Minoli Salgado: Malo prahu na očeh

Čas branja: 7 min.

Odlomek romana britanske pisateljice šrilanških korenin Minoli Salgado Malo prahu na očeh v prevodu Ane Jasmine Oseban.

Romaneskni prvenec britanske avtorice malezijskih korenin Minoli Salgado nas popelje na Šrilanko, otok, ki za idilično podobo palm, turkiznega morja in prostranih riževih polj skriva zgodovino političnih nasprotij, krvavih obračunov in na stotine uničenih družin.

Več o knjigi

*

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh, prev. Ana Jasmina Oseban
Minoli Salgado: Malo prahu na očeh, prev. Ana Jasmina Oseban

To je dežela izgubljenega časa. Vstopiti vanjo pomeni srečati novo obliko samote. Neruda je tu preživel svoje najosamljenejše ure, cortando el tiempo en mitades inaccesibles, rezaje čas na nedostopni polovici. Morda je videl bakrene skodele, s katerimi so tukaj nekoč merili čas. Preluknjane bakrene skodele na vodni gladini, ki so se počasi potapljale in označevale ure, kot zahajajoča sonca, da je sčasoma vse vodovje privzelo barvo časa.

Nihče ne bo te grajal, če te z jutrom več ne bo.

Za tako samoto obstaja beseda, thanikama, samota duše. Vendar duše ni tako enostavno prepoznati, ni namreč ega, na katerega bi se oprla. Thanikama. To besedo je uporabil pesnik na dolgem potovanju v iskanju mrtvega očeta, dotikajoč se predmetov s prstnimi blazinicami spomina. Thanikama. V ta jezik zdaj vstopa Savi, jezik, ki ga pozna skozi dotike.

Letalski let jo pelje v nov dan. Do Kolomba bo potrebovala enajst ur, pri čemer bo izbrisala pet ur in pol svojega življenja, saj bo potovala v času naprej. Spominja se zapletenega pojasnila nekega astrofizika, kaj se dogaja s tem izgubljenim časom, ponudil je diagnozo težave, ki že vznika v njej. Vendar njej ni bilo treba govoriti o prostorskih značilnostih ur, o njihovi gostoti in občutljivosti za raztezanje, tanjšanje in trganje; Savi ve, razume, je zadihala skozi solze.

Opazuje spreminjajočo se svetlobo, premika se skozi prostor, kjer ni časa, skozi prostor, kjer vsaj za trenutek tudi ona ne obstaja več.

~

Pokrajina se ni spremenila. Ko je v Kolombu v taksiju vijugala med sunkovito hupajočimi avtomobili, ki jih je predramilo razsvetljujoče se nebo, so ji pred očmi vznikali prebliski prejšnjih potovanj, potovanj, ki jih je v mislih tako pogosto preigravala v mraku svojega kletnega stanovanja, da je zdaj le s težavo razlikovala kraje, kjer je res bila, od krajev, ki so obstajali samo kot podaljšek njenih sanj. Ko je prispela v Kalutaro, se je nebo že natrgalo v ocean oblakastih prog. Voznik je ustavil in izstopil, Savi pa mu je v dlan natresla nekaj kovancev, da jih v templju daruje v njenem imenu. Ni bila prepričana, ali daritve preko druge osebe štejejo, vendar ni hotela izstopiti iz avta in se drenjati v gruči ljudi, ki so se zbirali k jutranji molitvi. Voznik se je vrnil in nadaljeval z vožnjo.

Opečnata mesta so zdaj nadomestile hiše s pločevinastimi strehami, ki so polagoma prešle v posamično raztresene koče, krite s slamo, ko se je začela pokrajina nižati v zaspano ravan riževih polj. Vozila sta se po obalni cesti, ki je povezovala odmaknjene otoške kraje v brezšivni trak. V teh domovih so ljudje prebivali in trgovali, zrasli so ob stiku s prebivalci drugih obal. V zelenem vetru hitro vozečega avtomobila je bilo vsepovsod videti napol zgrajene hiše, hiše iz surove opeke in pletenega bambusovega protja, hiše z nedozidanimi nadstropji ali stopnicami, ki so vodile od enega odprtega nadstropja do drugega – kot bi bili manjkajoče stene, okna in zidovi samo dodatki, ki zastirajo razgaljeno upanje. Tu in tam se je prikazala kakšna skulptura moškega v hlačah, nataknjena na drog pred nedograjenim zidom ali obešena v oknu brez okvirja, ki naj bi odganjala zavistne in zlobne poglede, pa tudi tatove, ki bi utegnili krasti opeko. Te napol zgrajene hiše so odražale sanje, ki so včasih dolga leta ostale neizpolnjene, opečnate stopnice so se vzpenjale v prazno, po nadstropjih so se risale sence oblakov, vetrovi so jih izpirali, in temačno rastje se je bolj in bolj zgoščalo, v notranjost prostorov so se že iztezale vitice džungelskih lijan. Vendar so nekako uspele ostati čiste, urejene, popolne v svoji nedodelanosti, kot do potankosti dodelane izjave o nameri.

»Kje sva?«

Zaslišala je ime nekega kraja, ki ga ni prepoznala.

»Sva že mimo Ambalangode?«

»Ambalangoda sledi.«

Zvenelo je skoraj kot reklama za prihajajoči film.

Sproščeno se je zleknila na zadnjem sedežu in podobe so drsele mimo nje, dokler se ni s predirljivim piskom mimovozečega vlaka na lepem prikazalo morje, Savi pa je začutila, kako je razdrobljena med številnimi potmi, ki jih je po tej cesti že prepotovala.

 

Zadnje, na kar je bila pripravljena, je bila vrnitev naravnost h koreninam – k ozkim stebrom verande in dolgemu, bleščeče belemu balkonu, posutemu s škrlatnimi cvetovi. Tokrat je bila tam Fiona, izžarevala je nekakšno ptičjo ostrino, leta njenega življenja so bila zgoščena v konico vitalnosti. Stala je na verandi in gibko švigala z rumenim omelom sem in tja.

»Savi, ljubica,« je zagostolela. »Kako čudovito! Tako sem vesela, da ti je uspelo priti. Pridi, pridi, nismo točno vedeli, kdaj te lahko pričakujemo, vendar sem ti za vsak primer že dala pripraviti sobo. Tisto sobo, v kateri si bila vedno – no, hiša je zdaj malce drugačna. Stric se je odločil, da jo dogradi, ampak saj boš vse to videla pozneje. Daj, odloži torbo in usedi se. Pazi na stopnice, niso ravne. Joj, kako si zrasla!«

Fiona je razširila roke v objem in vdihnila vonj Savijinih lic, z dlanmi jo je trdno prijela za nadlakti: »Si že jedla kosilo? Malika, prinesi mineralno vodo! Ali pa bi raje sok ali thambili? Thambili? Fino! Odličen je za ledvice. Povej, kakšen pa je bil polet? Še sreča, da si dobila karto!«

Odnesli so njeno prtljago; ventilator na stropu je začel stepati hladen zrak; ob njeni dlani se je na lepem pojavil kozarec s pijačo. Fiona je zamežikala, ko je sedla in pod sabo poravnala krilo. Ponovno je zamežikala. Bila je pač Angležinja. Vedela je, kako pomembno je počakati na pravi trenutek.

»Ja. Pred božičem je res gneča. Do konca poletja je že vse rezervirano.« Savi je snela torbo z rame in se pogladila po glavi, pri čemer si je zataknila pramen las, ki se je izmuznil izpod roba traku, nazaj pod ruto. »Šele prejšnji teden so mi sporočili, da se je sprostilo eno mesto. Takoj sem tekla po karto in poklicala k vam. Upam, da ni narobe, da sem priletela takole v zadnjem hipu.«

Zavedela se je svojega poznega, posrednega odziva na vabilo, ki ga je prejela mesec dni prej, na lepem se je zavedela, da bi se lahko veliko bolj sprostila v prostoru, ki so ji ga odmerili sorodniki, kakršenkoli že bo.

»Ljubica zlata, zelo smo si te želeli videti,« je naglo odgovorila Fiona. »Renu te bo strašno vesela. Toliko časa je že minilo od vajinega zadnjega srečanja, obe sta medtem tako zrasli. Že nekaj časa sprašuje po tebi. Moram reči, da dobro izgledaš. Lepo je videti, da si se malo poredila.«

Savi se je morala nasmehniti. Kot otroka sta se z Renu večkrat pričkali, katera bo prej tehtala dvajset kilogramov, dvajset kilogramov je bila namreč dovoljena teža prtljage za potovanje v tujino, s tem pa je dekletoma predstavljala merilo neodvisnosti. Renu jo je prehitela za šest mesecev in dvajset dni, ko je imela devet, Savi pa že skoraj deset let. Savi je nadaljevala z igro, preden je odpotovala v Anglijo. Stehtala je svoj kovček, zavihtela ga je na tehtnico in pogledala na številčnico. »Ko se naslednjič vidiva, bom težka dvakrat dvajset kilogramov.« Renu se je samo smejala in rekla: »Bomo videli.«

Ko se je Savi naposled res vrnila, je samo sedela ob očetovi krsti in zavračala vsakršno hrano. Dokler je pokojnik ležal na parah, v hišo niso smeli prinašati hrane. Kljub šibki svečavi so vsi opazili, kako zelo je shujšala.

Savi je naredila požirek thambilija in nato na dušek izpraznila kozarec, z užitkom je okušala prosojne delčke kokosa, ki so ji drseli po grlu.

»Mislim, da se zaradi thambilija res ne bom še dodatno zredila.« Na smeh ji je šlo, ko je odložila kozarec.

Fiona je prepletla prste v majhen vozel in pri tem pokala s členki. Bila je vitka in žilava, telo se ji je skrčilo v napete linije. Kljub rednemu treningu na sobnem kolesu jo je vse huje mučil revmatizem. Zazirala se je v Savi, kot da bi lahko z njenega obraza razbrala manjkajoča leta.

V domišljiji je Savi domov potovala po najrazličnejših poteh in vse so vključevale naključna srečanja. Enkrat se je denimo sprehajala po Fortu in se pri tem izgubila, nato pa je vprašala za smer in pri tem naletela ravno na Romeša, ki se je vračal domov; enkrat je s knjižne police na British Councilu vzela knjigo in pri tem skozi špranjo zagledala delček Edenovega obraza; na Pettah je pred stojnico z oblačili z roko oplazila bledo kožo neke neznanke, obrnila se je in zagledala Fiono; ali pa je imela kakšno predavanje, povsem v ozadju pa je med poslušalci sedela Renu, nemirno mencala s stopali in si ovijala lase okoli zapestja.

V vseh teh prizorih je bilo vzajemno prepoznanje omahljivo, negotovo. Rada si je zamišljala, da je niso prepoznali. Vključen je bil tudi element ogledovanja, včasih je bila opazovalka ona, drugič je bila ona predmet opazovanja drugih.

Težko se je soočala le z bližnjim, neposrednim stikom, ko so ji stvari prišle na pot nenadno in brez opozorila: oster odblesk svetlobe z oddaljene vodne gladine; ventilator, ki je rezal zrak pod neobičajnimi koti; obraz neke ženske, ki ji je bil nadvse znan in si ga je prizadevala pripeti na določen spomin. Ravno je segla po cigareti, usta še zmeraj ukrivljena v preostanek nasmeška, ko je v prostor vstopil stric in je morala ponovno dvigniti pogled.

»Živjo, Savitri. Pa si le prišla.«

Oblečen je bil v službena oblačila – črne hlače, belo srajco, kravato z iglo in zloščene čevlje.

»Nismo vedeli, ali prideš v torek ali v četrtek.« Ko je na njenem obrazu opazil, kako se je zdrznila, je hitro dodal: »Torek je seveda boljši. Več časa boš imela, da se malo vživiš v okolje. Bojim se, da nas je ta poroka čisto posrkala. Običajno si s tem beli glavo nevestina družina, ampak Romeš si je izbral Vietnamko, ki ima rada Šrilanko, zato je vse breme padlo na nas.«

Zaslutila je, da je to njegov način izrekanja dobrodošlice, želel ji je dati občutek, da je znašla v samem središču dogajanja, čeprav bi ji bil hladen sprejem ljubši od te prisiljene domačnosti.

»Pridi, slišim, da je kosilo na mizi. Pozno je že; gotovo si sestradana. Josilin je nekaj dni na dopustu, vendar je Malikina hrana enako okusna. Izvoli,« je rekel in jo vodil med kavči, ki so se v času njene odsotnosti očitno pomnožili, »zdaj imamo novo jedilnico, ki gleda na vrt.«

Stric jo je odpeljal v novo sobo in si vznemirjeno dal opraviti s prestavljanjem čajne mizice in trebušaste vaze, da bi napravil prostor za Savijin kovček, nahrbtnik in športne copate, odpeljal jo je iz temnega dela hiše, ki ga je poznala, v svetlobo prizidka. Nenadna svetloba jo je razvedrila, kakor da bi se dvignila izpod vodne gladine po zrak.

Prvotna hiša je odražala Edenov okus za tradicionalne visoke strope in dolga stavbna krila, vsenaokrog se je odpirala na verando, ki se je zadaj in ob strani s kamnitimi stopnicami iztekala na vrt, da se je kredasta belina hiše zlagoma zasenčevala v temnem lesku velikolistnega rastlinja. Novi prizidek pa je podaljšal kuhinjsko krilo in prelomil najtemnejši del hiše v barvitost rdečega hibiskusa in lisaste sončave. Po vsej dolžini sobe so bila vgrajena drsna okna. Del grmičevja in verande je bil sicer izgubljen, vendar je hiša na lepem zažarela v svetlobi.

Ko se je namestila za mizo, je opazila Edenov pomig ženi, naj odnese umazane športne copate, ki jih je Savi odložila k vratom jedilnice. Fiona je mehko odkorakala tja, pokleknila s pokajočimi sklepi in odnesla copate ven. Savi je povlekla bosa stopala pod prečko stola in z nožnimi prsti trdno objela rezljani les. Počutila se je kot neželeno darilo, za katerega mora Eden še najti prostor v stekleni vitrini, prepolni dragocene lastnine. Spraševala se je, kakšna je stričeva zgodba, kaj je v ozadju njegovega tihega nadzora.

Prevedla Ana Jasmina Oseban

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2017 (Eho, 14). 304 strani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si