O interpretaciji literarnih del

Čas branja: 8 min.

Nekaj besed o slavnem izreku Rabija Nachmana iz Bretzlava

Zapis, ki sledi, morda nima neposredne zveze z interpretacijo. Pa vendar jo tudi ima, saj je razumevanje ali vedenje, kaj literatura dela z mano, tudi del razlage, ki jo razvijam v poduk drugih. Interpretacija literature je v osnovi hendikepirano početje, ker se prepogosto veže na nekakšen pomen prebrane knjige, na njeno „resnico“ ali sporočilno vrednoto take ali drugačne vrste. To pa pogosto precej omejuje domet nekega literarnega dela in predvsem spregleduje učinke, ki jih s svojo udeležbo v branju prispeva sam bralec.

Ko sem razmišljal, kako nadaljevati poglobljeno debato o pojmovanju literature, sem naletel na naslednjo izjavo Rabija Nachmana iz Bretzlava: „Ko se začnem s kom pogovarjati, želim, da je on tisti, ki izreče najvišjo besedo.“ Se pravi besedo, ki bi izrazila presežni učinek izgovorjene ali zapisane misli. Rabi je bil učitelj judovskega mističnega gibanja, ki ga poznamo kot haside. Njegovo pričakovanje, da bi njegovo poučevanje v poslušalcu prebudilo globoko mistično spoznanje, izhaja iz prepričanja, da je v vsakem človeku neka sposobnost, ki sproži neko posebno mistično stanje. Gre seveda za močan vpliv kabale. Rabi Nachman je to stanje enačil z zlitjem z božjo emanenco, kar sodobnega vsakdanjega človeka ne vznemirja več kot ključni življenjski izziv za uresničenje tovrstnih dosežkov. Moj namen ni, da bi literaturo tolmačil v tej smeri, literature nikakor ne vidim kot domeno mističnega dometa. Pač pa je očitno nekaj na tem, da bralec knjige ni samo pasivni stezosledec zapisanih besed, ampak tisti akter, ki besede z branjem ne samo oživlja, ampak je sam tisti, ki jih tudi ključno dopolni z angažirano udeleženostjo. V zavzetem branju pride do nekakšnega preklopa/izstopa, bralec se sebe več ne zaveda kot bralca, ampak sledi nekemu procesu, v katerem je živo angažiran, toda kot nekdo tretji, ne kot on ali ona sama, temveč kot svoje najnotranjejše bitje, ki vznikne v oživljenih besedah literarne pripovedi. Gre za splošno izkušnjo, ki ni omejena samo na enega samega bralca, ampak se zgodi mnogim zavzetim bralcem, je torej univerzalna, nadosebna. Recimo temu ljubezen v branju, da ne bomo po nepotrebnem s solnico v roki lovili lisice za rep. Za to bo še čas, ko bomo razpravljali v različnih formacijah, ki jih zapisana beseda zavzame v različnih zgodovinskih in sodobnih literarnih delih in pristopih.

Literatura, se pravi neko literarno delo, se nedvomno dotika nečesa temeljnega, ko gre za kognicijske potrebe našega spoznavnega aparata in celovitega bitja. Stara je toliko kot človeštvo. Nobenega dvoma ni, da je bila „literarna naracija“ ali nekaj podobnega evolucijsko z našo vrsto že od samega začetka. Kako je bilo to videti, je težko jasno ugotoviti, a zdi se, da so to sposobnost ali potrebo obvladovali že naši hominidni predniki in celo naši bratranci, neandertalci. Recimo, da je koščena piščal, ki so jo našli v jami Divjih bab (kar se zdi še kar šaljiv podatek), dokaz, da jim umetnost kot nekoristna razvedrilna dejavnost pred 60.000 ali več leti ni bila tuja. Piskanje na piščal, ki je bila že na začetku tako izoblikovana, da je nanjo mogoče odigrati Mozartove skladbe, je nedvomno posledica globoke hominidne potrebe po skrivnostnem početju, za katerega še danes nimamo jasnega, razumnega odgovora. Praske na kosteh, čudni znaki na palicah, poslikave po jamskih stenah so vsi celoviti znaki, ki jih lahko danes vidimo kot prvotno ali protopisavo. Nedvomno nekaj označujejo. Homo sapiens, kot imenujemo svojo vrsto, je bilo bitje, ki ne samo, da je premoglo sposobnost simbolnega mišljenja, ampak je imelo tudi sposobnost simbolnega izražanja in označevanja. Ne vemo povsem, kaj je bila takratna funkcija označevanja, vsekakor pa ni mogoče spregledati, da je imela pomembno vlogo, saj se ji drugače jamski umetniki ne bi tako zavzeto posvečali. Pustiti za sabo znak za drugega človeka je gotovo imelo globok pomen, ki se ga najbrž tudi prvi mojstri praskanja, dolbenja in nanašanja barv po skalnih površinah niso jasno zavedali. Nekaj v njih jih je pač gnalo, da so to počeli, tisti, ki so imeli priložnost naleteti na njihove znake, pa so najbrž v stiku z znaki doživljali neko posebno stanje, zaradi katerega se od njihovih stvaritev ne le niso odvračali, ampak so jih sprejemali za svoje.

Izdelki in ornamenti, ki jih danes prištevamo med protoumetniške stvaritve in dekoracije, torej nakazujejo neko dejavnost, ki jo danes prištevamo v sfero umetnosti. Če so piskali na piščali in z barvo praskali po skalah, so si verjetno tudi kaj pripovedovali, pojasnjevali svoje umetnine, jih pospremili s pripovedmi, ki so očarale ob ognju čepeče poslušalstvo. Žal je sled njihovih pripovedk ostala zakodirana v nosilcih pomena, ki ne omogočajo jasne reprodukcije in proizvajanja v zvokih, zaradi česar smo obsojeni na tišino sporočilnosti, ki jo pripisujemo bistvu govorice. Prisiljeni smo se zadovoljiti z domnevami, za katere pogosto upravičeno sumimo, da nimajo nobene zveze z originali. Ponavadi jih slej ko prej odpravimo z animističnimi simboli in religioznimi artefakti.

Toda že v naslednji dobi, recimo v neolitu, so ti izdelki postali simbolno že tako kompleksni, da iz njihovih prvin in sestave razbiramo nekakšne zgodbe, se pravi celovitejše imaginarne in simbolne stvaritve, nedvomno usmerjene v neko realno izkušnjo, ki nas pogosto presenetijo z velikimi in nadvse očarljivimi neznankami, spominjajoč na skrivnosti sodobnega spoznavnega aparata, s katerim človek meri in aktivira svoj pogled na svet in samega sebe. Obstaja celo nek tip Andrew M. Byrd, ki mu je uspelo odkriti, kako so te govorice (protoindoevropski govor nekje okoli 5000 let pred našim štetjem) zvenele. Približno 3000 let pred našim štetjem so na nekaterih koncih sveta so že začeli sistematično na materialne nosilce vrezovati in zapisovati prve zgodbe in pripovedi, ki so nam zaradi umnega napora jezikoslovnih strokovnjakov, kot so na primer Grotefend, Rawlinson, Champollion in drugi, postale dostopne v razumljivih zapisanih oblikah. Tu ni šlo več za prazno ugibanje, kaj bi znaki utegnili pomeniti, ampak za tekste, ki jih danes lahko preberemo tudi v prevodih. Eno najstarejših poznanih besedil je slavni ep o Gilgamešu, ki ga je v slovenščino iz originala prevedel Mirko Avsenak. To obdobje označujemo kot predzgodovinski mitski svet, saj o dogodkih v tistih časih še nimamo jasno zapisane zgodovine, pač pa so poročila do nas prišla v obliki starodavnih mitov, ki jih prav tako štejemo med protoliterarne dosežke. Marsikateri od njih so gromozanski, največji med njimi, Mahabharata ali Veliki spopad, ima več kot 100.000 kitic. Toda v prav vseh se skriva namig skrivnostno jedro, ki se izmika neposrednemu zapisovanju in pred bralca oziroma poslušalca postavlja zahtevo po aktivnem angažiranju pri konzumiranju pripovedi. V Gilgamešu to skrivnost „večnega življenja“ čuva Utnapištin, v Mahabharati Krišna, kot izvemo v Gospodovi pesmi (Bhagavadgiti, ki jo je v slovenščino prevedla Vlasta Pacheiner), v Vedskih himnah se odkrito govori o mistični razsežnosti vesolja. Ti teksti pogosto veljajo celo za obredne molitve in mantre, s pomočjo katerih se človek lahko osebno dokoplje do univerzalne božanske izkušnje. Tako to velja recimo tudi za Toro (prvih pet knjig Starega izročila). Nekatere judovske skupine še vedno na ta način naglas mrmrajo besedilo. In ko jih preplavi občutek živega doživetja božje besede, začnejo glasno govoriti in na vso moč tolči po pultu, da bi druge opozorili na oživeli božji glas. Tovrstno razumevanje zapisovanja mitskih sporočil in oznanjenj je pogosto zabeleženo v samem začetku tovrstnih spisov. Mahabharato je po božanskem nareku zapisal Vjasa, budistično Mahaparinibbanosutto začenja stavek: „tako sem slišal“, Apokalipso Sveti Janez s Patmosa, Mohamed se je po božjem nareku lotil zapisovanja Korana. „Božanski pevec Homer“ Iliado začne s slavnimi verzi: Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida, Ahila. Vlogo božanskih navdihovalk pesnikov in drugih umetnikov v stari Grčiji opravljajo muze, Apolonove božice, Dioniz pa je tisti bog, ki ima prste vmes pri glasbenih prireditvah in tragedijah. Da na široko razširjenih intencah ritualnih besedil in obrednih pesmi tako iz evropskih kot izvenevropskih tradicij niti ne razpravljamo. Platon, prvi metafizik v zvezi z umetniškim ustvarjanjem piše o božanskem navdihu pesnikov, ki jih, zanimivo, zaradi tega tudi izžene iz svoje države, vsaj tiste lažnive, ker zaradi posebnega učinka pesmi zavajajo očarane ljudi in jih odvračajo od resnice. Ta učinek sta si danes prisvojili filozofija in politika.

Torej, da povzamem, tisto, kar bi lahko danes označili kot mitsko protoliteraturo, se je vedno sklicevalo na posebno naravo in presežne učinke svoje pripovedi, za katere, kot rečeno zgoraj, se zdi, da segajo v sam evolucijski izvor človeške vrste, torej da ne gre le za ontološko stanje umnosti in transcendentalnega občutja kot takih, ampak da gre za neko posebno zmožnost in sposobnost, ki človeku pripade po defoltu. Temu bi morda lahko rekli označevalni gon in hkrati aparat uresničene presežnosti, ki nima nobene zveze z metafizičnim brbljanjem, ampak je stvar človekove gole biti. Filozof Ivan Urbančič na sledi celovite zgodovine filozofske misli razkritju te biti (v govorici) reče darežljivost. Ne bom se spuščal v celovito filozofsko razlago tega dogodka, naj zadostuje, da smo ga omenili kot prazno jedro literarnega doživljaja. Tudi slavni anarhistični antropolog, ki je pred kratkim na žalost prekmalu preminil v Benetkah, David Graeber (ki ga prav tako priporočam v branje), je na sledi slavnega spisa Marcela Maussa o ekonomiji daru v neolitu predlagal temeljito preobrazbo človeške družbe, ki ne bi več temeljila na menjalnem razmerju dobrin z dodano vrednostjo, ampak na daru in darovanju kot neposrednemu družbenem razmerju med enakimi. To se mi zdi torej nekaj ključnega, da o literaturi spregovorimo iz zornega kota darežljivosti. Pisatelj ne napiše knjige zato, da bi z njeno prodajo pridobil neko dodano vrednost. Seveda poznamo pisce komercialne literature (bestselerjev), o tej tu ne govorimo. Tu gre za darežljivost, ki se izmika nekim koristoljubnim namenom, prazni veri ali sklicevanju na druge metafizične nadsvetne in nadnaravne vrednote, ideje, ideale, lepoto, resnico, bistva in tako dalje. V aktu literarnega branja se darežljivost sproži kot živi učinek angažiranega branja, ki izstopa iz domene vsakdanje komunikacije. Resna literatura ali literatura zaradi literature ali kar je še teh približnih označb je potemtakem tista literatura, ki sproži tak dogodek darežljivosti, ki vžge živi tok razkrite govorice ne kot deklamacijo posebnega, globokega pomena ali smisla, ampak kot živo in angažirano izkušnjo, ki jo lahko sproži samo zamaknjeno, navdihnjeno branje, pri katerem bralec ali bralka pozabita nase, pa vendar scela zaživita v toku te darežljivosti, ki daruje samo to doživetje. V literarni teoriji se je o tem nekaj časa govorilo kot o estetski izkušnji.

Kdo bi mi oporekal, da do te pozabe pride tudi pri spektaklu, saj dobro izdelan spektakel človeka dodobra pretrese, predvsem čustveno. Trilerji, mogočne populistične predstave, množična športna tekmovanja, politični teror, ponoreli vojaški napadi in tako dalje, vse to človeka zadene v jedro njegovega bivanja in ga trga kot divji val brez pameti in ob pozabi normalnosti. Recimo v primeru pandemije s koronavirusum smo popolnoma pozabili, kakšno naj bi bilo normalno življenje, kakršno smo poznali pred eksplozijo okužb. Res je, toda ta pozaba ni konstitutivna, človeka ne odpre v njegovi živi praznini, v njegovem najlastnejšem niču, ampak ga samo zaslepi in za sabo potegne v tok prazne brezosebnosti, ki po koncu v človeku pusti globoko razočaranje, lakoto in nelagodje, saj njegovo globoko izkušnjo samo prevpije in potlači. Darežljivost dobre knjige pa tudi po koncu prebrane knjige vztraja v človeku kot njegova najnotrajnejša moč, če uporabim Nietzschejev izraz, kot njegova odprta živa bit, ponovljeni dogodek, ki se vrača z vsako dobro knjigo in ga vzpostavlja v njegovi najudarnejši in plemeniti potenci samostojnega in zdravega normalneža. Mimogrede, naj mi dame ne zamerijo, ker uporabljam generični pojem človeka kot figuro moškega slovničnega spola, saj pri tem ves čas govorim o obeh človeških spolnih utelešenjih in upam, da se me tako tudi razume.

Govorim o sodobni „resni“ literaturi, ki sproža globoko zbranost v branju, torej o literaturi, ki se je skozi stoletja postopoma, prav zaradi nepopustljivega osredotočanja na golo naravo literarnega dela otresla, se zgodovinsko osvobodila vseh božanskih označevalcev, utvar in funkcij, tudi v globokih krizah razpada, prevrednotenja in spopadanja z od zunaj vsiljenimi in iluzornimi metafizičnimi vrednotami, ter se uspela iztrgati in odpreti v goloti globokega soočenja, za katerega ni vedno nujno, da se odvija zgolj na planu zavedanja in vedenja o teh rečeh, saj se sam dogodek darežljivosti izmika umnim spoznanjem o pomembnih pomenih in smotrih zapisanega. Rekli bi, da učinkuje estetsko in etično, ko ti besedi ne bi bili obremenjeni in omadeževani s sumljivimi pridevniki in razlagami, ki pogosto mistificirajo in avtorizirajo prikrito oblastnost, za katero se predpostavlja, da naj bi jo imeli tisti, ki se spoznajo na literaturo in jo po službeni vlogi odbirajo, nadzorujejo in interpretirajo. Akt branja zahteva osebno udeleženost, nobena interpretacija ne more tega nadomestiti, pač pa ga lahko zamegli. Literatura recimo kot tržni fetiš ali kot objekt nekakšne samo sebi namenjene znanosti, ki s pomočjo pretveze o literarnem razumevanju in tolmačenju literature sebi zagotavlja institucionalni obstoj in ustrezne dobre profesorske plače, ali kot uspešno poslovno in dobičkonosno trženje, kot lahko čitljiva razvedrilna plaža, to so vse različne zlorabe, čeprav pogosto hvaljene in hvaležne. Te so nekaj povsem drugega od resne literature, saj ta ne nastaja, ker bi rada zabavala, ampak da odpira neko temeljno človeškost: dogodek darežljivosti v tistem, s čimer sem začel, ko sem navedel nek izrek slavnega Rabija Nachmana iz Bretzlava: „Ko se začnem s kom pogovarjati, želim, da je on tisti, ki izreče najvišjo besedo.“ Ta on je seveda bralec/bralka.

V Ljubljani, 28. septembra 2020