Odprto pismo češke pisateljice Radke Denemarkove beloruskemu video blogerju Sjarheju Cihanouskemu, zaprtemu pod Lukašenkovim režimom.
Dragi Sjarhej Cihanouski,
zame ste živi portret upora in ponosa. Kar je še včeraj veljalo za nepredstavljivo in neizgovorljivo, je v kratkem času postalo realnost. Humanost in človekove pravice, svoboda in pravna država so v Belorusiji dolgo napadane in spodkopavane. To je napad proti vsem nam.
Ko umira demokracija, se to dogaja centimeter za centimetrom. Evropa se trga in drobi, namesto da bi držala skupaj; pozabila je na besede Andréja Glucksmanna, da je pot k demokraciji zelo zapletena. Tlakovana je z boji in tudi z določeno solidarnostjo, na katero se prepogosto pozablja.
Zgodovina obrača nove strani. Piše jih s starim jezikom. Trgi so leta 1989 v vzhodni Evropi govorili o demokraciji, svobodnih volitvah, umetniški svobodi. Preteklo je trideset let, vlada Belorusije noče priznati svobodnih volitev in Belorusija je postala brutalna policijska država. V času neoliberalizma mnogi prehitro pozabljajo na pojme, kot so človekove pravice, demokracija, svoboda prepričanj, in jim je celo povsem vseeno, da se cenzurira internet. Aleksander Lukašenko ne namerava tolerirati nikakršnega premika k dejanski demokraciji, ki se je zelo boji. Politiki njegovega tipa, ki so očarani nad Rusijo in Kitajsko, vidijo, da res gre tudi drugače. Da je mogoče uporabljati prednosti kapitalizma, ne da bi tvegali demokracijo.
Gre za samoprezentacijo in aroganco oblasti. Oblast znova izdaja svojo namero: uistosmeriti življenje, izruvati iz njega vse, kar je presežno in neodvisno. Vendar pa obstaja tudi drugačen politični slog. Nasprotje Lukašenkov, Trumpov, Putinov, Xi Jinpingov, Orbanov, Erdoganov, Babišev, Zemanov, Kaczyńskih … Vi in Svjatlana Cihanouska spreminjate način, na kakršnega ljudje premišljajo o politiki in demokraciji.
Samo avtentične osebnosti znajo v krizah povezati in prepričati ljudi. Politika pomeni odgovornost. To je protipol oligarhov in politikov »trumpovskega« kova, ki skušajo svetu lagati s pomočjo družabnih omrežij. Biti avtentičen z drugimi besedami pomeni živeti življenje v resnici.
V Belorusiji ljudje pogumno protestirajo proti vračanju v totalitarizem. Uprli so se vlogi nemočnega koleščka v diktatorjevem stroju. V sebi so našli globljo odgovornost za svet in svoje mesto v njem. Boj za svobodo in svobodno kritično mišljenje je v vsaki dobi težaven in se nikoli ne konča. Ne le vzhodnoevropska različica kapitalizma danes znova ustoličuje zakon džungle: močnejši obvladuje šibkejšega, in kjer govori denar, resnica molči. Toda zakon demokracije se glasi: močnejši ščiti šibkejšega.
Vprašanja, ki jih svetu posreduje Belorusija, so preprosta in danes univerzalna. Posameznik ali množica? Odprta demokracija ali zaprta družba? Strpnost in svoboda ali totalitarizem? Pot, na kateri smo demokracijo zreducirali na posel, ne deluje. Protesti v Belorusiji so tudi pogumen zagovor človekovih pravic. Zagovor pravic vseh nas.
Borite se proti brezpravju; na Vašem YouTube kanalu Strana dlja žizni ste nam kazali birokratsko samovoljo, razkrivali korupcijo. Ne bojite se javno zavzeti za pravico. Tako branite tudi svobodo govora. In ta je temelj človekovih pravic, izvor človečnosti, mati resnice. Klestiti svobodo besede pomeni teptati človekove pravice v kali, dušiti človeštvo, ovirati resnico.
Dragi Sjarhej, veselim se dneva, ko bo Belorusija država demokracije in bo imel glas slehernega državljana enako težo. Upam, da v primeru pogumnih ljudi, ki so danes v Belorusiji tako kot Vi utišani, aretirani, mučeni zaradi svojega prepričanja, gre za zadnje žrtve diktatorja Lukašenka. Zdaj potrebujemo hladno glavo, jasen razum, pogumno mišljenje. Resnica je v teh časih tako zamegljena in skrita, laž pa tako vsesplošno razširjena, da resnice ne prepozna tisti, ki je ne ljubi.
Ljudje Belorusije so na ulicah. Gre za žive portrete upora in ponosa. V vsaki iztirjeni dobi obstajajo umišljeni spomeniki osebnega poguma.
Takšno je bilo tudi na prvi pogled neopazno dejanje delavca hamburških ladjedelnic. Leta 1936 med slovesno splovitvijo vojaške ladje ni hotel dvigniti desnice v hitlerjanski pozdrav skupaj z drugimi. Fotografija je bila objavljena šestdeset let pozneje. Na njej je moški sredi gozda dvignjenih rok. Prav tako živi portret upora in ponosa. Njegove nadaljnje usode ne poznam. Svoboda ne obstaja, če se ne pokaže v konkretnih dejanjih. Kažete, da potrebujemo smisel za etiko, da bi obdržali, kar je v naših življenjih dobrega in pravičnega. Znova ponavljate in opominjate svet na staro resnico, da je mera našega provokativnega upanja mera naše zmožnosti prizadevati si za nekaj zato, ker je to etično, in ne le zato, ker ima to zagotovljen uspeh. Mladi v Vaši in naši državi so siti tega, da o demokraciji govorijo samo tisti, ki se ji posmehujejo. Nočejo, da bi jim populisti ukradli njihovo upanje in njihovo prihodnost ter ju nadomestili z letargijo.
Dragi Sjarhej, Vaše bivanje v ječi ima v časih splošne resigniranosti ogromen pomen. Pokazali ste, da je smiselno, da kot državljani ravnamo pogumno. Pomagate obnoviti razbito solidarnost. Vemo za Vas in smo na Vaši strani.
Srčno upam, da bodo tudi to sporočilo in zavest o mednarodni solidarnosti pomagali Vam in drugim prestati težke trenutke v ječi. Razmere se bodo izboljšale le tedaj, ko bomo diktatorjem in oblastnikom komplicirali življenje in o vsem govorili odprto. Vsak avtoritarni režim je bil nazadnje prisiljen odpreti pot demokraciji. To je naše upanje. Upanje tudi za Belorusijo. Gre samo za to, da zdržimo.
Radka Denemarková
28. 10. 2020
Prev. Tatjana Jamnik
(Foto: arhiv Radke Denemarkove)
Izvirnik odprtega pisma (v češčini) »
Prevod pisma v beloruščino »
Veleposlaništvo neodvisne beloruske kulture v Češki republiki »
Češka pisateljica, dramatičarka, literarna zgodovinarka, scenaristka, prevajalka in dramaturginja, kar štirikratna dobitnica prestižne češke nagrade Magnesia Litera pa tudi drugih domačih in tujih nagrad.
https://denemarkova.eu/