O Kunderi in patriarhatu na češki literarni sceni

Čas branja: 8 min.

Pogovor Filipa Noubla s češko pisateljico Radko Denemarkovo. Skrajšana različica intervjuja je bila objavljena na portalu Global Voices, 9. 7. 2020.

Radka Denemarková o Kunderi in patriarhatu na češki literarni sceni

Po mnenju Radke Denemarkove se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati.

Češko republiko je minuli mesec pretresel literarni škandal, ki je kmalu zadobil politični priokus: pisatelj Jan Novák je predstavil prvo češko biografijo Milana Kundere, češko-francoskega avtorja, ki je pridobil svetovni sloves, vendar na Češkem pogosto vzbuja pohujšanje. Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Čehoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, vključno z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem spolnih partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo [čehoslovaško tajno policijo, s kratico StB].[1] Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družabnih medijih pa so bili precej mešani.

Razprava o Kunderi ima veliko aspektov. Portal Global Voices je zato pripravil pogovor z Radko Denemarkovo, eno največkrat nagrajenih sodobnih čeških avtoric, literarno kritičarko in prevajalko nemške književnosti. Pogovor je bil uredniško skrajšan.

Filip Noubel (FN): Je afera v zvezi z morebitnim sodelovanjem Kundere z StB znak, da se češka družba še ni soočila z lustracijo?

Radka Denemarková (RD): Družba se z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati. In letošnja knjiga o Kunderi gotovo ni korak v to smer, nasprotno, v igri  je sama polarnost hudodelcev in žrtev. Šele ko se bo družba s tem začela spoprijemati, bodo končno lahko izhajale knjige o ljudeh, ki so Kundero in druge sploh spravili v takšno situacijo. Knjiga je delo spretnega obrtnika, vendar ne govori o Kunderi, govori o Nováku, z vseh strani veje vzvišeni jaz in brezmejni sadizem, z besedami Jiříja Kolářa »strašljiva neizobraženost, ki tekst ovija kot nepredirna megla«. Manjka bistveno kunderovsko jedro, ironija in zavest o umetnosti (evropskega) romana. Tako besedilo bi moralo izhajati kot podlistek v rumenem tisku, kamor tudi spada. Z literaturo, kaj šele z resnico, nima nič skupnega. V vsakem življenju se da z vilami nagrmaditi bodisi hudobno svinjarijo vaških opravljivk bodisi svetniška dela. Zlivati na nekoga gnojnico je še najlažje. Maščevanje, ki ga je hotel Novák pripraviti Kunderi, pa se ne izide, nasprotnik se mu izmika v svojih metamorfozah, nedotakljiv je predvsem zahvaljujoč romanom in njihovi literarni ironični samorefleksiji. Knjiga sama je bolj odsev današnje prostaške miselnosti in »nepredirne megle«, s kakršno so družbo okužili politiki. Toda obenem gre tudi za devalvacijo literarnega polja, knjiga je izšla pri uveljavljenih [praških] založbah [Argo in Paseka], nekritični reklamni prostor pa so ji pred izdajo namenile tudi avtoritete, kot je revija Respekt. Aroganca, primitivizem, ekonomski pragmatizem, odsotnost empatije in sočutja, neinteligentnost. Knjiga je čista kalkulacija, reklamni trik, profesionalno pripravljen produkt. Njen jezik je prežet z dikcijo prokuratorjev, s prizadevanjem uničiti nekoga, ki štrli iznad povprečja, spominja na petdeseta leta, ki jih avtor očita Kunderi. Na knjigo o Kunderi bomo morali še počakati, napisati bi jo morala inteligentna, izobražena, občutljiva mlada ženska, kajti Kunderov svet je svet patriarhalnih vrednot, ki jih Novák ne more razgaliti, ker jih živi sam. Smiselno je brati Kunderovo delo. Ne pa rumenega tiska o avtorjevih spodrsljajih.

FN: Zakaj je Kundera na Češkem tako zelo nepriljubljen?

RD: Ker je uspešen v tujini in Čehov sploh ne potrebuje. Češka miselnost je globoko provincialna, zavistna, nevoščljiva, priznava samo lokalne celebrite, ki jih požegna sama. Ampak pozor, zadeva je precej bolj zapletena, Kundera je Francoz po svojem elitizmu in jeziku, ki si ga je izbral. S Čehi noče imeti nič skupnega, kot bi se bal, da bo priplavala na plano njegova dejanska zgodba izpred avgusta 1968. Te si ne želi. Si je že izmislil drugo. Všeč mu je predstava, da ga Čehi nočejo, hkrati pa je zmeraj bil in še vedno je ljubljenec bralcev in oblastnikov in državnih nagrad.

Prvi predsednik T. G. Masaryk, za časa katerega je bila republika, ki je nastala leta 1918, demokratična, se je bal prav lakajske mentalitete, mentalitete služkinj, kakor nas je lahko spoznal Dunaj, mentaliteta hlapca, ki samo tu pa tam vstane v gostilni in naglas zavpije, kaj si misli o svojem gospodarju. Lakajstvo, prežeto s pohlevno mentaliteto, išče krivce okoli sebe, na njih kompenzira občutek manjvrednosti. Uspeh »pritepencev« in izseljencev se na Češkem zlepa ne odpusti. Čehi osebnosti, ki jih je odkrila in začela ceniti šele tujina in ki so presegli češko mlako, nikoli niso sprejeli za svoje. Franz Kafka in Leoš Janáček sta najbolj kričeča primera. Kundera je pisal, da potrebujeta evropski kontekst. In to velja tudi zanj. Jiří Kolář je zadel žebljico na glavico: »Češki romanopisec se doma nima s kom meriti. Če nima dovolj moči, da bi bil garjava ovca nad povprečjem, se bo v njem utopil.«

A Kundera je hkrati na neki paradoksni način pošten, enoten in dosleden, do svojega življenja ima enak odnos kot do svojega dela, delo je samo to, za čimer avtor stoji v trenutku življenjske bilance. K temu, čemur bi se dalo reči »njegovo« delo, pa po njegovem ne spada tisto, kar je nezrelo, ponesrečeno, zgolj priložnostno. Obenem spada v generacijo, ki se nerada spominja, da so bili tanki [Varšavskega pakta] leta 1968 poslani nad bivše partijce, mnogi izmed njih so Stalinu v petdesetih letih rade volje pomagali pripravljati vislice. In doživeli razočaranje, ko se »prebujenju« pomladi niso pridružili tisti, ki so predhodna leta preživljali v zaporu, medtem ko so dotični sestankovali, živeli, pisali in spregledali v trenutku, ko so bili odstavljeni z oblasti. Kundera s Češko sicer ni hotel imeti nič skupnega, tako da se o zadevah iz časa komunizma okoli svoje osebe ni izrekel; kdor je enkrat osumljen, da je pomagal režimu, ki je moril, pa se mora opredeliti do svojih dejanj. Kajti drugače žalimo mrtve. In tudi tiste, ki so fizično sicer preživeli dolgoletno ječo, a so se vrnili kot psihične razvaline. Toda Kundera ni Günther Grass, ki se je k problematičnim mladostnim dejanjem iz časa nacizma vrnil v knjigi Ob lupljenju čebule (Beim Häuten der Zwiebel). Kundera namreč za razliko od Grassa nikoli ni bil tako izrazito političen, nikoli se ni delal, da je moralna avtoriteta, umaknil se je, na neki način se je vdal v pragmatično brezbrižnost sveta kot edino možno poistovetenje z njim.

V širšem kontekstu pa Kunderov primer odpira ključnejše, širše teme, v njem je tudi on žrtev. Na primer procesi s komunističnimi zločinci so se tu vlekli, nihče ni bil, ni in ne bo kaznovan, ker družba noče sprejeti svojega deleža krivde. In tako se raje ozira okoli sebe in išče nadomestne grešne kozle onkraj svojega plota. Do Kundere je zapovrh imel in ima distanco tudi Havlov disidentski krog, in to samo zato, ker je Kundera trdil, da so disidenti vselej brez stika z realnostjo. Čehi so kot narod plebejcev alergični tudi na znake elitizma. Zato se privoščljivo veselijo vsakega spodrsljaja, vsake vaške čenče, obrekovanja in so si na Češkem vselej našli nadomestne »krivce« v osebnostih, ki so vsem na očeh, v času nacizma so bili to Adina Mandlová, Lída Baarová, Václav Talich, Vlasta Burian … Medtem ko so se dejanski krivci neopazno izmuznili. In enako je vsem na očeh Kundera. Po njem pljuvajo predvsem tisti, ki so zmeraj zgoraj, tisti, ki niso bili prisiljeni prenašati pritiskov, pri čemer bi lahko poizkusili, kako se ohrani nekompromisnost značaja, pač pa brž planejo po ljudeh, ki niso mogli ovajati in so emigrirali ali branili pravico do svobode govora. Pomen take drže se omalovažuje, podcenjuje. Pred letom 1989 so čas planskega poneumljanja prevedrili na svojih vikendih s plzenskim pivom. Vikendaštvo se je marsikdaj razlagalo kot premik ustvarjalnega zanosa drugam. Pivo je bilo poceni, hladilniki tudi, obstajala so velikodušna posojila za mladoporočence. Delavci pri nas niso imeli razloga za stavkanje kot na Poljskem. Tam, na primer, sta imela Lech Wałęsa in gibanje Solidarność podporo ne le intelektualcev, temveč tudi delavcev. Pri nas pa je bil samo Havel tisti, ki je leta 1975 napisal obširno javno pismo komunističnemu predsedniku dr. Husáku. Tudi takrat je bilo tako kot danes večini malo mar za kakršnokoli nepravičnost. Radi pa vlačijo po blatu vsakogar, ki jih preseže. Češki karakterji so spet zablesteli v vsem blišču.

FN: Kundera se pojavlja tudi v Vaši knjigi – zakaj in v kakšnih okoliščinah?

RD: Roman Ure iz svinca (Hodiny z olova) govori o obliki današnjih avtoritarnih in totalitarnih sistemov, o obnašanju ljudi v njih, vse je povezano z vsem. Glavni junak je maček Pomaranč, ki živi v Pekingu in je star tisoč let. Komentira človeštvo, zmeraj primerja in se spominja, kaj se ponavlja in kaj je, nasprotno, novo. Leta 1968 se je znašel tudi v gospodinjstvu Milana Kundere, to je samo ena od epizod romana. Zame je Kundera kot lik (ne le) vzvišenega elitista pomemben za razlago češkosti, češke usode in mentalitete srednjeevropskega prostora,  v katerega s svojimi izvrstnimi romani spada (ironija zgodovine je, da se je leta 1954 Havel po maturi na večerni gimnaziji prijavil na različne univerze, v sprejemni komisiji na filmsko akademijo FAMU je sedel Milan Kundera, Havel zaradi kadrovske ocene ni bil sprejet). Zame je to velika, občečloveška tema, ne tiče se samo Kundere, lastni spomin dopolnjujemo s kolektivnim spominom, ampak ali s tem posledično ne banaliziramo resnice spominov? Ne da se posiljevati, ponarejati in počrnjevati nobenih mest, pa najsi bodo nameni še tako razumljivi in plemeniti, pa naj se tičejo intimnega življenja ali literarnega dela, ki so ga pogoltnili časi. Tega ne bi smeli napisati, tega ne bi smeli doživeti, tega ne bi smeli izgovoriti, tega ne bi … Pa kaj? Si bomo zaradi tega izbrisali spomin? Bomo zanikali svoje življenje in ga cenzurirali? Zame je pomembna tudi njegova davna polemika z Václavom Havlom, ki je leta 2020 zelo aktualna. Tikala se je narodove usode. Kundera je, in tega ni počel samo on, sovjetsko okupacijo in normalizacijo pojasnjeval z našo narodno usodo, kot da Sovjeti k nam ne bi prišli zato, da bi obnovili svojo sorto reda v neposlušnem dominiju, ampak zato, da bi uresničili pradavno češko usodo. Havel ni imel nič proti zgodovinskim paralelam o smislu naše narodne zgodovine, motilo ga je, če bi te morale služiti odvračanju pozornosti od živih etičnih in političnih dilem sedanjosti, torej točno od tega, kaj pomeni ustvarjati našo narodno zgodovino in ji dajati nekakšen smisel. Havel si je mislil, da je Kundera ujetnik lastnega skepticizma in elitizma. Zaradi tega ni mogel pripustiti v zavest, da je včasih smiselno, da se kot državljan obnašaš pogumno. Njegov panični strah pred osmešenjem in patosom je Havel razumel v kontekstu lekcije, kakršno mu je dala osebna izkušnja s komunizmom. Popolnoma enak strah Evropejcem preprečuje videti življenje teles v današnjih totalitarnih razmerah. To je večna in bistvena polemika.

Kundera ni hotel podpisovati peticij in se puntati. Kar je pravica vsakogar. Toda Havel mu je očital nekaj drugega: da skoraj programsko noče videti tudi druge plati teh reči. Namreč posredni in dolgoročni pomen, ki ga imajo. Havel je rekel, da Kunderov apriorno skeptični odnos do državljanskih dejanj, ki nimajo nobenega upanja na takojšnji učinek in se kažejo zgolj kot znak prizadevanja njihovih avtorjev pokazati svojo lastno odličnost, dobro pozna. In z njim se ni strinjal. Havel je čutil, da je treba nekaj narediti ne samo iz principa, ampak da je treba nekaj narediti vedno, kadar ljudje po krivici pristanejo v zaporu. Medtem ko se mi Havlu doma danes malone posmehujemo, je na primer za kitajske disidente ogromen vzornik, tudi tam je nastala Listina 08. V časih, ko tudi (in ne samo) Evropi grozi obnovitev avtoritarnih in diktatorskih režimov z vsemi temi Orbáni, Trumpi, Putini, Babiši, Lukašenki, Kaczyńskimi, Erdogani itd., so Havlove misli in njegovo življenje luč v tunelu. Njegova temeljna zapuščina je drža proti izsesavanju nemočnih, proti socialni nepravičnosti in brezsramnim pregradam, ki človeka ponižujejo. Smisel ima namreč katerokoli etično dejanje, ki morda resda nima upanja na takojšnji in vidni učinek, a se lahko sčasoma politično ovrednoti, kot je bilo na primer pri Listini 77. Nič čudnega, da so Havlovi eseji v totalitarnih režimih znova prepovedani. Ampak seveda sta oba vedela, da ni nič črno-belo. Kundera ni nikoli poenostavljal. In resnico o našem svetu lahko zares razišče samo roman.

FN: V čem vidite nevarnost?

RD: Nevarnost vidim še drugje. Z arogantno knjigo o Kunderi odvračamo pozornost od dejanskih zločincev. Delamo se, da ne vidimo obrazov morilcev niti kolaborantov okupatorskega režima pred letom 1989. Kam so poniknili pripadniki Državne varnosti? Vlada atmosfera občudovanja močnejših. To je bil skorumpiran režim terorja in množičnih umorov, posmeh kakršnikoli pravni družbi. Pri nas ni bil za zločine komunizma nihče izločen iz javnega življenja (kot npr. v zahodni Nemčiji za zločine nacizma). Po letu 1989 so se prelili v parlament in v podjetniške kroge, eden izmed njih je leta 2020 predsednik češke vlade. Krvniki in žrtve so se zlili. Glavne spominske komemoracije se odvijajo v Auschwitzu, še vedno pa ne v Katyńu [kjer so Rusi po vojni pobili poljske častnike in poboj podtaknili nacistom] ali v Letih [kjer je bilo od leta 1942 koncentracijsko taborišče za Rome] ali v Jáchymovu [z rudnikom urana, kjer je bilo v času komunizma prevzgojno delovno taborišče za politične zapornike]. Mladi se vzgajajo v atmosferi, kjer se iz roda v rod prenašajo polresnice in predsodki. Marsikaj se je leta 1989 pometlo z mize, kot da tega nikoli ne bi bilo, pa nas danes vse dohiteva (premier kot nekdanji sodelavec StB in predatorski oligarh izpolnjuje predstavo idealnega strankarja iz vidika današnje Kitajske). To je naš glavni problem, o katerem se družba boji govoriti. Mučno se premleva zadeva Milana Kundere, o povzročiteljih, ki so njega in druge v tovrstno situacijo spravili, pa niti besedice. Vračajo se sicer »isti« spomini, ki jih v kontekstu časa in v kontekstu izčrpnih informacij dojemamo drugače, a kaj ko samo krepijo sodobno slepoto. Ampak mi moramo usode v kolesju zgodovine razumeti poglobljeno, v vsej njihovi celovitosti in eksistencialni razgaljenosti, kot si za to prizadeva Kundera v svojih romanih, ne pa jih teptati, se jim posmehovati. In jaz ponavljam za Lao Cejem: »Vsako bitje na plečih nosi temo, / v svojem naročju luč. / In četudi v človeku je kaj slabega, / ga je treba sramotiti?«

Prevedla Tatjana Jamnik

Filip Noubel je odgovorni urednik spletnega dnevnika Global Voices.

Opomba:

[1] Vse, kar je zapisano v oglatih oklepajih, so opombe prevajalke s pojasnili o tistem, kar slovenskemu bralcu morda ni tako razumljivo kot češkemu. (Op. prev.)