlef Olof: To je Goethe ali Schiller. In tega se moramo držati.

Osojnik: Ne smemo podcenjevati bralca.

Detlef Olof: Ni treba.

Osojnik: Ne, ni treba, to so inteligentni ljudje.

Detlef Olof: Na tem mestu presumptivnega bralca lepo pozdravljamo. Bodi pozdravljen.

Dialog in komunikacija nadgradita opravljeno delo

Osojnik: Kljub temu da smo prisiljeni uporabljati tehnična pomagala, da se lahko pogovarjamo, se mi zdijo taki pogovori vseeno konstruktivni in izraz dialoga in komunikacije, ki nadgradi delo, ki je opravljeno.

Tako da se ti še enkrat zahvaljujem. Prvič za to, da nisi niti za hip okleval, ko si bil naprošen, da bi se lotil tega prevajanja. In drugič, ker sem prepričan, da je tvoj prevod v marsikaterem pogledu mogoče še bolj inspirativen kot moj originalni tekst. Kajti vem, kakšen živahen in šaljiv človek si in kakšno širino imaš. Tako da je hvaležnost na moji strani, da je tak velik človek in res …

Detlef Olof: Dovolj teh …

Osojnik: Da se me je lotil tako kvaliteten prevajalec. Ne, samo to resno mislim, tega ne pravim kar tako … V redu, v redu.

Detlef Olof: Dajmo tu en protestantski klic na to.

Osojnik: Protestanti bi naju že skurili zaradi tega.

Detlef Olof: Lepo. Bova končala pri tem.

Osojnik: Ja. Lepo se imej.

Detlef Olof: Ja, ti tudi. In ko nas bodo pustili čez mejo, gremo nekaj spit.

Osojnik: Ja, sto posto.

Detlef Olof: Sto posto.

Osojnik: Lepo bodi, Klaus.

Klaus Detlef Olof, rojen 1939 v Oebisfeldeju, otroštvo in mladost v Lübecku in Hildesheimu, študij slavistike v Hamburgu in Sarajevu. Do leta 2005 znanstveno-pedagoška dejavnost na univerzah v Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Živi in dela v Zagrebu in Pulju. Avtor številnih prevodov iz južnoslovanskih književnosti. Državna nagrada Republike Avstrije za literarne prevajalce 1991.

Iztok Osojnik (1951) je pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist, slikar, svetovni popotnik in književni prevajalec. Diplomiral je iz primerjalne književnosti (pri profesorju Dušanu Pirjevcu), podiplomsko študiral v Osaki na Japonskem in doktoriral iz zgodovinske antropologije na FHŠ Univerze na Primorskem.

Je začetnik vrste umetniških gibanj (podrealizem, Garbage Art (Kjoto), Papa Kinjal Band, Hidrogizme itn.) ter številnih umetniških ustanov ali festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Simpozij Miklavža Ocepka, Zlati čoln itn.). Je tudi ustanovni član odmevne umetniške glasbeno-literarne skupine IGNOR.

Doslej je izdal več kot 30 avtorskih knjig poezije, nazadnje zbirke Kosovel in sedem palčkov (2015), Hamlet (2016), Mah in srebro (2017), L za Brooklyn (2018), Udovic (2019) in Maraton puhlosti in nesmislov (2020), romane Srčeva desetka (1992), Melinda Podgorny (1998), Zgodba o Dušanu Pirjevcu in meni (1999), Temna snov (2005) in Svinje letijo v nebo (2012), zbirke esejev in študij Nasmeh Mone Lize (2005), Homo politicus (2006) in Symposia (2015) ter znanstveno monografijo Somrak suverenosti (2013). Poleg tega redno objavlja razprave s področja komparativistike, filozofije in politične teorije v slovenskih in mednarodnih znanstvenih revijah in zbornikih. Njegova besedila so prevedena v več kot 25 jezikov.

Za svoje delo je prejel vrsto uglednih domačih in mednarodnih nagrad: Župančičevo nagrado (1992), Jenkovo nagrado (1997), Veronikino nagrado (1998), italijansko nagrado Furlanije-Julijske krajine za poezijo (2002), hrvaško Lucićevo nagrado (2004), mednarodno literarno nagrado KONS (2011) in nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti (2018).

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?