V času razcveta teorij zarot in raznoraznih samooklicanih »strokovnjakov«, ki svoje »odrešilne« izdelke in storitve prodajajo po zasoljenih cenah, se človek kaj hitro zmede in izgubi občutek, kaj je res in kaj ne. Zato je prav, da ponovimo, kako je človeštvo sploh prišlo do spoznanja, da je v času (katerekoli) epidemije dobro skrbeti za higieno rok in nositi zaščitno masko.
Higiena rok
Eden najboljših načinov za preprečevanje širjenja gripe, covida-19 ali drugih virusnih obolenj je umivanje rok z milom in njihovo razkuževanje. To se nam danes zdi samoumevno, a ni bilo vedno tako. Med zdravniki se je navada umivanja rok pred pregledom pacienta ali operacijo začela uveljavljati šele od sedemdesetih let 19. stoletja dalje. Zavedanje, da je redno umivanje rok nasploh dobro tudi za navadne smrtnike, pa se je prijelo šele dobrih sto let kasneje.
Ignaz Semmelweis – prvi zagovornik umivanja rok
Med prvimi zagovorniki umivanja rok je bil madžarski zdravnik Ignaz Semmelweis, ki je v letih 1844–1848 deloval v dunajski splošni bolnišnici. Opazil je, da je smrtnost med porodnicami na oddelku, kjer so zanje skrbeli zdravniki, precej višja od umrljivosti na oddelku, kjer so delale babice, zato je začel iskati razloge za to diskrepanco.
Po principu izločanja vzrokov je prišel do ugotovitve, da so zdravniki k porodnicam pogosto prihajali naravnost z mrliških ogledov. Ker v tistem času teorija mikrobov še ni bila znana, je predpostavljal, da so na rokah prinesli t. i. mrliško snov.
Semmelweis žal ni bil najbolj spreten pisec in je svoje ugotovitve bolj nerodno argumentiral, zato je zdravniška srenja ob njegovih argumentih omalovažujoče zamahnila z roko.
Skrb za higieno rok se je med zdravniki razširila šele po uveljavitvi teorije mikrobov. Zanjo sta zaslužna predvsem francoski kemik in mikrobiolog Louis Pasteur in nemški zdravnik Robert Koch, ki sta znanstveno dokazala, da določene bolezni in infekcije povzročajo mikroorganizmi, ki jih niti ne vidimo s prostim očesom.
Joseph Lister – kirurg, ki je uveljavil higieno rok in sterilizacijo instrumentov
Umiranje pacientov po najpreprostejših operacijah in celo po zdravljenju odprtih zlomov je bilo tako pogosto, da so v 19. stoletju že razmišljali o tem, da bi operacije kar prepovedali. K bistvenemu upadu smrtnosti pacientov po operaciji je pripomogel britanski zdravnik Joseph Lister, ki se je v članku, objavljenem leta 1867, zavzel za to, da si kirurgi pred posegom umijejo roke in sterilizirajo kirurške instrumente.
Lister velja za začetnika antiseptične medicine in pionirja preventivne medicine. Čeprav se njegova metoda rabe antiseptikov ne uporablja več, njegovo načelo, da bakterije ne smejo imeti dostopa do rane, ostaja temelj kirurgije še danes.
Kako si pravilno umijemo roke
Umivanje rok danes med zdravniki velja za osnovni higienski ukrep. Na pomen higiene rok med celotnim prebivalstvom nas je spomnila pandemija virusne bolezni covid-19.
Da bi ubili bacile, si moramo roke, preden si jih splaknemo, z milom umivati vsaj 20 sekund, še raje pa celo minuto. Zelo pomembno je, da si po umivanju roke temeljito osušimo, saj se bacili na mokrih površinah lažje širijo.
Za učinkovito umivanje rok ne potrebujemo posebnega antibakterijskega mila. Zaleže vsako navadno milo, če si le dovolj natančno in dolgo umivamo roke. Če se zadržujemo v javnih prostorih, moramo na higieno rok še posebej paziti. Navadimo se, da si, brž ko pridemo domov, vselej najprej umijemo roke.
Navodila za umivanje rok
- Roke najprej dobro splaknemo pod tekočo vodo.
- Z milom, ki ga nanesemo po celotni površini rok, si drgnemo roke 1 minuto, po vseh predelih (dlani, hrbtišča, med prsti, palca in tudi pod nohti obeh rok).
- Milo dobro speremo z rok z vodo.
- S papirnato brisačo za enkratno uporabo si roke obrišemo do suhega. Pipo zapremo s papirnato brisačo in pazimo, da se je z umitimi rokami ne dotaknemo več.
(Povzeto po plakatu NIJZ.)
Razkuževanje
Kadar si rok ne moremo umiti, si jih razkužimo z razkužilom za roke.
Če imamo na izbiro umivanje rok z milom ali razkužilo, raje izberimo milo, saj precej manj izsušuje kožo.
Nošenje zaščitnih mask
Podobno kot umivanje rok tudi zaščitne maske nimajo ravno dolge zgodovine. Za preprečevanje širjenja epidemije so jih prvič uporabili šele na začetku 20. stoletja.
Maske ob veliki kugi v 17. stoletju – strel v prazno
Kuga, ki je po Evropi razsajala v 17. stoletju, je vzela kar tretjino njenega prebivalstva.
Tedanji zdravniki so verjeli, da bolezen prenaša kužni, smrdeči zrak. Zato so se opremili s posebnimi maskami z očali in kljunom, ki je imel ob strani odprtini, znotraj pa je bil napolnjen z mešanico aromatičnih, lepo dišečih zelišč.
Maska s kljunom, ki jo je razvil francoski zdravnik Charles de Lorme, je bila med prvimi zaščitnimi maskami, ki naj bi preprečile širjenje bolezni. A kaj, ko takšna maska ni bila najbolj učinkovita. De Lorme jo je namreč razvil na podlagi teorije miazme, ki je izhajala še iz antične Grčije – po njej naj bi bolezen povzročale neprijetne vonjave oz. »slab zrak« gnijočih mrličev ali hrane.
Alexander von Humboldt – izumitelj rudarskega respiratorja
V 18. stoletju so ljudje že razumeli, da je vdihavanje prašnih delcev škodljivo. To je pruskega rudarskega nadzornika Alexandra von Humboldta napeljalo k temu, da je leta 1799 izumil rudarski respirator.
V 19. stoletju so ljudje maske za ta namen včasih uporabljali tudi v tovarnah, čeprav to ni bila ravno pogosta praksa.
Paul Berger – prvi kirurg, ki je med operacijo vedno nosil masko
Prvi, ki je že leta 1897 nosil masko med operacijo, je bil francoski kirurg Paul Berger. Poznal je namreč delo nemškega bakteriologa Carla Flüggeja, ki je odkril, da tudi slina vsebuje bolezenske mikrobe. Med operacijo je nosil masko iz šestih slojev gaze, ki si jo je privezal nad nosom, spodaj pa je bila pripeta na kirurški predpasnik (imel je namreč brado). Februarja 1899 je Berger pred Pariško kirurško družbo predstavil svojo razpravo o rabi mask med operiranjem, vendar so se stanovski kolegi odzvali izrazito odklonilno.
Leta 1906 je britanski kirurg Berkeley Moynihan objavil knjigo Operacije trebuha (Abdominal Operations), enega prvih priročnikov, ki so odločno zagovarjali nošenje mask za vzpostavitev aseptičnih pogojev med operacijo in s tem preprečevanje okužbe pacienta.
Dr. Wu Lien-Teh – pionir javnega zdravja
Da je masko pametno nositi tudi med epidemijo, ker preprečuje vdihavanje patogenih mikroorganizmov, je na začetku 20. stoletja ugotovil kitajski zdravnik Wu Lien-Teh. Ta se je predtem šolal na Zahodu – med drugim je prakso opravljal v londonski bolnišnici, liverpoolski šoli tropske medicine in pariškem Pasteurjevem inštitutu.
Do prelomnega spoznanja o tem, da maske pred okužbo varujejo tudi vsakogar, ki pride v stik z okuženo osebo, je dr. Wu prišel leta 1910 v mestu Harbin na severnem Kitajskem, kjer se je širila smrtonosna kuga.
Brž ko je odkril, da se kuga v Mandžuriji prenaša kapljično po dihalnih poteh, je zdravstvenemu osebju in policistom naročil, naj ves čas nosijo zaščitne maske. S pomočjo tega ukrepa v kombinaciji s strogo izolacijo, ki so jo odredile oblasti, se je epidemija kuge po štirih mesecih končala.
Čeprav je na Zahodu dr. Wu prejkone spregledan, pa v svetovni zgodovini velja za pionirja javnega zdravja, ki mu je s predpisanim nošenjem mask (ki jih je tudi sam oblikoval) uspelo preprečiti kapljično prenašanje bolezni preko dihal.
Na Kitajskem je nošenje mask po izbruhu epidemije virusa sars postalo splošno sprejeto in razširjeno. Azijci nasploh prav zaradi izkušnje s smrtonosnim sarsom do mask nimajo odpora in jih nosijo tudi zato, da ne bi okužili drugih. Maske so torej v Aziji gesta solidarnosti.
Dopolnitev:
Zgoraj navedeno je razlaga, ki jo je najti v mainstream medijih. Maske resda preprečujejo kapljični prenos virusa, vendar le do določene mere. Neodvisni strokovnjaki namreč opozarjajo, da nošenje mask ne le ni učinkovito (tj. ne preprečuje okužb s koronavirusom), temveč je celo škodljivo, zlasti če maske nosimo dlje časa.
Otrok, ki jih virus sars-cov-2 ne ogroža, ne bi smeli siliti k nošenju mask v šoli, saj maske zadržujejo CO2, ki ga otroci vdihavajo, to pa zaradi pomanjkanja kisika v možganih vpliva na njihovo zbranost in škoduje njihovemu zdravju.
Povezave na raziskave o dejanski učinkovitosti nošenja mask najdete v temle članku.
S higieno rok in nošenjem maske ščitimo sebe in druge
S higieno rok in nošenjem maske torej ne ščitimo le sebe, temveč tudi druge. In obratno.
Če ne maramo uporabljati razkuževal, si roke redno in skrbno umivajmo z milom. Kot rečeno, ne potrebujemo nikakršnega posebnega mila. Nalogo ubijanja bacilov enako dobro opravi vsako navadno milo.
Če nočemo podpirati prekupčevalcev z medicinskimi maskami, ki na naš račun služijo mastne denarje, lahko nosimo podloženo masko iz blaga, čez katero si (v izogib globi) nataknemo medicinsko masko. Če masko iz blaga redno peremo in pri njenem natikanju ali snemanju pazimo, da virusov z zunanje površine mask ne prenesemo na notranjo, bo zaščita enako učinkovita, kot če bi redno menjavali kupljene medicinske maske.
Na prostem se virus po zraku težje širi, ker ga razpiha veter. Zato zunaj zaščitne maske ni obvezno nositi, razen seveda če se znajdemo v množici, kjer ne moremo poskrbeti za primerno medsebojno razdaljo.
Kadar vstopimo v notranje javne prostore, si masko vselej nadenemo. Če ne zaradi sebe, iz spoštovanja do drugih. Prodajalci in drugi uslužbenci niso krivi za vladne odloke, zato se ne znašajmo nad njimi.
Ker virus na površinah ostane še več dni, si roke redno umivajmo in razkužujmo, ne glede na to, ali se gibamo na prostem ali v notranjih prostorih. Privzgojimo si navado, da si ob odhodu od doma in po vrnitvi domov vselej umijemo roke z milom.
Za konec pa še ponovimo, da je v času epidemije zelo pomembno, da se čim manj dotikamo obraza. Ne smemo namreč pozabiti, da se virus sars-cov-2 prenaša ne le po dihalnih poteh, ampak tudi skozi sluznico ust, nosu in oči.
Dopolnjeno 5. 1. 2022.
Foto: CDC (Unsplash)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »