Olga Tokarczuk: Ne boj se

Čas branja: 2 min.

Bojimo se globalne katastrofe, svetovne vojne, terorističnih napadov, prerajajočega se fašizma, totalitarnih vlad, naravnih kataklizem, ekonomskega kolapsa. Strah ima naravo epidemije. Hrani se z vsem, kar mu pride na pot, in poskuša najti potrditev v vsakem dogodku. Podlega govoricam, množi se in zajema vedno nova področja našega življenja.

Kadar se bojimo, se zapiramo vase, vračamo se k preverjenim vedenjskim vzorcem. Odvračamo se od novega, ker nam staro obeta zasilni občutek varnosti. Ničesar ne načrtujemo, ker nas skrbi za danes. Dihamo plitvo, sape ne zajemamo več s polnimi pljuči. Gledamo blizu, pod noge.

Strah ljudi ločuje drugega od drugega, veleva jim, naj bodo sumničavi in nezaupljivi. Deli jih na »naše« in »tuje« in se pusti preigravati različnim izmom. Zato družbe, ki se bojijo, postanejo lahek plen za fanatične voditelje, čudaške diktatorje, populistične manipulatorje, ki ljudi ščuvajo ene proti drugim in ustvarjajo spiralo sovraštva.

Strahu se moramo postaviti po robu s tem, kar nas spreminja v zares človeška bitja. To pa ni nori pogum ali velika inteligenca, niti ne presenetljiva iznajdljivost, pač pa preprosta sposobnost sočutenja, globoka solidarnost z drugim človekom, ki je posledica tega, da smo sposobni prepoznati sebe v drugem in drugega v sebi.

Eden izmed najboljših načinov sočutenja je literatura. To je pretanjena in izjemno občutljiva oblika medčloveške komunikacije, po mojem mnenju – najpopolnejša. Čudežna iznajdba človeka, ki mu dopušča, da vsaj za hip neha biti on sam in da se odpravi na veliko potovanje na drug kontinent, k »jazu« drugega človeka. Pogleda na svet z njegovimi očmi, se udomači v tujem svetu in za čas branja postane klativitez z okvaro vida, preobčutljivi kraljevič, ki premišljuje o skrivnosti smrti, zdolgočasena žena podeželskega zdravnika ali zaljubljeni trgovec, ki kroži po onesnaženem Powiślu. Lahko razpravlja o vrstah ljubezni v času gostije in se čudi okrutnosti aprila.

Po zaslugi literature lahko ustvarjamo veliko skupnost pripovedi, v katerih bo vsakdo lahko prepoznal sebe v drugem človeku. Brez ozira na jezik in kulturo, vero in narodnost. Zato nam literatura vliva upanje – tisti, ki v njej sodelujejo, obstajajo nekako po večkrat, vidijo več in širše. Bolje razumejo, da se sveta ne da zmestiti v eno formulo niti mu postaviti samo ene diagnoze, podobno kot mu ni mogoče predpisati enega univerzalnega zdravila. Sestavljen je namreč iz mnogosti zornih kotov, ki jih je treba potrpežljivo usklajevati.

Nikar se ne slepite, (…) knjige prejkone ne bodo spremenile sveta. Literatura mora samo neprestano opozarjati, da so si ljudje bliže in bolj podobno, kot bi radi priznali nekateri slavilci strahu.

Dokler pišemo in beremo – smo skupaj.

Prevedla Jana Unuk

Iz eseja, objavljenega v posebni izdaji Gazete Wyborcze ob priložnosti svetovnega dneva knjige in priznanja Unescovega naslova »svetovna prestolnica knjige 2016« Vroclavu