Odlomek romana irskega pisatelja Kevina Barryja Mesto Bohane v prevodu Alenke Jovanovski.
Futuristično-apokaliptična vestern srhljivka, v kateri je zaslediti vplive filma, ameriških kultnih televizijskih nadaljevank, stripa, popkulture in glasbenih tokov kalipsa, skaja, skanka, orisuje svet pod bleščečim površjem globalnih metropol, a tudi usodne spone, ki so posamezniku položene v zibel. Stvari ne bi mogle biti bolj črne, vendar se zaradi črnega humorja, nabritega jezika in filmičnih prizorov spremenijo v urnebes – napet in zabaven do zadnje strani.
*
15
Župa iz črnih rakovic
Ho pij Ching vredi kavni barij, en žvižg po polnoči, in tri kadeče se sklede župe iz črnih rakovic, ki jih je iz kuhinje, od tam zadaj prinašal tet mrkogledi in brezbesedi Chingov stric.
Naročene so bile za sedmino, že prej:
– G. Logan Hartnett, alias Albino, alias Doug tip, pa prav on, je sedel tamle v svojem trenutku sproščenosti pa si z zobotrebcem bezal grude indijskih oreščkov iz rež med orumenelimi zobmi. Bil je ves zrihtan v svoji sivi, za dol past hudi vinilni obleki – njen lesk je odseval pravljični soj svetlobe v Ho piju – in kot kombinacijo za zraven je imel siv vinilni dežni plašč, položen čez naslonjalo stola. Prvoklasni maderfaker.
– Gospodična Jenni Ching, šefica Ho pija, že odkar je njena mračno razpoložena mamica zabrisala svoje dementne kosti tja dol v reko Bohane (na brzino je samo štrbunknila na glavo le korak stran od kafiča), bilo je zaradi dolgov v zvezi s pasjimi borbami, so pravili nekateri, ali zaradi trdovratne dedne blaznosti v družinski liniji Chingovih, so menili drugi, in prav taista Jenni je s pogledom ošinila mastno kremasto župo svojega strica, ki ji je bila ponujena s pogledom, češ – a tkle si ti mjene stišala v kot? – in jo je potisnila proč. Bila je v belem usnjenem kombinezonu za k škornjem na zadrgo, kot jih imajo policaji na konjih, in njeni tanki lasje so bili razpuščeni pa napramenani in to sezono je nosila topo pristrižen frufru, v katerega je od strani izpihovala redne, ritmične brizge tobačnega dima.
– Ga. Macu Hartnett, rojena Simhao, ki je na svet privekala v Caféju Aliados, kraljica Noblese iz Stranpotja, v oprijeti obleki poljubne količine kašmirja pa džersija, pod tankim, ohlapno padajočim plaščem princes kroja (krem barve), ki je niti dva penija pa pol ni koštal, ne glede na to, v katerem izmed fensišmensi butikov v Novem Bohanu ga je že nabavila, in prav ona je z očesnim zrklom neusmiljeno streljala proti Jenni pa neusmiljeno streljala proti Loganu in si mislila: Stara sem kurčevih triinštirideset let pa sedim tlele pa se menim o kurčevih spopadih gangsterskih tolp?
»A da bo Cuse zram svojih zapovrh še druge familije poslal dol?« je rekla Jenni.
»Po moje, da še kake tri zapovrh,« je rekel Logan. »Poslal bo McGroartyje, to sigurno. McGroartyje, ko so rojeni gavnarji. McGroartyji bi vam itak skočli direkt v krvno osveto, že če se sfukata dve muhi. Poklical pa bo tud Lenanese. To pa zaziher, ker Lenanese se da kupit, Lenanese se je zmeri dal kupit. Pol pa, no …«
Logan je z roko zamahnil po zraku, omalovažujoče, da ponazori švohotnost strminarske alianse.
»Ziher je pa to velik unih, ko piskajo v en rog glede sestopa treh familij sjem duol,« je rekla Macu.
»Če že hočeš bit negativno nastrojena, ti lubezen mojega srca, si lah to tud misliš,« je rekel Logan.
Vendar jih ni mogel preslišati: visoke bohanske pečine so bučale od norriejevskih viž na temo krvne osvete.
»Nekam hudičev dost tetih kresov tam guor, jle, Logan? Sn jih vidla, ko sn iz hiše hodla sem duol.«
Niz ognjev po celotni liniji pečin – norriejevske družine nared za vojno, to je bilo sporočilo.
»Naj kar kurijo tete svoje uogije, kolk čejo. Pa zapomn si namest mene, Macu, prosim, čes tok prjazna – še nikol v svojem jebenem živleju nisi mela dobriga občutka eno noč pred začetkom krvne osvete, a vredi?«
»Mogoč pa še pride cajt, ko boš iz krvno osveto vseen šou predauč, Logan, kapiraš?«
Zasrepel se je v ženo, vendar je svojo jezo utišal in jo namesto tega hladno, s smehljajem zaobrnil v svojo podporočnico omladinko.
»Jenni, punčika,« je rekel, »če prav razumem, si ratala že redna gostja tam črez, v hotelu Bohanski dvor?«
Jenni Ching je komajda trenila s trepalnicami.
»Ugotavlam, da je to une sorte plac, ko tam slišiš same hude štorije o bohanskem zgublenem cajtu,« je rekla.
»Aja?« je rekla Macu. »Kere pa to?«
»Vse sorte žurkice,« je rekla Jenni. »O tem, kak je folk prplezo na vrh, pa spet telebno dol.«
»Ziher, da je moja predraga mat tud za tjebe prpravla kak šimlc.«
Jenni je s pogledom prestrelila Macu.
»Pa tud štorije o tem, od ki ves ta folk prhaja. Originaln, al kok.«
Plastificirani posterji na steni Ho pija so prikazovali peteline, prašiče, podgane. Pravljične lučke so bile od ene do druge stene na vrvico nanizane nad mizami iz ultrapasa in so vzplamtele v pošastnem odtenku. Logan se je zdaj zasmehljal, medtem ko mu je žlica zajemala tisto župo – babji ravsi so mu bili všeč.
Macu, vljudna kot cedeči se strup, je rekla:
»Od ki izvorno so se pa Chingi moral prebit, Jenni, miškica?«
Iz joškovnega žepa je Jenni cuknila svoj konček poceni smotke, ga obstrigla pa pripalila, globoko povlekla in izpihnila rjavkast dim.
»Chingi so v Bohanu že od zdavni, še od pred zgublenim cajtom. Pigrad je zgrajen na krvi Chingov. Mi smo tuki že dolg. Niti pod razn nas ni prneslo s tazadnim valom, gaspa.«
Z dlanjo je nato segla v zrak, napravila počasen pentljasti gib s smotko v roki, da nakaže val, in dim je zapisoval nečitljive signale v sanjski soj v Ho piju.
»Spa ti mal prevč ziher, al kok,« je rekla Macu. »Chingi so lazli okol po zabačenih ulicih tk doug, da se jih spomnem še jaz. Rihtal so posle od vseh po spisku, al kok.«
»Dami,« je rekel Logan, »lepo prosim.«
Potisnil je proč tisto svojo župo. Prepletel dolge prste na vitkem trebuhu. Na predvečer krvne osvete je zmeraj užival. Vedel je, da Oke Cusack svojih bastardov ne bo mogel prav dolgo držati na špagci in njegovo razpoloženje je bilo na višku in v pričakovanju. Če imaš čez Nobleso, so redni prikazi besa potrebni, da mesto obdržiš v šahu, in kar je enako pomembno, Noblesine pjebe v formi. Če si z njimi preveč na cili-mili, se ti še prehitro razlezejo in se jim vse samo še smeji, potlej se pa čisto preveč brigajo samo še za modne žurnale.
Jenni Ching je od Logana pogledala k Macu in spet nazaj.
Jenni Ching je privzdignila obrv in izpihnila dim v medeninaste cevi pod stropom Ho pija.
Jenni Ching je pomislila: A tetlelo oné torej vodi stranpotarsko Nobleso, jebemti mamicu?
»Bo treba bandane gor dat?« je vprašala.
»Absolutno,« je rekel Logan. »Če smo se namenli napravit to, smo se to namenli napravit tak, ko se šika.«
»Bandane – to je pa res prava jeba za uno kurčevo goflo,« je rekla. »Za koji kurac je treba maširat iz bandanim, H.? A nimamo za to že uno kurčevo parado na dan svetga Paddyja, al kok? Sam kurčevo pojavt se je treba pa jih seštihat, pizdune kurčeve! Zastave pa kurčeve bandane, isto sranje – drugo pakovanje, če je pa unga gobezdača treba sam tk prebutat, da mu bo še duol visel za vse strminarske svije, a štekaš?«
Logan je zavzdihnil, ves medeno očetovski.
»Jenni?« je rekel. »Saj nismo divjaki. Če jim mlade pjebe že jutr nastavmo na britof, ne bojo pršli dol, ne dab vedli, kdo je za to odgovoren. Noblesine bandane grejo kr lepo gor.«
»Tole je pa una sorta nazgraužnga sraja, zarad kerga mi kile kr od šuba pobjere,« je rekla. »Bandane pa kurčovi prapori …«
»Ko dab slišala govorit Pužiko,« je rekla Macu.
»Prav imaš,« se je nasmehnil Logan.
Pužika Hartnett je bila že od nekdaj znana po tem, da se dela norca iz tradicije. Po Pužikinih ocenah je bil Bohane čisto preveč sentimentalno mesto. Seveda ji to ni preprečevalo, da izdatnih količin časa ne bi preživljala na popotovanjih v izgubljeni čas.
»Pravim sam, da mamo že dost drujga na grbi, al kok, ne pa, da je zaj še dodatno treba zganjat cirkus tak ko ponavad –«
»Jenni,« je bil Logan na tem mestu strikten, »ne govori, da je to cirkus.«
»Pravim sam –«
»Jenni? Nehi s tem, a boš, prosim?«
»Če pa Pužika prav –«
»Te čist nič ne briga jebena Pužika! Jest sem tist, ko vodi teto jebeno Nobleso!«
»A da res, H.? Za kuoga pol se je morala pa Pužika podpisat pod krvno osveto?«
Njegov hladno srepeči pogled bi s kakega manj pomembnega otroka kar fasado olupil, ampak ne z Jenni.
»Zaradi dobrih manir,« je rekel. »Zaradi protokola. Da lah misli, da je še zmeri zram. To ji daje moči za naprej, sej veš?«
Molk je nabreknil.
Logan se je nakremžil.
Jenni je kadila.
In Macu se je zazrla v pihnigrajsko zelenkasto nočno kopreno. Bila je zgodnja dopoldanska parada pikavcev pa pijandur pa zalezovalcev kurb. Spraševala se je – proti svoji volji – če je on kje tam na ulicah. In če bi ga prepoznala po drži. Če se sploh še nosi enako. Na pismo ni odgovorila. Nobenih nadaljnjih sporočil ni bilo. Odkar ji je bilo pismo predano, je preteklo že šestdeset dni.
Jenni Ching je zdrsnila s svojega sedeža in se namenila proti vratom. Ko jih je odprla, se je dvignil močan val uličnega hrupa.
»Do kdaj jim boš dal cajt, H.?«
»Če kaj poznam Cusacke, ne bojo dolgo rabli.«
»Noblesa perajt?« je rekla Macu.
»Ne se razburjat, punca. Če se ne motim, je že več tednov perajt, Jen?«
»Noblesa bi še otroka pospravla, H.«
Pojedel je svojo župo pa odložil žlico pa svoje tanke prste prepletel na pasu.
»Pojd pa v vsakem primeru prever, Jenni, miška.«
»Krvne osvete!« je zavpila Macu. »Pa jih mamo že več ko kurčevih štireset na grbi!«
»Takle pride v živlej, punca,« je rekel Logan.
»Pa kak dolg še, Logan?«
Jenni je na vratih pomahala.
»Rječ Pužiki, da sn vprašala, kak kaj z njo,« je zaklicala Macu.
Jenni je v brado zagobcala eno tagnilo.
»Kas rjekla, punca?«
»Nič nisn rekla, ga. Hartnett.«
»Da ti naum kurčevih oči ven skopala, ti Kinezerka, a čuješ ti mjene?« je rekla Macu.
»Dami, a bi nehali? Prosim?« je rekel Logan.
»Pje, as jo slišo, Logan? Da bi blo treba uče naglihat, o tem neki mumla!«
Prevedla Alenka Jovanovski
Kevin Barry: Mesto Bohane. Prev. Alenka Jovanovski. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021 (Eho, 26). 304 strani.
Foto: Rosie Kerr (Unsplash)
Pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in književna prevajalka iz italijanščine in angleščine. Dobitnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko, nagrade vitez(inja) poezije 2004 in Veronikine nagrade 2019. Avtorica pesniških zbirk Hlače za Džija (2012), Tisoč osemdeset stopinj (2018) in monografije Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001).