ČLANEK & VIDEO
Zakaj sploh vrednotiti romane? Kako ugotoviti kvaliteto romanov? Kako o kvaliteti izbranih romanov prepričati bralce? To so tri vprašanja, na katera poskušam odgovoriti tako, da izhajam iz razlike med lažnim egalitarizmom in sociološkim redukcionizmom, pri čemer kvaliteto treh izbranih slovanskih romanov dokazujem z literarnostjo, natančneje s petimi kriteriji t. i. znotrajbesedilne literarnosti.
Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: zahodnoslovanske književnosti, ki se je odvilo 14. septembra 2021 v Slovanski knjižnici (Mestna knjižnica Ljubljana).
Spodnje besedilo je izvleček powerpoint prezentacije.
Kako priporočati kvalitetno literaturo?
Zakaj sploh vrednotiti romane? Kako ugotoviti kvaliteto romanov? Kako o kvaliteti izbranih romanov prepričati bralce?
Lažni egalitarizem: vse je kvalitetno, vsi lahko pišemo, objavljamo in vsi lahko beremo. Ta lažni egalitarizem lahko pripelje do sociološkega redukcionizma. »Zate, ker si mlad, je dovolj prebrati lahkotno knjigo, zate, ki si samo delavka, je dovolj manj kvaliteten ljubezenski roman, zate, ki nisi dovolj razgledan, je čisto v redu samo trivialna uspešnica«. (Več o tovrstnem redukcionizmu v intervjuju v Literaturi 2020, št. 352.)
Richard Rorty – Umberto Eco – Jonathan Culler
Richard Rorty: Treba je opustiti zasledovanje kodov in poskuse prepoznati strukturalne mehanizme (tu se navezuje na tezo Umberta Eca, da se je treba ukvarjati z intenco teksta), pač pa zgolj uživati v branju brez analiziranja.
Jonathan Culler: Ko nekdo z analizo in interpretacijo doseže ugledni položaj, se na mah spomni, da se prav z analizo in interpretacijo ni treba več ukvarjati, da je potrebno zgolj uživati: s tem se zavaruje, da ne bi kdo napadel njegovih tez ali jih poskušal popraviti.
Kriteriji literarnosti za argumentiranje kvalitete treh slovanskih romanov
Kriterije povzemam po knjigi Teorija pripovedi (2017):
- Razdiralna ustvarjalnost: inovativnost, ustvarjalen odnos do stereotipov, nepredvidljivost, neshematičnost, izognitev redundanci, simplifikaciji, patetični sentimentalnosti in monotoniji, prav tako izognitev zgolj »privlačni zgodbi«
- Univerzalnost: preseganje zgolj časovne in prostorske meje, splošna vrednost za več tipov bralcev, posebna sporočilnost, izognitev didaktičnemu moraliziranju
- Večpomenskost: odprtost strukture in sporočila, odprto razmerje med liki in dogodki, odprt konec, figurativnost, zgoščen jezik, specifičen stil, izognitev črno-beli karakterizaciji, statični imaginaciji in naivni idealizaciji …
- Avtoreferencialnost: samonanašalnost na literarno tradicijo in lastne mehanizme ustvarjanja, navezovanje na besedila in zgodovinske izkušnje
- Fikcijskost: fluidna povezava fakta in fikcije, redukcija realističnega naštevanja ali zgolj objektivnega nizanja v posebno (fikcijsko) strukturo, ustvarjanje možnega sveta
Primeri
Aleksandra Berková: Temna ljubezen. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2012. 12–13.
Lahko bi šli stran.
Kaj?
Pravim, da bi lahko mirno šli stran. Saj ste vedeli, da so te verige pravzaprav precej klavrne.
Ah, kaj pa še.
Lahko bi šli stran! Zbežali! Saj ste hoteli!
Nisem mogla! Pa tudi če bi – on me rabi, zakaj bi torej bežala? Kaj bi počel brez mene; hoče biti z mano, sam me je ujel. Ponoči se včasih pritihotapi, leže k meni in me greje v hrbet. Ta živi dotik mi je ljub – ampak moram se delati, da spim; brž ko ugotovi, da sem budna, izgine nekam v kot in s čim vpadljivo glasno ropota; preklinja z barvico v roki ali pa si naglas požvižgava, da bi mi bilo jasno, da me ne rabi, da me ne opazi, da mu sploh ni do mene … Dan za dnem mi to sistematično daje vedeti: dan za dnem. Sistematično. Od tega je odvisen. Komu bi sicer dokazoval, kako zelo mu je vseeno, če ne meni? Na kom bi se izživljal s svojo prevlado, s svojo močjo, če ne na meni?
Anna Bolavá: V temo. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021. 9–10.
Sem na placu in sonce se začenja poslavljati. Dve lipi še ne cvetita, dve pa že začenjata, ampak za zdaj še bolj napol. Zadnja, najstarejša, je pravi čudež, obložena z razcvetelimi cvetovi, težke veje skoraj do tal. Kolo butnem v nepokošeno travo šele ob zidu in že sem tam. Pozdravim se s prvimi črnimi hroščki in drobnimi mušicami. Skozi žarke se vidijo roji komarjev. Evo me, pa sem pri vas. Odpiram vrečko, obešeno na levo ramo, in z desno roko zgrabim s cvetovi obloženo vejo. Povlečem jo k sebi in začnem. Pred mano so prišle že čebele in nanje je treba biti pozoren. Večina jih je visoko nad mano in skupaj z drevesom valujejo v toplem vetru. Njihovo bučanje je tako kot lipov vonj vsepričujoče in kakor vselej impresivno. Nekaj časa rabim, da se privadim na lego in velikost socvetja. Občasno si moram tudi prestaviti vrečko, da lahko najdem najboljši položaj rok. Nazadnje si jo pustim na zapestju, ker mi z rame pada, to pa me mudi. Zdaj mora vse lavfati in vsak gib se mora navezati na predhodnega. Obiranje lipe je vzvišena in krasna zadeva, ampak za to, da je elegantno, so potrebna leta prakse. Harmonija in ubranost veje z roko pomeni, da je vrečka takojci do polovice polna. Komot v desetih minutah. Kdor ne zna uskladiti koordinacije gibov med obiranjem cvetov, lahko domov prinese kvečjemu za lastne potrebe. Na našem koncu tega ne zna nihče razen mene, in to me veseli. Tukajšnje lipe so moje. Drevesa ob poteh do okoliških vasi naj kar ostajajo neobdelana, prepuščena čebelam in mušicam in prahu, ampak tale so pa moja! Poznamo se od rojstva in usojeni smo si. Vem, katere veje se smem pritakniti, kateri pa je bolje prizanesti. Že leta prepoznavam razlike med cvetovi in že s ceste znam oceniti njihovo bodočo težo. Manjši so primernejši za poparke, večji v vreči romajo v odkupni center.
Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021. 100–101.
Roža je vedela za moje pesmice. Nekoč sem ji povedal štorijo o pesniški zbirki in tudi za težave sem ji povedal. Voda se je ohladila, prosila me je, naj ji pomagam iz banje. Na stol sem položil brisačo, tako kot vedno, sedla je nanjo. Z drugo brisačo sem ji osušil telo, segel sem na polico po olje in ga počasi začel vtirati v njeno idealno kožo. Ko sem jo masiral, sem se začel zavedati, da ima Roža morda prav, morda pa ni bila radovednost, ampak nezavedna želja po begu tisto, kar me je napotilo na otok, najdlje, kamor je bilo mogoče, najdlje, kamor se je dalo ubežati od spominov iz otroštva. […]Ali pa na tisti božični večer v dvoje s slabo pečenim krapom pred sabo in že spet njene solze, in žalost, in že spet njeno nezadovoljstvo z mojim darilom, oblat, osamljenost, čeprav je družina iz Krakova vsako leto vabila, ampak ona ni hotela iti, jaz sem bil najboljša goba za njeno gorje. In ko sem se do skrajnosti napojil in nisem več mogel vpijati tujih težav, zamer in fobij, sem zbežal. Mogoče imaš prav, Roža, mogoče je res tako, kot praviš.
Literatura
Jonathan Culler: Literarna teorija. Zelo kratek uvod. Ljubljana: Krtina, 2008.
Umberto Eco: O literaturi. Prev. M. Leskovar. Tržič: Učila International, 2005.
Umberto Eco: O nekaterih funkcijah literature. Sodobnost 67/9, 2003. 1161–1169.
Umberto Eco: Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove. Prev. V. Troha. Ljubljana: LUD Literatura, 1999.
Richard Rorty: The pragmatist s progress: Interpretation and overinterpretation. Cambridge: Cambridge UP, 1992. 89–108.
Alojzija Zupan Sosič: Teorija pripovedi. Maribor: Litera, 2017.
Foto: Besedne postaje Knjigarne FF
Redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko FF UL. Objavila je knjige in razprave v slovenščini in drugih jezikih ter uredila več antologij in zbornikov simpozijev. Objavila je štiri samostojne znanstvene monografije, nazadnje Teorijo pripovedi (2017). Predsedovala je žirijam za različne literarne nagrade; trenutno je podpredsednica upravnega odbora za Cankarjevo nagrado. Vodila je projekt z naslovom Drugi v slovenski in bosanski književnosti in sodelovala v različnih projektih; šest let je bila predsednica programa STU (v okviru Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik na FF UL), dve leti predstojnica oddelka, eno leto predsednica maturitetne komisije, trenutno pa je članica uredniških odborov dveh mednarodnih revij. Kot gostujoča profesorica je predavala na številnih univerzah izven domovine. Področja njenega znanstvenega zanimanja so: sodobna slovenska pripoved, predvsem najnovejši slovenski roman, slovenska ljubezenska poezija, literatura žensk, spolna identiteta, teorija pripovedi in literarna interpretacija.