Mirto Azina Hronidi: Eksperiment (odlomek)

Čas branja: 10 min.

Odlomek proze ciprske pisateljice Mirto Azine Hronidi Eksperiment v prevodu Lare Unuk.

IZLET

… in veselja vam nihče
ne bo vzel

Janezov evangelij, na veliki četrtek

Mirto Azina Hronidi: Eksperiment, prev. Lara Unuk
Mirto Azina Hronidi: Eksperiment, prev. Lara Unuk

»S čim bi te lahko razvedril?« me je vprašal mož, ki me je zamišljeno gledal v obraz.

Ravnodušno sem skomignila z rameni.

»Kaj naj ti rečem? Veliki petek je, razmišljam pa samo o tistih, ki sem jih izgubila, o krašenju božjega groba v Varosiju,1 velikih plastičnih kozarcih, v katere smo dajali rože, ki smo jih natrgali v predmestjih: cvetke bele akacije, cvetove limonovca, majske rože – tako smo rekli tisti modrovijolični vpenjavki, s katero smo krasili baldahin božjega groba.«

Otroci so se nehali pričkati in so prišli bliže, da bi mi prisluhnili.

»Zvečer smo se oblekli čisto v belo, jaz sem držala zelenkasto stekleno posodico in sem bila prinašalka mire, potem pa, med procesijo, sem se povzpela na dedkov balkon. Premajhna sem bila, da bi me vzeli s sabo, in s pogledom sem spremljala bleščeči sprevod, za katerega se mi je zdelo, da se razteza skoraj čisto do morske obale.«

»No, kaj bi rada, da naredimo, da te mine melanholija?« je tokrat veselo vprašala moja hči, kot da bi bila moja mati.

»Bi rada, da gremo na hrib trgat sivko mironosko?«2 me je z zateglim glasom vprašal sin, ki je vedel, da ne bom odklonila.

»Ampak ekologi …« je rekla njegova sestra, ki ima zelo razvito ekološko zavest.

»Samo pogledat jo bomo šli, samo povohat,« sem vedro rekla, »ker če bomo tičali zaprti v stanovanje, ne bom melanholična samo jaz.«

Bila sem zelo napeta in živčna. To sem opazila takrat, ko sta mi oba pomolila dlan, potem ko smo prispeli na s topoli poraščeno pobočje in sem jima nezavedoma odtegnila roke. Zapekla me je vest, ker sem nenadoma spet pozabila, da sem njuna mati, in ker sem ju zaradi svojega značaja pogosto prisilila, da smo zamenjali vloge.

Ko smo začeli raziskovati okolico, sem, priznam, utrgala tri mironoske in sem poskušala iz spomina priklicati minule velike noči, tedaj ko sta nas babica in dedek, že begunca na deželi, pošiljala nabirat mironoske za božji grob.

Njihovi žalobni lističi so prej spominjali na perjanico vojakov angleške kraljeve garde kot na Marijo Magdaleno in drugi Mariji, ki so šle telo mrtvega Jezusa namazilit z miro. Nasprotno pa so rožnati in beli cvetki krečanskega popona, ki mu severni Grki rečejo brškin, bolj spominjali na izmučena, skoraj nesnovna telesa žensk, na katere sem mislila.

Ko so mož in otroka našli neko jaso in so začeli igrati nogomet, sem se sama usedla malo višje, na manjšo skalo, ki je štrlela iz zemlje, in premišljevala, da bi rada bila jerebica, da bi odletela, kamor hočem, da bi se skrivala v grmovju in vsrkavala vse te pomladne vonjave. Zvečer pa bi počepnila v gnezdo pod zvezdami, v svojem zemeljskem kraljestvu sredi materine dušice, popona in marjetic.

In ko sem premišljevala o vsem tem in še o številnih drugih rečeh, sem zaslišala pogovor, ki je prihajal naravnost iz notranjosti skale, tako se mi je zazdelo, ali iz notranjosti zemlje, iz Hadovega kraljestva. Vendar sem se zmotila. Glasovi so bili zdaj že tako razločni, kot da bi prihajali iz mojega ušesa, kot da bi se tadva, ki sta se oglašala, razkomotila tik za opno mojega bobniča, v preddverju mojih možganov.

»Od kod pa si se ti tu vzel?« je vprašala ženska. »Mislila sem, da si šel.«

»Res sem prišel komaj z zadnjim letom včeraj zvečer, in ker sem vedel, da te bom našel tukaj, sem prišel sem, da bi te prestregel, preden odideš na vas, saj mi srce ne bi dalo, da te zdaj za veliko noč sploh ne bi videl.«

Vznemirila sem se. Vstala sem in glasno poklicala hčer. Prekinila je igro in me brezskrbno pogledala.

»Še malo, pa bomo prišli gor k tebi, mamica,« je rekla in še naprej opravljala pomembno vlogo vratarke.

»Ali je kaj narobe?« me je vprašal mož, ki je zaznal negotovost v mojem glasu.

»Ne, ne,« sem ga brž pomirila, »samo zdelo se mi je, da ste me klicali.«

Nenadoma sem začutila, da se je rahla vrtoglavica od teščosti, ki mi je zelo znižala pritisk, ponovila v hujši obliki. Ko sem se usedla nazaj na skalo, sem ju s svojimi zamegljenimi in motnimi očmi celo zagledala.

Ona je sedela tik poleg mene, on pa je stal in jo gledal z roko, nastavljeno v strešico nad očmi.

Mrtva sta, sem pomislila. Zgodba kakor v filmu The Others z Nicole Kidman, ki sem ga videla pred kratkim. Ampak nista bila, kajti dekle je reklo:

»Zlekni se na travo, ljubi, in mi položi glavo v naročje, da te bom lahko pobožala. Zdiš se mi izmučen; pridi, da ti odvzamem nekaj utrujenosti. Oprostite, gospa,« je pristavila, ko se je obrnila k meni. »Nikar se ne pustite motiti. Uživajte v svojem družinskem izletu, midva vas ne bova čisto nič vznemirjala, samo malo vašega prostora bi si rada izposodila. Čisto malo časa imava na razpolago. Kmalu bo spet odšel, jaz pa se moram vrniti v samostan.«

»Izvolita,« sem vljudno zamrmrala in se dvignila, da bi odšla. Nekaj v očeh moškega, ki so ironično poblisnile, kot da ne bi verjel, da bom odšla, me je pripravilo, da sem obstala tam kakor okamnela. To je bil tudi zadnji stik med nami. Od tedaj naprej sta se obnašala, kot da me sploh ne bi videla, brez ozira na moje odzive, zato sem se tudi jaz odločila, da ju bom opazovala, kot bi gledala film v kinu.

»Kakšen vonj je to?« jo je vprašal in dvignil glavo, ki jo je odložil v njeno naročje.

»Lolita Le…« mu je hotela reči, on pa se je zasmejal in ji zbadljivo rekel:

»Naj to komentiram?«

»Ne, ne, pusti zdaj, ko je ravno veliki petek, mogoče ti diši tole,« je rekla in ga požgečkala po nosu z mironosko.

»Da, da, to bo,« se je razveselil, »in spominja me na moje otroštvo na vasi.«

Zavzdihnila je.

»Nisi srečna?« jo je vprašal.

»Ne vem. Mogoče kdaj sem. Kakor zdaj, ko te občutim poleg sebe, ko te držim v objemu, ko premišljujem o tvojih mislih.«

»Kako? Kaj ne čutiš, da je to, kar se nama dogaja, čudež? Ne razumeš, da je to, kar je med nama, nekaj enkratnega?«

»Ravno zaradi tega, ker je to čudež, tako trpim. Čutim, da moram to spoštljivo in resno nositi pod svojim srcem, kot bi mi kdo zaupal dragoceno relikvijo, ki bi jo morala nedotaknjeno prenesti mimo sovražnikovih čet.«

Za hip se je zasukala in me pogledala, pobožala ga je po laseh in nadaljevala:

»Kadar se ponoči zbudim in te ni ob meni, občutim čudno drhtenje, kot bi me mrazilo, kot bi ravnokar prišla iz morja, pa ne bi imela brisače, da bi se vanjo obrisala. V samostanu pa je ponoči hladno in moja celica je gola. Samo Križani me gleda z nasprotne stene, in pogrešam te, nezaslišano te pogrešam.«

»Zveniš, kot bi vso krivdo prelagala name, toda vtis imam, da je bila to tudi tvoja izbira. Že mogoče, da se nisva odločila skupaj, že mogoče, da sva se odločila vzporedno ali celo ob različnem času, vendar si mi tisočkrat rekla, da ne bi mogla ravnati drugače. Sicer pa, zakaj misliš, da jaz lažje prenašam samoto?«

»Si, ali pa vsaj deluješ, trdnejši, bolj obvladan. Celo ljubezen mi odmerjaš po kapljicah. Na primer zdaj! Toliko časa se že nisva videla, pa mi nisi dal niti enega poljuba, samo sediš tu kakor maček in prenašaš moje božanje in …«

V hipu se je privzdignil.

»Pripravljal sem se že, da bi te vprašal, zakaj me ti ne poljubiš. Ob drugih priložnostih si bila, kadar sva se srečala, vsa iz sebe. Tokrat sem že tako dolgo zleknjen v tvojem naročju in še nisi prišla na dan z besedo. Me nimaš več rada?«

»Nimam te več rada na isti način, kot sem te imela nekoč, to je res. Sploh ni treba, da bi ti to govorila, in če sem se prejle pritoževala, je bilo to bolj, da bi te podražila. Saj čutim, da si vedno v meni in jaz neskončno v tebi.«

»Kako misliš, da se bo to končalo?«

»Mislim, da se ne bo nikoli končalo. Mislim, da bo celo, če se bosta morali najini poti kdaj raziti, preživela resnica in zavest, da je ta pretresljiva stvar, ki sva jo doživela, na ta način, kot sva jo doživela, večna. Toda naveličala sem se razpredati, bojim se, da te to mogoče utruja; še ti povej kaj o tem.«

»Kaj naj ti rečem,« ji je odvrnil in pritegnil njeno glavo v svoje dlani, tako da se je skoraj cela sklanjala nadenj kakor vrba žalujka. »Vesel sem, da te slišim tako govoriti. Sicer si bila tako nesrečna, ker živiva ločeni življenji, da me je skrbelo, da ne boš več dolgo zdržala.«

»Ne razumi narobe,« mu je rekla in spet naglo vrgla vrat nazaj, »tudi zdaj mi je to nevzdržno. Čeprav vem, da je to moja realnost in jo sprejemam, čutim, da moje telo napolnjuje ta novi občutek popolne predanosti, in zdi se mi, da se bo zlomilo.«

»Zame je nekaj povsem novega, da čutim, kar čutiš ti, da mislim, kar misliš ti, da nisem več tisti dobri stari jaz in …«

»Prisluhni mi torej, da ti povem, kaj točno se dogaja. Zdaj ko si bil v Betlehemu in sem vedela, da boš tako ali drugače poskušal vstopiti v baziliko Jezusovega rojstva – se spominjaš tiste zgodbe, ki sem ti jo povedala – sem obležala hudo bolna in sem trepetala, da se ti ne bi kaj hudega zgodilo. Pomislila sem, da je bilo to, kar se mi je takrat dogajalo, znak.«

»Mogoče je bil to dober znak.«

»Daj, pojdiva drugam, da ti še enkrat povem o vsem tem in da bova skupaj razbrala znamenja časov.«

Vstal je in ji ponudil roko.

»Težko se bom dvignila, ko pa sem te toliko časa držala v naročju!«

Zasmejal se je, jo prijel za podpazduhe in jo postavil pokonci.

»Zdaj si ti na vrsti, da me na smrt razvajaš,« mu je rekla in se mu silovito vrgla v objem.

Nežno jo je poljubil na čelo. Privzdignila je glavo in ga pogledala v oči.

»Od prvega dne, ko sem te spoznala, sem poskušala preiskovati tvoj pogled in dolga leta sem v njem videla samo nežnost. Celo včasih, ko je bil poln jeze ali česa drugega, je bila globoko v njem samo nežnost, kot bi mojo golo kožo božalo blago iz temnega žameta.«

Odgrnil ji je lase z obraza. Pogledal jo je, vendar ni spregovoril. Potem se je lenobno usedel in jo pritegnil k sebi.

»Povej mi o Betlehemu,« ji je predlagal.

»Bila je neka zaobljuba, ki je nekdo, ki mi je bil ljub, ni utegnil izpolniti. Tako je naneslo in rekla sem si, da bom pač šla jaz. Dolgo sem stala v vrsti, in ko sem končno prišla do tiste zvezde globoko v skali, sem začutila, da tam ni ničesar zlaganega.

Božanska spokojnost mi je preplavila telo in duha.

›Staro baziliko je zgradila sveta Helena,‹ je rekel vodič. ›Še lahko vidimo staro gradnjo.‹

Jaz pa sem nadaljevala pot globoko, med dihi časa, in sem najdevala skrivnost prvega začetka, neskončne ljubezni, celo do mene.«

»Ker vekomaj traja njegovo usmiljenje …« ji je zašepetal.

»Da, celo za ta čudni, nekonvencionalni način, na katerega te imam rada, je bil prostor v tej ljubezni in v nekem trenutku sem pomislila: Ko bom odšla od tod, se ne bom več srečala z njim. Pustila mu bom oditi. Pustila mu bom, da se posveti svojemu delu, ne da bi prihajala v njegovo življenje in odhajala iz njega in ga vznemirjala.

Potem sem odšla ven.

In ko sem vstopala v tiste temačne hodnike, da bi si ogledala lobanje malih otročičev, ki jih je pobil Herod, sem začutila, da se moje rame dotika neka roka, obrnila sem se, neko dekle pa me je spraševalo, ali te poznam, in ko sem tako prikimala, si se pojavil pred menoj, in čeprav sem vedela, da to nisi ti, sem začutila, da si to ti, in sem iztegnila dlan proti tebi, premagana od slabe vesti, ker sem se ti maloprej odrekla, češ da iz ljubezni, v resnici pa zato, da bi samo sebe odrešila muke, da prihajam in odhajam.«

»Ali ne vidiš, da še bogovi hočejo, da bi bila skupaj?« jo je vprašal.

»Včeraj, ko si šel k ujetim Palestincem, sem se ustrašila, da te ne bom nikoli več videla.

Mislila sem, da se bo sklep, ki sem ga naredila tedaj, da bom odšla, izkazal za resničnega, zdaj ko boš sam vstopil v baziliko. Povej mi torej, kaj si takrat občutil!«

***

Novinar je ali pa član sveta za človekove pravice, sem pomislila. Zato pa ves čas potuje. Ona pa gotovo ni nuna. Kaj torej počne v samostanu? Je morda agentka kakšne tajne organizacije in se skriva?

Gledala sem ju in se spraševala, kaj neki ju je prineslo na mojo pot. Močno sem si želela izvedeti, kdo sta in kaj točno se je zgodilo v Betlehemu. Zato sem pridržala dih in se brez sramu s celim telesom zasukala proti njima. Ni bilo videti, da bi ju to kakor koli zmotilo.

***

»V baziliko smo vstopili skozi severni vhod. Vzdušje je bilo ledeno in sprva negibno, kot bi kdo pritisnil na gumb, recimo tistega na videorekorderju, na katerem piše freeze. Potem so se razlegli šepetanja in drugi, hrupnejši glasovi, kot bi veliko ljudi hkrati mrmralo nerazumljive besede v različnih jezikih.

Dva ali trije katoliški duhovniki v zaprašenih talarjih so izmučeni krožili okoli nas. Na koncu bazilike so bile po tleh pogrnjene odeje in v naglici nametani kosi platna, na njih pa so ležali ljudje. Večina se jih ni zmenila za nas, nekateri pa so se nam spet močno približali, da bi nas potipali po kakšni novici, ki bi jo lahko prinašali.

Ko sem jih gledal tako zbrane na kupu, sem pomislil, da so to pastirji, ki so čakali, da se rodi dete, ki ga je tujka nosila v trebuhu.

Se spominjaš, kako sva sestopala po tistih stopnicah prejšnjikrat, ko si tja šla ti.

Sestopil sem torej po njih sam. Ni bilo ne ljudi v vrstah ne vodiča ne duhovnika. Neskaljena tišina in samota. In ko sem še jaz stopil pred relikvije in zvezdo, sem se spet prestavil v vrt malo naprej od hudournika Cedrona, in v duhu sem zaslišal Kristusa, že odraslega moškega, kako pravi:

›Ker vi niste od tega sveta …‹

In krajina, ista krajina, ki je tam obstajala že dolga leta, je v moji duši stopila vsakršno žalost in poslušal sem, kako je govoril njim, tebi in meni:

›Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje …‹

In vesel sem se vzpel po stopnicah. Nekaj korakov, preden bi zapustil baziliko, pa sem zagledal tebe. Dobro sem vedel, da si na otoku. Vendar sem, ko sem pogledal v oči prvemu Palestincu, ki se je znašel pred mano, prepoznal tebe, saj si bila tudi ti tam, obdana s tisto prvobitno svetlobo rojstva in smrti.«

Večeriti se je začelo …

»Beseda je dala besedo, pa sva se zamudila, zasmilila sva se sama sebi in sva dočakala noč …« je tiho zamrmrala ona.

Sklonil se je in jo poljubil na ustnice. To je bil strasten, razpotegnjen poljub, kot bi hotel čisto zares izpiti sonce, ki ga je imela v sebi. Ko sta si pogledala v oči, sta zasijala kot dva ravnokar oprana avtomobila. Potem sta vstala in se poslovila.

Spremljala sem ju s pogledom, ko sta prekoračila hudournik ceder, da bi vstopila v skriti vrt. Še sama sem vstala. V prsih mi je utripalo drobno veseljce. Razločno sem videla svoje, ki so se vzpenjali k meni, male lise, ki so postajale vse večje.

»Rezultat je tri proti dve za ›ta mala‹,« mi je navdušeno zaklical sin, »ker se je pustila moja draga sestra ujeti nepripravljena!«

»Pa si najdi koga drugega za vratarja, če nisi zadovoljen,« ga je dregnila.

»Nehajta se pričkati,« jima je rekel oče. »Glavno je, da sta me premagala. Je vse v redu, ljuba?« se je obrnil k meni in se mi zadihano nasmehnil.

Pokimala sem, da »ja«, in stisnila mironoske v dlani.

Veliki petek 2002

Prevedla Lara Unuk

Opombi:

1 Varosi ali Varosja je opustelo mesto na ciprski obali južno od Amohostosa, ki ga je vse prebivalstvo zapustilo po turškem vdoru leta 1974. Še danes je pod turško vojaško upravo in je vstop vanj civilistom prepovedan (op. prev.).

2 Gr. μυροφόρα, dialektalno poimenovanje za sivko (op. prev.).