Kako so epidemijo koronavirusa uspešno zajezili v Tajvanu (3)

Čas branja: 4 min.

Praga, 30. marca 2020

Tajvanski uradniki so lahko hitro ukrepali, ker je bila javnost pripravljena upoštevati vladne odredbe. Večina Tajvancev je doživela epidemijo sarsa, mnogi se tega težkega obdobja spomnijo. Nova epidemija je v ljudeh vzbudila prijazno solidarnost in občutek pripadnosti. O medsebojni in socialni pomoči se govori precej več kot o ekonomiji. V življenju ni nič tako pomembno, kot je prijateljstvo. Tajvan je krepko investiral v znanstvene raziskave na področju medicine,  v zadnjih desetletjih s strani Kitajske grozi tudi nevarnost uporabe biokemičnega orožja. Skupine raziskovalcev so se pri priči lotile priprave množične proizvodnje diagnostičnega testa za covid-19. Za cilj so si zastavile hiter test, ki rezultat pokaže po dvajsetih minutah.

Tajvan si je prizadeval izogniti prepovedi zapuščanja doma. Tudi tukaj je v zgodovini (za časa okupacije in belega terorja) v imenu »varnosti« prihajalo do zlorabe oblasti. Tajvanci vedo, da državljana ni mogoče reducirati na »prenašalca virusa«, mu vzeti človeško dostojanstvo, omejiti svoboščine, ohromiti institucije, kar zgolj vodi v novo negotovost. Globalizacija prinaša problem, ki se mu je Tajvan izognil. Ne zanaša se samo na proizvodnjo zunaj svojih meja. Grozljivo je gledati koncentracijo proizvodnje nekaterih dobrin v eni državi. Zato smo odvisni od medicinskih pripomočkov in nekaterih zdravil s poreklom iz Kitajske ali Indije, kamor so proizvodnjo preselili zaradi poceni delovne sile. To so slabosti tržnega gospodarstva. Tajvan se je naučil biti samozadosten. Podpira malo, družinsko podjetništvo, lokalne kmete in raznolikost, ne pa monopolov in monokulture. Kar pomeni, da ima regionalno samooskrbo. Mi pa se zdaj sprašujemo, kako bomo preživeli. Kot razvit industrijski narod smo se navadili, da na policah supermarketov v vsakem letnem času najdemo vsa živila iz tujine. Pred nekaj tedni je bila misel, da ni nujno, da je tako, absurdna. Koronavirus mnoge na videz nesmiselne scenarije spreminja v realnost.

Za primer karantene obstajajo priporočila kriznega štaba, v katerem ne manjka ekipa psihologov. Ta so okvirna: odpornost imunskega sistema je dana tudi z gensko zasnovo, stopnja psihične in telesne obremenjenosti v stresnih situacijah je individualna. Nuditi pomoč in izmenjavati izkušnje z drugimi je tu lažje zaradi skupnosti npr. budističnih templjev. V vsakdanjem življenju delujejo kot skupnostni centri (za razliko od Kitajske imajo tu svobodo govora in versko svobodo). Pomembno je ohraniti strukturo in red posameznih dni. Ne obremenjevati uma z načrtovanjem (dandanes načrtuje virus), ne osredotočati se na materialne stvari. Ogrodje dneva je skupni čas obroka ob določeni uri in redni program, odvisen od starosti družinskih članov. Otroci so zelo dovzetni za vse, treba jih je poslušati z empatijo, jim razlagati, spremembo dojemati tudi kot možnost za preureditev življenjskih vrednot in utrjevanje družinskih vezi. Starejšim otrokom je v oporo šola, morda še učenje kakega drugega, tujega jezika (kar je v primeru Tajvana japonščina). Mlajšim so v pomoč igre in skupno izmišljanje zgodb (pravljice si sproti sami ilustrirajo). V okviru psihohigiene je zdravo obdržati nekaj časa samo zase in to izmenjavati s skupnim časom (tukaj se priporočata joga in meditacija). Redna aktivnost (razdeljena v pregledne časovne intervale) je pomembna za mentalno higieno, um se usmeri v trenutno nalogo, ni prostora za tesnobno premlevanje, ki lahko vodi v depresijo. Bistveni so detoksikacija od novic, povezovanje s prijatelji, humor, družbena solidarnost, digitalizacija (za šoloobvezne otroke obstaja sistemska pomoč v primerih, kadar gospodinjstvo nima dovolj tehnike, potrebne za spletni pouk). Strukturo dni pomagajo ohranjati dnevniški zapisi, pozornost osredotočajo na sedanjost. V Tajvanu se čuti tudi japonska tradicija tankočutnega opazovanja premen narave. Če pri konfliktnih posameznikih naraščajo frustracija, stres in agresija, je treba pravočasno preprečiti domače nasilje, varovati najranljivejše člane gospodinjstva, torej otroke, se obrniti na strokovnjake.

Tajvan se odziva na realnost. Proizvodni obrati so povečali produkcijo zaščitnih mask glede na potrebe. Hkrati so Tajvanci zelo previdni, če opazijo, da kaka država izkorišča situacijo in pomoč povezuje s političnimi pogoji, ekspanzivnostjo, propagando. Opazujem drugačno obnašanje Evrope. Kitajska in Rusija se ne menita za srčno dobroto, ne obnašata se nesebično, to sta avtoritarni državi, propagandistično zapolnjujeta vrzel, ki jo je na žalost sprostila Evropska unija. Hočeta si okrepiti politični vpliv in v stiski oslabiti ne le Evropo. Koronavirus je vsem nastavil zrcalo. Humanitarna in gospodarska kriza, ki jo je povzročil koronavirus, je tako ogromna, da lahko zamaje in ogrozi legitimnost kateregakoli političnega in ekonomskega sistema. Ne virus, politiki so del glavnega problema. Pa tudi sicer se neopazno približujemo kitajskemu modelu. Na primer s sporazumom s telekomunikacijskimi operaterji. Da bo država zaradi koronavirusa spremljala gibanje ljudi.

V Italiji in Avstraliji naraščajo dvomi o kitajski pomoči, zaščitne obleke in dezinfekcija niso primerne za uporabo (februarja je pricurljalo v javnost, kako škandalozno so kitajske firme prekupčevale z rabljenimi zaščitnimi maskami). Tudi reklamacije v Španiji, ki se tičejo nedelujočih testov kitajskega proizvajalca, kažejo, da Kitajski ne gre za bolne. Dobrodelnost je povezana s pogojem, da prejemniki pomoči ne kritizirajo kitajskega kršenja človekovih pravic in da kitajskega predsednika slavijo kot modrega voditelja. Vrsta menedžerjev in državnikov se odreka svobodi, dostojanstvu, izgublja samospoštovanje (kitajsko vodstvo slavi srbskega predsednika, ki je poljubil kitajsko zastavo). Nič nimam proti hvaležnosti za pomoč v stiski. Le naj bo izražena vsem, vsaki državi enako. In ne sme voditi k temu, da ni mogoče govoriti in pisati resnice o dejanskih razmerah na Kitajskem. Nikoli ne bom pozabila tajvanskega januarja. Dejstva, da je za sedanje razmere krivo kitajsko vodstvo. Kitajski politiki so dolgo mešali meglo in lagali, od decembra so skrivali vso resnico o epidemiji in tako podpirali širjenje virusa onkraj meja države. Treba je opozarjati na odgovornost in etiko, ki raste iz samega dejstva, da smo živi in da si ta planet delimo z drugimi. Niti v času, ko gre za preživetje, se ne smemo odreči svobodi in dostojanstvu.

Prevedla Tatjana Jamnik

Besedilo je bilo prvič objavljeno v reviji Razpotja 39: Hierarhije.