Kaj je dobra literatura

Čas branja: 12 min.

Spoštovani udeleženke in udeleženci te literarno-izobraževalne delavnice.

To je moja prva video konferenca, zato se vnaprej opravičujem za nepotrebne spodrsljaje, ki jim bo botrovala moja neizkušenost. Poleg tega me pesti še ena težava, namreč pred kratkim so mi operirali oko, zaradi česar je trenutno moj vid v nekakšnem vmesnem stanju med videti dobro in videti zanič. Na daleč vidim precej ostro, na blizu pa zelo slabo. Literatura je običajno povezana z sposobnostjo videti stvari od blizu, saj je branje akt, ki se ne odvija na daljavo. Tako sem bil prisiljen svoj prispevek pripraviti iz glave, ker pa računalniški zaslon slabovidnemu človeku prav tako povzroča določene težave, saj moram slediti temu, kar zapisujem v oddaljenosti vsaj enega metra od organa svojega vida, to prispeva k zanimivosti in zahtevnosti mojega početja.

 

Za samostojnega kulturnega delavca na področju literarnega ustvarjanja ima čas več različnih oblik. Svobodno ustvarjanje ustvarja izkušnjo literarne znotrajčasnosti, večnosti, se pravi neodvisnosti od zunanjega, vsakdanjega časa. Najslavnejši zapis, ki govori o tej obliki časa, je krajša pesem kitajskega pesnika Li Baja z naslovom Večna pesem. V Gradnikovem prevodu se zadnje tri vrstice berejo takole:

Če sonce srež obsije, bo skopnel.
Le kar na list zdaj pišem, tale spev
bo večen, večen bo njegov odmev.

Toda na žalost ima čas pogosto navzven tudi to značilnost, da je sestavljen iz rokov, do katerih je treba kaj napisati in oddati. Na videz ne preveč zapletena slika se zapleta. Če me Tatjana včeraj ne bi opozorila na današnji spletni pogovor, bi – kljub temu da sem svoje predavanje pripravljal kar nekaj časa, poskušal prebrskati nekaj virov, tudi sam prisluhnil predavanjem na sorodne teme na youtubu, poskušal v mislih naprej izoblikovati par iztočnic, ki bi mi omogočile približati se zastavljeni tematiki – mirno pozabil na vse skupaj in si tako prislužil ukor. Pogosto govorim o zadevah kar iz glave, a odkril sem, da je pomembno pripraviti se vnaprej, saj ima moja glava tendenco, da nekam odjadra, pri tem pa pozabi na prvotno začrtani namen. Kaos literata ni vedno ustrezen način, kako jasno spregovoriti o določeni temi. Dokaz za to so moje knjige. Preden se obrnem k tej problematiki, naj povem, da napisati stvari do določenega roka ni tako preprosta zadeva. Seveda lahko predavanje napišem že kak mesec poprej. Bil sem namreč vzgojen v skladu z rekom Kar lahko storiš jutri, stori že včeraj.

Toda kjer je rešitev, tiči tudi nevarnost, če parafraziram slavnega nemškega pesnika. Živimo v času strahovite naglice in neprestanih sprememb. Pisati o kakšni zadevi mesec dni vnaprej pomeni nevarnost, da obstanem v preteklosti in zgrešim aktualni trenutek. Vzemimo za primer dogajanje v naši politiki ali grozeči drugi val pandemije najnovejšega kitajskega oziroma netopirjevega virusa v našem prostoru. Ko sem o tem prvič pisal, so v Lombardiji in v Venetu v dveh dneh zaprli meje in prepovedati prebivalcem zapuščati svoja mesta. To je bilo v začetku letošnjega leta. Takratno sedanjost je silovito preobrazilo v povsem nepredvidljivi in usodni spremembi smeri vsakdanjega življenja. Svet se je tako rekoč v celoti nepovratno preoblikoval. Spis, ki bi ga napisal pred mesecem dni, bi to grozljivo situacijo povsem spregledal, misli, ki bi jih zapisal takrat, bi govorile iz povsem drugačnega sveta, ki je že poniknil za obzorjem. Torej kot svobodni ustvarjalec in mislec, ki vedno pravočasno pošlje svoje spise do predvidenega roka, ne smem spregledati te vmesne vrzeli med vestnim delovanjem vnaprej in zadovoljitvijo roka.

 

Poskušal naj bi povedati nekaj v zvezi z vprašanjem o dobri literaturi. Namreč vprašanjem Kaj je to dobra literatura? Vsi se zavedamo, da je vprašanje trapasto in preveč splošno. Na prvi pogled povsem preprosto, a ko poskušamo odgovoriti nanj, s tem pred sabo neprevidno ali nespametno odpremo Pandorino skrinjico. Kot veste, je Pandora, ko se je poročila z Epimetejem, za poročno darilo od Zevsa dobila skrinjico. Toda, ko jo je odprla, je iz nje pridivjal roj najhujših bolezni, sovraštev, zavisti, nadlog in drugih težav, ki jih ni bilo več mogoče stlačiti nazaj. Reklo odpreti Pandorino skrinjico se še danes uporablja kot metafora za navidez nepomembno ali nedolžno dejanje, ki ima hude negativne posledice. Tudi z vprašanjem o kvalitetni literaturi je podobno. Zato bom v nadaljevanju poskušal ne odgovoriti nanj. Navrgel bom nekaj misli, ki bodo morda osvetlile pot, vzdolž katere naj bi celoviteje osvetlili to zapleteno tematiko.

Kot morda veste, sem po svoji poklicni usmerjenosti, ki naj bi me kvalificirala kot strokovnjaka za to vprašanje, razcepljena osebnost. Po eni strani sem sam pisatelj in pesnik, se pravi ustvarjalec literature, po drugi strani pa sem precej svojeglav literarni znanstvenik in etablirani, čeprav ne povsem ortodoksni kritik. Enkrat v literaturo pristopam od znotraj, drugič jo strogo merim od zunaj. Rezultat teh dveh nasprotujočih si pozicij ni nič presenetljivega in ga lahko povzamemo z znanim rekom, da je kovačeva kobila vedno bosa.

Ko sam pišem, in ni dvoma, da to počnem z vso svojo notranjo strastjo, zavzetostjo, poznavanjem in veščino, ki sem jo izbrusil v več kot štiridesetletnem delovanju na tem področju, nikoli ne razmišljam o kvaliteti svoje literature iz zornega kota dobre literature. Prej bi rekel nasprotno, da me nek zlodej sili prekršiti vse zapovedi in značilnosti, ki menda odlikujejo dobro literaturo. Ne pišem, da bi pisal dobro literaturo. Ampak vse kaj drugega. Toda o tem več v nadaljevanju.

Kot literarni znanstvenik, ki odkriva skrivnostne eksistencialne razsežnosti in estetske mehanizme, ki jih razbiram ob branju velikih mojstrovin iz svetovne literarne zakladnice, torej kot bralec, se soočam s problemom, na katerega je opozoril že znameniti filozof Immanuel Kant: na razlikovanje med posplošenim (pogosto občim) mnenjem in racionalno, »znanstveno« sodbo, pri kateri ne gre za dajanje splošnih mnenjskih ocen, ampak za odstranjevanje vseh neutemeljenih prepričanj in »votlih jajc« pri sogovornikih ali bralcih, kot je to povzela Hannah Arendt. Kot najbrž veste, po Kantu ni mogoče podati racionalne sodbe o lepem v umetnosti, o estetskem, temveč le-to zahteva poseben čut, ki mu reče estetski. Torej tudi v literarni znanosti oziroma bolje literarni vedi ni mogoče podati jasne ali končne sodbe o dobri literaturi. Zato se zdi kritično vrednotenje literarnih del še toliko bolj nesmiselno v tistih primerih, ki se osredotočajo na opisovanje in ocenjevanje posameznega dela, niso pa sposobne z delom stopiti v ustvarjalen, angažiran notranji dialog. Zato v literarni vedi ne govorimo o ocenjevanju, ampak o interpretaciji, tolmačenju in razumevanju literarnih del, ki so lahko globoka, niso pa obvezujoča, sploh ne v akademski znanosti, ki literarno delo obravnava kot nek predmet, za bralca nekaj zunanjega, ločeno od njegove vpletenosti in soudeležbe, in do katerega je treba imeti distanco. Velika traparija. Saj literarno delo kliče prav nasprotno, po branju, aktualizaciji, živi vključitvi v delo v postopku branja. Kot da končni domet knjige ne bi bil odvisen prav od bralčeve sposobnosti s tem delom vstopiti v pretresljiv notranji, »človeški« dialog, kjer se literarni svet in bralčeva globoka usojenost srečata v polju nekakšne tretje resničnosti estetske izkušnje. Sicer pa, kot sem seznanjen, imate knjižničarji izdelan zelo temeljit vprašalnik, ki do potankosti secira prebrane knjige in jih osvetli v luči mnogih postavk. Komu torej pojasnjujem, kako se približati vrednotenju »dobre« knjige?

 

Razvedrilni kič oziroma plaža ali literatura zaradi literature

Na splošno in precej površno lahko literarno čtivo razdelimo na dve kategoriji, ki nimata veliko skupnega. Na eni strani imamo lahkotno berljivo knjižno produkcijo, ki jo beremo za zabavo, ne da bi od nje pričakovali kakšne usodnejše uvide ali zahtevnejše postopke njenega razumevanja. Taka t. i. razvedrilna, zabavna, žanrska literatura operira s splošno uveljavljenimi klišeji, o njih ne dvomi, ne razpravlja o njih in jih ne postavlja pod vprašaj, ampak jih uporablja kot sprejete vzorce, ki bralca ne bodo zaustavljala in ovirala v njegovem bralnem užitku. V ozadju te površne, lahkotne bralne produkcije seveda ni samo potreba po zadovoljitvi nezahtevnega užitka bralca, ampak pomeni potrošniško blago, ki prinaša čim večje dobičke. Kot tržno blago torej namenoma zadovoljuje instant potrebe bralcev po nezateženem konzumiranju sentimentalnih zgodb, saj prav zaradi tega po njej sega največje število kupcev. Gre za blago kot fetiš, ki ima jasno določena pravila. Če hoče neko delo uspeti, jih mora čimbolj spretno izpolnjevati. Detektiv mora biti pijanec, vendar bistroumen, mora biti asocialen, sprt s svojo okolico, neznosen do sodelavcev, a globoko čuteč in po možnosti strasten ljubimec, nekdanji vrhunski športnik, ločen, zanemarjen, a tudi silovito privlačen in v pravih trenutkih učinkovit. Poglejmo si primer. „Ranjenega Tonyja je spravila po stopnicah navzgor. V sobi ga je spravila na posteljo in mu nadela kisikovo masko. Bodi pri miru in dihaj, je rekla. Ker v kompletu za prvo pomoč ni imela stetoskopa, mu je z roko preverila, kako hitro mu bije srce. Tony se je pod masko nasmehnil in jo prijel za roko na svojih prsih. Začela jo je odmikati, a ko je ni izpustil, se ji je posvetilo. Pogledala mu je v modre oči in razumela vse. Ni bil gej. Samo čakal je nanjo. Nagonsko je vedel, da bi ga čisto sesula, če bi se ji prej približal z namenom, da bi bil njen fant.“ (Jude Deveraux, Pravi zanjo) Češka pisateljica Aleksandra Berková v Temni ljubezni piše takole: „Navadila sem se. Pravim si, pa kaj, drugi so večji reveži, glavno, da nisem sama, glavno, da nekoga imam. Pa saj me ima na svoj način rad in me ima tukaj zaprto samo zato, ker hoče biti z mano. Zato da mu ne bi pobegnila: ni mu vseeno zame. Rad me ima. Sigurno me ima rad, pa saj vendar jé moje iztrebke …“ Nobenega dvoma ni, da gre tudi v knjigi Berkove v izhodišču za utečen kliše, podoben onemu zgoraj. Toda v tem primeru se ne izteče v sentimentalno romanco, ampak v njeno kruto razgradnjo. Ljubezensko razmerje se v njeni knjigi pokaže kot pošastna mučilnica, kot groteskni kaos trpinčenja in zločina. Resnica navidezno sentimentalnega klišeja, ki vpelje njeno zgodbo, se izkaže za brezno, v katerega bralca posrka, a tako, da v njem ne vzbuja plehkega užitka, temveč prebudi v njem strah in grozo, stopnjujoče nelagodje, s katerim se mora soočiti in ga vzdržati, da se prebije do konca. Iz psihoanalize vemo, da je nelagodje vrhunska oblika užitka, toda v našem primeru ne gre za uživanje, ampak za eksistencialno soočenje z globinami lastnega ega v svetu, ki je vse kaj drugega kot sentimentalna limonada instant ljubezni.

Ta druga vrsta literature zaradi same literarnosti, t. i. resna literatura, je vse kaj drugega kot cenena imitacija strasti in tudi ni pisana zato, da bi zadovoljila potrošniško lakoto po jalovi konzumaciji kičastih užitkov in ustvarjanju tržnih dobičkov. Taka literatura ne omogoča lahkotnega branja, temveč trdo angažirano soočanje, ne samo z napisanim tekstom, ampak z lastno resnico, ki jo tako branje razgrne v bralcu. Saj ne more drugače, kot da se do realnosti teksta prebije skozi lastno živo presojo. Gre za razliko med pasivno konzumacijo in aktivno pristno izkušnjo. Taka literatura, ki se ne zadovolji s klišeji, stereotipi, utečenimi, sprejetimi mnenji, nezahtevno površnostjo, pristajanjem na servirane stereotipe, je naporna in zahtevna, ne, ker bi bila težko razumljiva, ampak ker je celovita, nezadovoljna, stvari ne odpravi na prvo roko, predvsem pa resno jemlje bralca, saj ga ne obravnava kot bedaka, temveč kot usposobljenega, kultiviranega človeka, ki obvlada plemenito veščino ustvarjalnega sledenja obsežnemu jezikovnemu in slikovnemu gradivu. V postmoderni ideologiji se je uveljavilo prepričanje, da je dobra literatura nezahtevna, sestavljena iz preprostih, lahko berljivih stavkov, ki ne predpostavljajo bralno izobraženega človeka s poglobljeno kilometrino in razvito bralno kulturo. Toda če se hočemo poglobiti in oživljati celovita besedila, moramo biti za to usposobljeni, obvladovati moramo bralna orodja, ki nam to omogočijo. Ni težko drseti po zaobljenih valovih na gladini razvedrilne plaže, avtorji, ki jo pišejo, se zavedajo potrebe po kratkih stavkih z ne preveč besedami in nezahtevnimi prizori, ki privabljajo nezahtevne bralce. Že kratek pregled knjig najbolj priljubljenih slovenskih avtorjev hitro potrdi to domnevo. Zato obeh literarnih produkcij ni mogoče zbasati v isti žakelj, vsako je treba obravnavati posebej, onstran splošnega ugotavljanja, da gre v obeh primerih za zapisano besedo. Od tu dalje se obe ločita tako po namenu kot po učinku. Torej ne bom se več posvečal celovitemu razmišljanju o razvedrilni literaturi, ki jo lahko na splošno primerjamo z vsemi drugimi artikli potrošniške konzumacije, saj gre za literaturo, ki naj ne bi imela usodnih in dolgotrajnih učinkov na bralca, v ogledalu katerih bi soočil samega sebe z globokimi pretresi in precepi svoje bitnosti, kot rečeno zgoraj, po eni strani je namenjena množični recepciji, da ne rečem tržni uspešnosti in finančnemu pridobitništvu knjižnih producentov, saj menda nihče ne dvomi, da založbe tovrstne literature ne objavljajo mimo računice na dobiček. Sama opredelitev tovrstne literature kot bestselerjev na to zelo jasno pokaže. To ne pomeni, da tudi v tej vrsti literature ni mogoče najti dobrega razvedrila, kot ga na primer v zadnjem času nudijo dobre zgodbe izpod peresa mojega alpinističnega prijatelja Tadeja Goloba ali Joa Nesba ali v številnih nadvse zanimivih knjigah neliterarne narave.

 

Nekaj povsem drugega pa pomenijo knjige, ki primarno niso namenjene tržnemu uspehu in lahkotnemu zadovoljevanju razvedrilnih potreb bralnega občestva, ampak se na specifično literaren način poglabljajo v usodnejšo problematiko, ki se človeka ne dotika samo na ravni lepih ali dobrih opisov, spretno zapisanih zgodb, lahkotnega drsenja teksta, ampak se sooča z globljo problematiko življenjske usode tako na ravni vsebine kot na ravni načina, kako te usode v globokem dialogu soočijo bralca z neko problematiko, ki ima univerzalne razsežnosti. Rekli bi, da se v teh knjigah pod slikovito gladino, v trenutku, ko prebijemo povrhnjico, pogreznemo v kaos resničnosti, ki ne dopuščajo nobene enoznačnosti, udremo se v „mračni gozd dvoumnosti in nejasnosti“, v mučno in boleče iskanje poti po razdrobljenih prepadih neskončnih nizov, jaškov, obratov, podorov, bolečin in tako dalje, ki se razpletajo na dolgih straneh, kar zahteva aktivno osredotočenost in sposobnost odpreti se tistim dimenzijam in širjavam notranjega časa, ko se čas otrpne in odpre, lahko bi rekel, da pride do nekakšnega obrata, ko literatura oživi in se razpre v nekakšnem ekstatičnem stanju, v trenutku globoke ljubezni, do takega branja čtiva, v tistem, čemur rečemo amor legendi, ljubezen branja. Te knjige se ne izmikajo zapletenim povedim, dolgim premislekom, celovitim vsebinam, ki jih ni mogoče zajeti v poenoteno dogajanje, ne iščejo izraznih bližnjic, svoje miselne poti utirajo skozi predsodke, ne menijo se za splošno uveljavljena prepričanja, ne podrejajo se konvencijam, avtorji ne poskušajo ugoditi okusu bralcev, ampak daleč onkraj dobrega in zlega sledijo notranji logiki pripovedovanja. In če po eni strani gotovo velja, da je piščeva izvirnost odvisna od tega, ali je sposoben doseči, da ga bodo razumeli tisti, ki niso umetniki, se pravi bralci, pa po drugi strani nedvomno velja, da zahteva resna literatura tudi usposobljenost bralca za to, da jo lahko bere, zahteva umetnika bralca. V zadnjem časi se od avtorjev na splošno pričakuje, da bodo pisali tako, da jim lahko sledi čim širša množica bralcev, zaradi česar naj bi se odrekel zahtevnosti teksta in poiskal bližnjico do lagodnega in nenapornega bralnega užitka. Toda resna literatura ne nastaja zaradi ugodja v branju, zaradi užitka, ki se prilagaja splošnim trendom ali okusu, zaradi zadovoljevanja cenenih čustev in spektaklov, temveč od sebe zahteva celovito umetniško delo in zvesto sledenje notranjim vzgibom, ki vodijo pisatelja pri razčlenjevanju najpodrobnejših, pa naj bodo še tako nasprotujočih odtenkov neke resničnosti, ki jo sam imenujem tretja resničnost, prav tako živa in prav tako stvarna, kot sta resničnost zunanjega sveta in resničnost sveta sanj, imaginacije, utvar in zablod, ki tvorijo naše psihično jedro, se pravi tistemu doživetemu in živemu branju, pri katerem se v bralcu sproži, pogosto nezavedoma, občutek neke posebne realnosti, ki ji sam pravim ontološko stanje in ki je neka temeljna funkcija umetniške govorice. Ta ne posreduje več sporočil, smislov ali pomenov, ampak ustvarja presežno resničnost, virtuozni obrat, ki nas začara v branju, ne glede na naša čustva ali počutja, pripadnost ali averzijo. Pogosto je najboljša literatura groba, tragična, boleča v svojem razkrivanju, ustvarja nelagodno počutje, toda njena moč, da vzpostavi doživetje resničnosti pretehta. Zato se le redko konča s srečnim koncem, ki ni nič drugega kot pobeg pred resničnostjo, ampak jo doseže tisto, kar označujemo kot tragično in usodno. Ni naključje, da je po mojem mnenju daleč najboljši slovenski pisatelj v zadnjih petdesetih letih svoje temeljno delo naslovil Zapiski iz resničnosti. Spomnimo se tudi njegovega romana Deček in smrt, ki se praktično odvija na sto metrih ene same ulice. In vendar zaobjame kozmos. Tovrstna literatura se seveda ne poskuša prilagoditi bralcu, temveč pričakuje izobraženega bralca, ki se ne bo izgubljal med zahtevnimi stavki. Omika je že od začetkov sveta jasno razumljena kot presežna človekova odlika. O tem ni treba izgubljati veliko besed. Sposobnost slediti sogovorcu v bogatem, celovitem, poglobljenem, premišljenem pogovoru je vedno veljala za pozitivno kvaliteto vsakega zrelega posameznika ali posameznice. Spomnimo se naporov, ki so jih v pridobivanje omike v svoj razvoj vlagali veliki umetniki, misleci in avtorji od začetka v vseh velikih civilizacijah. Od kod sodobno prepričanje, da mora biti dobra literatura klišejska, žanrska, kot se reče, lahko umljiva, plehka, zabavna, transparentna. Predvsem pa osvobojena vseh miselnih zahtev. Taka naj bi bila samo literatura, za katero založnik pričakuje prodajno uspešnost. Seveda tržna popularnost sama po sebi ni ovira za resno pisanje. Toda vsekakor ne more biti vrednota, ki naj se ji podredi od zunaj. In če smo na hitro omenili sodobni detektivski roman kot primer take razvedrilne literature, naj končam z omembo, kje iskati resne literarne dosežke. Dovolj je, če se ozremo na police, kjer so dela nobelovcev, in sežemo po kakšnem od njih.

 

Naj samo na hitro omenim tudi določeno razlikovanje, ki ga opažam, tudi ko razmišljam o resni literarni produkciji literature zaradi notranjih literarnih vzgibov in notranje logike, ki vre iz globin literarne ustvarjalnosti. Literatura je vedno etična in politična, ker preobraža človeka, ki jo bere. Drugačni pogledi, ki prešinejo bralca, ko vstopa v nove literarne horizonte, ga preobražajo. Dobra literatura ima v sebi vedno določeno emfatično in subverzivno razsežnost, človeka postavlja pred ogledalo in v optiki spremenjenih pogledov na svet in notranje vrednote, celovito spreminja njegov odnos do okolja, v katerem deluje. Tu bi rad izpostavil neko razlikovanje literarnosti, ki ga prepoznavam na delu v mojem kulturnem prostoru. Menim, da se tu srečujeta dva tipa literarnosti, ki ju vidim kot mitsko, pripovedno literature, in analitično, razčlenjevalsko literaturo. Prva se ukvarja z velikimi pripovedmi plemena, se pravi z zaokroženimi epopejami in zgodbami, ki povzemajo neko zunanje slike sveta oziroma mite, druga pa se pogreza v globino in razčlenjuje slike, vzgibe, dogodke, misli, postopke in tako dalje. Prva je bolj značilna za literarnost jugovzhodne Evrope, druga pa se mi zdi značilnejša za srednjeevropske pisce. Tega ne opredeljujem vrednostno. Obe tradiciji sta ustvarili nekatera vrhunska svetovna dela in niso geografsko omejena na določena področja. Recimo, če se grobo izrazimo, bi bila značilna predstavnika obeh različnih usmeritev Tolstoj in Dostojevski. Kar se mene tiče, literarnost doživljam kot razčlenjevalni organizem, ki se ne trudi z zunanjimi opisi sveta, ampak se poglablja v neskončno veriženje živega jezikovnega stroja, pri čemer se ne podreja objektivnosti, ampak bolj tisti funkciji jezika, ki sproža ekstatične učinke, grotesko, skupaj montira stvari, ki si ne pripadajo, v tekst vgrajujejo sprotno interpretacijo ustvarjalnosti, postavljajo pod vprašaj kodificirane poetike in formulacije. In prav v tej zvezi moram omeniti knjige, ki jih doživljam kot svoje ustvarjalno okolje, saj se bolje počutim v družbi srednjeevropskih čudakov, kot v krogu velikih pripovedovalcev zgodb. V tem pomenu je bogata produkcija knjig iz srednjeevropskega prostora (poleg ostalih meni prav tako ljubih avtorjev in avtoric) pri založbi KUD Police Dubove, ki v zadnjih letih kljub izredno težkim pogojem pri nas prinaša v slovenski prostor bogato bero vrhunskih in večino pri nas neznanih del in avtorjev tovstne literature. V glavnem gre za dela iz pri nas razmeroma slabo poznane sodobne srednjeevropske literarne ustvarjalnosti. Kot rečeno, so med njimi so tudi dela drugih avtorjev in avtoric, npr. Virginie Woolf, Minoli Salgado, Mirto Azina Hronidi, Claribel Alegrie, J. G. Ballarda, Bena Okrija, predvsem pa je treba poudariti vsaj dve izredno odmevni in v zadnjem času nagrajeni knjigi, na biografski roman Jana Němca Zgodovina svetlobe, za prevod katerega je Tatjana Jamnik lani dobila najvišjo prevajalsko Sovretovo nagrado, in na izredni zgodovinski roman izpod peresa lanskoletne dobitnice Nobelove nagrade Olge Tokarczuk Jakobove bukve. Posebej je treba poudariti tudi izvrstna dela Radke Denemarkove. Odličnih avtorjev je toliko, da jih tu ne morem vseh našteti. Toda poglejte si spletno stran knjigarne www.policadubova.org. Resna literatura se ne dobrika nezahtevnemu bralcu, ampak iniciira dialog o najzahtevnejših temah, ki so naša lastna univerzalna in skupna resničnost in usoda.

Če povzamem, menim, da je dobra literatura prav ta, resna literatura. Seveda pa to ne pomeni, da razvedrilna literatura ne more biti dobra. S to razliko, da v prvi plan ne postavlja primarne literarne funkcije, pač pa nezahtevno in nemoteče navdušuje s svojo spektakularno naelektrenostjo, ki v neustavljivo vleče do konca, a nas ponavadi ob koncu pusti prazne, predvsem učinkuje tako, da še tisti trenutek pozabimo nanjo, kot da je nikoli ni bilo.