Tuji jeziki nam pomagajo pri sporazumevanju zunaj slovenskega prostora in širijo naša obzorja. Toda jezik kot naše simbolno vesolje raste iz našega primarnega jezika – materinščine.
Kako razumemo v različnih jezikih
Pred leti sem na literarnem večeru z danes žal že pokojnim češkim pisateljem Janom Balabánom v dvorani KUD France Prešeren poslušala avtorjevo branje kratke zgodbe v izvirniku, nato pa še prevajalkino branje v slovenščini. Zgodilo se je nekaj zelo nenavadnega. Čeprav sem češčino že precej dobro obvladala, sem opazila, da so bili moji možgani med poslušanjem avtorjevega branja v češčini pozorni na povsem druge podrobnosti kot med poslušanjem slovenskega prevoda.
Prav je, da se učimo tujih jezikov. Več jezikov znaš, več veljaš, pravi slovenski rek. Tuji jeziki nam pomagajo pri sporazumevanju zunaj slovenskega prostora in širijo naša obzorja. Toda jezik je simbolno vesolje. In to vesolje raste iz našega prvega, maternega jezika.
Prav zato gotovo ni vseeno, v katerem jeziku beremo. Pri pravi literaturi nikoli ne gre samo za zgodbo, ampak za jezikovne nianse. Če hočemo knjigo doživljati v vseh njenih barvnih odtenkih in v najboljši ločljivosti oz. resoluciji, če si izposodim metaforo s področja fotografije, potem se je modro odločiti za branje v materinščini. Branje v tujem jeziku je, kot bi čez sliko položili filter, ki prekrije barve, da postanejo enobarvne in enolične, slika pa slabo razločljiva.
Če znate več jezikov, lahko naredite poskus z introspekcijo. Poiščite isto besedilo v različnih jezikih. Opazujte, kako ste besedilo med branjem dojemali v enem in kako v drugem jeziku.
Jezik je naše simbolno vesolje
Filozof Ludwig Wittgenstein je napisal: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« (»Die Grenzen meiner Sprache sind die Grenzen meiner Welt.«)
Kaj to pomeni? Jezik je naš kozmos. In podobno kot vesolje se ves čas širi. Naše največje vesolje tvorita naš prvi, materni jezik in jezik okolja, v katerem živimo. Kolikor večji je naš prvi kozmos, toliko lažje se bomo gibali v drugih jezikovnih svetovih.
Prav vsako jezikovno vesolje v galaksiji jezikov deluje kot celovit sistem. Zato so vsa jezikovna vesolja, ne glede na velikost, enakovredna in enako legitimna. V globaliziranem svetu se jeziki stikajo in prepletajo, skratka, vplivajo drug na drugega.
V maternem jeziku najlažje in najbolj globinsko razvijamo svoje izrazne možnosti. Če negujemo materinščino, bomo postopoma razvili kompleksno simbolno vesolje, katerega meje se bodo ves čas raztezale. S tem odpiramo tudi svojo kognitivno oz. spoznavno zmožnost. Kdor dobro obvlada materni jezik, se zlahka znajde tudi v drugih jezikovnih svetovih.
Naučiti se brati ni mačji kašelj. A to ni dovolj, branje moramo ves čas vaditi. Ko beremo, se učimo obvladovati širok spekter jezikovnih sredstev: od leksike in slovnice do socialnih in pragmatičnih verbalnih in neverbalnih sredstev. Svoje jezikovne zmožnosti najlažje in najbolj mimogrede razvijamo ob branju resne literature.
Morda bo kdo porekel: »Le kaj mi bodo vse te sopomenke, če pa lahko vse povem na preprost način, z eno samo besedo?« Že že, vendar vse besede niso enake. Popolnih sinonimov je zelo malo, večinoma so približni. To pomeni, da različni leksemi s podobnim pomenom vsebujejo pomenske odtenke, ki jih druge sopomenke nimajo. Zato poznavanje sinonimov pomeni, da imamo na razpolago nekakšno barvno paleto, s katero lahko naslikamo praktično vse.
V tujem jeziku je naš nabor sopomenk praviloma zelo uboren, zato je tudi naš svet v njem bolj kot ne črno-bel. Koliko sopomenk poznamo, je odvisno od tega, kako dolgo se jezika učimo, predvsem pa od tega, koliko poslušamo pripovedi in beremo knjige. In enako velja tudi za našo materinščino.
Kaj je materni jezik?
Nobena Slovenka in noben Slovenec se ne rodi v knjižno slovenščino. Naša najprvotnejša materinščina ni knjižni jezik, temveč domači, ljudski jezik (imenovan tudi vernakularni jezik ali vernakular), v okolju katerega smo odraščali in bili v njem primarno socializirani v otroških letih: idiolekt družine, v kateri živimo, in krajevni sociolekti (narečje, pokrajinski govori).
Zborni oz. knjižni jezik je šele naš drugi jezik, saj se njegovih pravil sistematično začnemo učiti šele v času sekundarne socializacije v šoli. Knjižni jezik je umetna tvorba, normirani in kodificirani jezikovni sistem, ki so ga naši predniki ustvarili, da bi Slovence združili v narod (prim. gibanje Zedinjena Slovenija v 19. stoletju). Zato rečemo, da ima knjižna slovenščina narodnopovezovalno vlogo.
Pa vendar tudi zborni in knjižni jezik nista nastala iz zraka. Jezikoslovci, ki so v drugi polovici 19. stoletja normirali in kodificirali knjižno slovenščino, so prvine zanjo črpali iz različnih slovenskih narečij (gl. npr. razprave v Marnovem Jezičniku). Pa tudi sicer knjižni jezik ne ostaja »zabetoniran« in enoličen, kajti vanj se odtiskujejo značilnosti govorice prvotne socializacije vsakega govorca slovenščine. Prav naša primarna materinščina nam pomaga, da ne govorimo/pišemo izumetničene zborne/knjižne slovenščine – je elektrika, ki oživlja besedilo.
Nasploh se knjižnega jezika uspešneje naučimo, če ga gradimo na osnovi svojega primarnega govora, v katerem smo se socializirali v najrosnejših letih. Tudi jezikovni posluh, ki ga opažamo pri največjih mojstrih besede (tako piscih kot tudi prevajalcih), sloni na živi govorici.
Obenem ne smemo pozabiti, da materinščino ves čas bogatimo – najučinkoviteje z branjem knjig. Zlasti prevajalci iz tujih jezikov si morajo prizadevati za to, da so načitani v obeh jezikih. Še posebej kritična je načitanost v ciljnem jeziku: če prevajalec zanemarja svojo materinščino, se bo to vidno odrazilo na kakovosti njegovega izdelka. Pri prevajanju se ne da blefirati.
Prav zaradi zgornjih razlogov moramo narodnostnim manjšinam in priseljencem omogočiti, da negujejo in razvijajo svojo materinščino. Če bodo obvladali materinščino, se bodo lažje naučili slovenščine ter komunicirali in sobivali z večinskim prebivalstvom.
Dominacija drugega jezika kot simbolni kolonializem
V globaliziranem svetu smo iz vseh strani bombardirani z angleščino. Angleščina ne postaja le lingua franca sodobnega sveta, temveč jo uporabljajo tudi centri moči. Ti nam zaradi obvladovanja svetovnega kapitala in posledične prevlade vcepljajo občutek manjvrednosti.
Na tem mestu moram poudariti, da nikakor nisem zagovornik jezikovnega purizma. Sama uporabljam več jezikov, kot prevajalka se zelo dobro zavedam pomena jezikovne raznolikosti in pretočnosti med jezikovnimi zvrstmi – npr. menim, da je v knjižnem jeziku dovolj prostora tudi za narečne izraze. Seveda je prav, da se učimo angleščine in drugih tujih jezikov, saj nam pomagajo pri sporazumevanju zunaj slovenskega prostora in širijo naša obzorja. Težava se pojavi, kadar tisti, ki angleščino govorimo kot tuji ali drugi jezik, dobimo občutek, da je angleščina več vredna od naše materinščine, in začnemo temu »izposojenemu« jeziku dajati prednost pred lastnim.
To je problematično iz več razlogov, eden od njih je mentalni kolonializem. Podrobneje je o miselni kolonizaciji premišljal francoski mislec martiniških korenin Frantz Fanon. »Človek, ki poseduje neki jezik, posredno poseduje svet, ki ga ta izreka in implicira. Jasno je, na kaj merimo: v posedovanju jezika je velikanska moč,« piše v knjigi Črna koža, bele maske (na str. 14), ki vam jo toplo priporočam v branje.
Ko prebiram Fanonovo premišljanje o mentaliteti koloniziranih črncev, opažam vzporednice z našim položajem v svetu, ki ga preplavlja angleščina. Na ulicah sem že večkrat slišala srednješolce, kako ne le vpletajo angleške besede v pogovor, ampak se pogovarjajo v angleščini, čeprav so očitno Slovenci. Zakaj se nam angleščina zdi tako fina, da ji dajemo prednost pred materinščino? Mislim, da odgovor na to vprašanje ponuja prav Fanon, ko pravi: »Vsako kolonizirano ljudstvo – se pravi vsako ljudstvo, med katerim se je rodil neki manjvrednostni kompleks, ker je pokopalo lokalno kulturno izvirnost – se situira v odnosu do jezika civilizatorske nacije, se pravi, do kulture iz metropole.« (Prav tam.)
Z moraliziranjem seveda ne bomo nikamor prišli. Raje temeljito premislimo, kaj se dogaja, in ocenimo, ali je to za nas dobro ali slabo. Po mojih izkušnjah občutek manjvrednosti še nikoli ni prinesel nič dobrega, zato je bolje, da se človek z njim sooči, brž ko ga pri sebi opazi (npr. v obliki frustracije, zavisti ali potrebe po poniževanju, tlačenju drugih in potrebe po dokazovanju lastne večvrednosti, s tem da druge dajemo v nič). Šele ko si priznamo, da imamo občutek manjvrednosti, se nam odpre možnost, da bomo ta kompleks kdaj presegli in zaživeli samozavestno življenje, v katerem se bomo polno realizirali.
Zakaj ni pametno dajati prednosti tujemu jeziku pred materinščino?
Tujega jezika ne bomo nikoli obvladali tako dobro kot materinščino, še zlasti če nikoli nismo živeli v njegovem kulturnem prostoru. Ne gre samo za besede, ampak za povezave in za nianse predstavnega sveta, ki si ga delijo govorci, živeči v določeni kulturi oz. civilizacijskemu krogu.
Npr. govorcu slovenščine, ki se je socializiral v slovenskem šolskem sistemu, se ob omembi besedne zveze Martin Krpan v glavi sproži cela vrsta asociacij in povezav, od enciklopedičnih do osebnih spominov (pripoved o Martinu Krpanu, njegovem tihotapljenju, Brdavsu in avstrijskemu cesarju; slovenska zgodovina, Avstro-Ogrska, turški vpadi; metafora vladarske arogance in podložnikove iznajdljivosti; pripoved je zapisal Fran Levstik, izšlo je več izdaj, npr. z ilustracijami Hinka Smrekarja in Toneta Kralja; kdo mi je prvi povedal to zgodbo in kako sem si jo razlagal/a kot otrok itd.).
V tujem jeziku smo a priori prikrajšani: težje se izražamo in težje razumemo. Kadar komuniciramo v tujem jeziku, imamo na voljo zelo omejena jezikovna sredstva, ki se še zdaleč ne morejo kosati z naborom sredstev, ki jih obvlada govorec, ki mu je to prvi jezik. Rojeni govorec angleščine ima tako že v izhodišču prednost, saj bo sogovorca, ki mu je angleščina tuji jezik, zlahka potolkel z argumenti.
Kdor obvlada sredstva izražanja, ima v komunikaciji vselej nadrejeni položaj. Kdor govori v polomljenem jeziku, je avtomatično postavljen v podrejeni položaj.
In nenazadnje, če se odločimo namesto materinščine uporabljati tuji jezik, se dejansko odrekamo lastni biti, katere podstat je naša materinščina. Ker je materinščina naše najbolj intimno bistvo, se s tem dejansko odrekamo samim sebi – torej zanikamo sami sebe.
Rešitev?
Slovenščina ima vse, kar imajo največji svetovni jeziki, čeprav nas je bistveno manj kot govorcev velikih jezikov. To pomeni, da smo živa in ustvarjalna skupnost – in na to smo lahko ponosni, kajti slovenski jezik – in torej naše jezikovno vesolje – soustvarjamo vsi, ki ga uporabljamo.
Nič ni narobe, če beremo tudi v tujih jezikih, saj se s tem odpiramo v svet. Le pozabiti ne smemo, da si moramo polniti tudi slovenske »jezikovne baterije« oz. skrbeti za to, da se tudi slovenščine ves čas učimo z branjem knjig. Branje v materinščini najbolj krepi naš spoznavni aparat. Vzemimo si čas in prebirajmo resno literaturo, tako prevode kot slovenske avtorje, v slovenščini. Tako bomo svoje jezikovne zmožnosti razvijali še najbolj mimogrede in z minimalnim naporom, pa še dolgčas nam ne bo 😉
V branje priporočamo tudi članek Pogosta vprašanja o branju.
Priporočena literatura
Frantz Fanon: Črna koža, bele maske. Prev. Ana Monika Habjan. Ljubljana: Studia humanitatis, 2016.
Iztok Osojnik: Kosovel in Kramberger, med avantgardno in sodobno slovensko politično poezijo. V: Iztok Osojnik: Symposia. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2015 (Uvid, 4).
Iztok Osojnik: 2021. Ljubljana, Vnanje Gorice: eBesede, KUD Police Dubove, 2022 (Kam, 4).
Foto (predlogi za kolaž): NASA in Nathaniel Schumann (Unsplash)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »