Iztok Osojnik: Newyorška trilogija

Čas branja: 9 min.

Odlomek romana nagrajenega slovenskega pesnika in pisatelja Iztoka Osojnika Newyorška trilogija.

Knjiga, ki jo držimo v rokah, odpira ogromno vprašanj in nanje daje povsem nepričakovane odgovore. Vsekakor nas povleče v vrtinec velemestnega življenja pa tudi v skrivnosti ustvarjalnega vrenja, v blodnjak slik, misli in dogodkov, ki se ne tičejo samo New Yorka in Amerike, temveč imajo univerzalni pomen in globalni domet. Pripovedovalka v nastajajoči knjigi spretno krmari po velemestnih ulicah in z detektivsko pozornostjo počasi razvozlava mnoge na videz nepomembne podrobnosti v široki paleti tem. Med ustvarjalnim procesom pa se ji poraja še eno vprašanje: Kdo zares piše oziroma nadzoruje njeno pisanje?

Več o knjigi

*

Kaplar Slovenija

Iztok Osojnik: Newyorška trilogija
Iztok Osojnik: Newyorška trilogija

Kaplar Slovenija je slovenski nogometni superjunak z najnatančnejšim strelom z žogo v Sloveniji. Ta kreten je gole kiksal za Kidričevo, Széhesfehérvár Ősz, Manchester Limited, Rial iz Shiraza, Zemf iz Genta in EFKA Maribor. Prvi Slovenec, ki je v desetih letih zgrešil sto petdeset prečk in vratnic in zabil prav toliko avtogolov. Po nogometni upokojitvi Slovence varuje pred Afganistanci, Iračani, sirskimi begunci in otroki iz Somalije, ki jim je uspelo prebroditi vse težave in se na gumijastem obroču čez Libijsko morje prebiti do Lampeduze. Toda v našo deželico se ne bodo. Tu je namreč Kaplar Slovenija. Nacionalist in desničar. Seznam njegovih junaštev je impresiven. Dokler ga bomo imeli, smo varni pred nezaželenimi tujci, ki v državo prihajajo peš ali z vlakom. Povsem drugače pa se udinja tistim, ki pridejo k nam s pomočjo domačih posrednikov zaradi tako imenovanih finančnih vlaganj, da poceni pokupijo in drago preprodajo slovensko gospodarstvo. Pomaga odstraniti in onesposobiti nepodkupljive domače politike, ki ovirajo njihove načrte, čeprav je treba povedati, da tozadevno nima veliko dela, ker so vsi podkupljivi in za majhno provizijo vedno pripravljeni tujcem omogočiti velike dobičke. Goldman Sucks, Banca di Credito, zavarovalnica Croatia, Adriatic, Todorovič, Scottish Sawmills, Dinners Club in tako dalje. Ti fantje lahko mirno spijo brez strahu pred super hitro žogo, ki jo brcne legendarna nacionalna desnica Kaplarja Slovenija. Čuvajo pa naj se brezpravni begunci, ki so jih vojne, zanetene od teh istih bank in istih prekupčevalcev, pregnale z uničenih domov. Tukaj je Kaplar Slovenija neizprosen in ne dovoli nobenega zajebavanja. Fantje, tu je flaša, boste potegnili ali ne? Več let zaporedoma je slovensko vojsko treniral, kako vihteti venetsko železnodobno sekiro. In paravojaške domobrance Štajerske in Dolenjske. Za večjo učinkovitost namesto trdih telesnih treningov skupaj z nogometaši slovenske reprezentance hodijo v dolgih haljah z bajalico v roki v krogu po kasaški stezi in meditirajo v vadbenem centru na Brdu, vdihavajo z rožmarinovim oljem in vodico po britju Henkel nasičeni severnik s Kočne in Grintovca, blizu pa je tudi cerkev Marije Pomagaj na Brezjah, tako da župniku Rodetu ni težko skočiti na travnato zelenico in blagosloviti lube Slovence, ki se avtentično avtogeno trenirajo. V Ljubljani so zgradili nov vadbeni center, kjer Kaplar Slovenija z regresivno razvito avstro-ogrsko metodo z natančnimi šusi v glavo malčkom izbija svobodomiselne ideje iz glave in jim s tem izvirnim, doma ustvarjenim načinom kleše možgane. Je varuh slovenskih mej. Njegova dejanja govorijo sama zase. Ko so pri Šentilju začeli nastajati zamaški več deset tisoč beguncev, ki so želeli naprej v Nemčijo, a so jih Avstrijci začeli obstreljevati z gasilskimi curki in stekleno volno, je samo z nekaj natančnimi podajami Dravo preusmeril na Prihovo in tako poskrbel, da je rečni tok odplaknil nehvaležno sodrgo nazaj na jug. Večina ni znala plavati, tiste pa, ki se jim je nekako uspelo prebiti na drugi breg podivjane povodnji, je z natančnimi enajstmetrovkami sestreljeval nazaj v vodno smrt. Slovenski policaji, ki so po nalogu vlade domačim humanitarcem onemogočili neposredni stik z emigranti, so ob vsakem zadetku burno ploskali. Ni jim bilo neprijetno, nogometni heroj je nogometni heroj, tu nema zajebancije. Marš, golazen, u pizdu maternu, je vpil Kaplar Slovenija, stal je med vinogradi na Prihovi in bandi hudičevi muslimanski streljal žogo za žogo v glavo. Pok, pok so pokale lobanje, ko je vanje priletel izstrelek iz za to priložnost posebno betoniranega umetnega usnja. Končna bilanca: triindvajset tisoč utopljencev, ki jih je reka odnesla k sosedom, neprijetna zadeva, je komentirala vlada Mita Červarja, ampak zamašek je bil odčepljen. A Kaplar Slovenija v času, ko so se redki, ki so preživeli pokol, počasi dvigali s kupov trupel, ni počival, zavihal je rokave in slovenskim policajem pomagal postaviti ograjo iz britvic, nabavljeno s pomočjo podkupnine prekupčevalca za mastne denarje iz prijateljske Madžarske, tako da je z natančnimi streli zravnal traso, po drugi strani pa preprečeval lokalnim protestnikom, da bi organe ovirali pri delu. Ko se je čez Sotlo spet privalila večja skupina beguncev, večinoma žensk in stark z majhnimi otroki v naročju, je z natančnimi streli iz avstrijskih Alp prignal nad tisti del Slovenije močan snežni metež, ki je nasilne islamske teroriste v kratkem času zasnežil do pasu globoko. Pomanjkljivo oblečeni so večinoma zmrznili. Kot polenovke so jih naložili na kamione ter jih ponoči pod varno zaščito teme z onim tankerjem, s katerim so pred tridesetimi leti ob pomoči Kaplarja Slovenija Janša, Bavčar, Rupel in cohortes tihotapili in preprodajali orožje, deportirali v Erta Ale (ali Ertale oziroma Irta’ale), živi, delujoči ognjenik v severovzhodni etiopski provinci Afar, ter jih zmetali v jezero brbotajoče bazaltne lave v kraterju ognjenika. Jebem vam mater somalsku, je ukal Kaplar Slovenija, da je odmevalo čez zasneženo vzhodno Slovenijo vse do Golice in Kranja, kjer so mu domačini navdušeno zaploskali, alpski harmonikarji pa hribovsko himno koj zaigrali. Da jim dodatno ugodi, je tudi tam, se pravi v severozahodnem delu Carniole Superior, uspešno izvedel podobno akcijo. V Kranju je z natančnimi brcami iz otroškega vrtca izgnal deset sirskih krščanskih sirot, ki so med vojno ostale brez staršev. To ni bilo prijetno, je bilo pa nujno, je pojasnil, ker bi lahko domače šolarje okužili z nevarnimi resnicami o krivicah in strahotah, ki se dogajajo pod vodstvom zahodnih sil v Siriji. Dobro obveščeni viri so poročali, da sta Wolfowitz in Lieberman popizdila na Obamo, ker ni padel v past, ki so jo nastavili Izraelci, in napadel Sirije. Sarin, ki so ga uporabili pri fingiranem napadu, ni bil enak sarinu v Asadovih skladiščih. Enako velja tudi za novičok v Salisburyju. Izraelski kampanji so se pridružili tudi krščansko usmiljeni starši ubogih dijakov, ki so jih izpostavili tej grozni sirski nevarnosti, namesto da bi pomagali cerkvi graditi novo šolo, zbrali so se pred žično ogrado pred šolskim igriščem za nogomet in košarko ter zahtevali, da se sirska nesnaga počisti iz slovenskih šol in se raje uvede verouk. In že je privršal čez Storžič, ne sicer s svetlobno hitrostjo, ampak s približno milijoninko te hitrosti, na kitajskem električnem gorskem kolesu sam Kaplar Slovenija, superjunak, ki je nogometnemu moštvu Maribor v karieri zabil tristo avtogolov in tako pokopal vse upe, da bi mu uspelo zmagati v štajerski ligi. Ko je podpisal pogodbo za I. G. Farben, so mu v roke potisnili prijemalko za papir, da je z igrišča pobiral smeti, ki so jih tja zmetali münchenski pučisti. Tako se je kalil. Častno delo je častno delo. Kaplar Slovenija, so navdušeno vzklikali, Kaplar Slovenija. On bo vse težave čez noč odpravil kot za šalo. Tuje otroke je z velikansko slovensko zastavo povezal v culo in jih vrgel v Savo pri Završnici, da so cerkve na Gorenjskem zvonile z vsemi zvonovi, na Brezjah pa so imeli posebno mašo, ki jo je vodil sam nadškof Brode, nezakonska hčerka nekdanjega korporala in člana hitlerjugenda Brodeta, ki je pozorno vodil potek operacij iz palače v rodni Španiji, darilo samega generala Franca. Ko molim, molim v španščini, je rekel, to dokazuje, da so moje najgloblje misli in priprošnje vedno pri vas, lubi Slovenci. Zdaj pa imamo tu tudi tega supernogometaša, ni se bati, da bi umnega kmeta z neumnostmi razsvetlili in pridnega rokodelca z nevarno boleznijo solidarnosti, milosti in ljubezni do bližnjega okužili. Ljudje so slepo poslušali. On bo že vedel, saj je inkvizicijski urad vodil in je brezjansko kopijo Cranachove Marije z detetom zamenjal s Španclovo kopijo, da se ne bi škoda delala, staro pa je odnesel domov v Goričane, da ne bi škodljivo splesnela pod solznimi pogledi grešnih priprošnjikov. Deus lo volt, je vpil na vratih cerkve na Brezjah in Slovence pošiljal v sveto vojno proti grdim liberalcem in komunistični zalegi, ki so že več kot tisoč let tlačili slovensko zemljo. Noben musliman niti liberalec ne bo nikoli gazil po naši sveti zemlji, niti v krogu 250 kilometrov okoli Jeruzalema v Slovenskih goricah ne, je zatrjeval. Kaplarja Slovenijo je blagoslovil na posebnem obredu pri slapu Savica ob Bohinjskem jezeru, v gorsko vodo mu je potopil kleno vojaško glavo in ga trikrat v nago rit sunil, da ne bi na greh pomislil, ko ga je po njej šlatal, saj se ve, da je imel ženske rad, še posebej mater svojega sina, ki ga je pred Bogom zatajil in na romanje v Kelmorajn odpravil, da je tam Adamu grešno družbo delal. Deus lo volt, je še kar naprej vpil. Pobijte jih, bo že Bog vedel, kateri so naši in kateri ne. Pobijati nemočne begunce, matere in otroke ni greh, ker Bog tako hoče. Obraniti Slovence pred nevarnimi vplivi iz tujine, pred prekletimi liberalci in, Bog ne daj, komunisti, ki so nam toliko hudega že pred vojno storili, da smo jih prepovedovali, zapirali in že takrat streljali vanje, ko so zlobno protestirali proti nečloveškim življenjskim razmeram, v katere smo jih vzgojno potisnili. Toda naj se ve, nikoli nismo dvignili roke nad nobenega grešnika ali komunista, naša vloga je moralna, na nevarne prekucnike je bilo treba opozoriti srbske oblasti in italijanske okupacijske sile, nekega Raviolia Graziolia, naj jih oni postrelijo v Gramozni jami. Deus lo volt, ne pozabite, ta dežela je in bo ostala fevdalistična in klerikalna. Le kako so lahko dovolili, da so v Šiški zgradili džamijo. Zdaj je treba preprečiti, da bi imeli dostop do nje. Naj Bog blagoslovi supernogometaša Kaplarja Slovenijo, ki honorarno med počitnicami v sodelovanju z Natom nasilno vpada v tuje dežele in pod pretvezo, da jim prinaša svobodo in demokracijo, njihove domove uničuje. Naj blagoslovi slovenske pesnike, ki v slogu Jovana Vesela Koseskega umetelne ode v njegovo slavo kujejo, molčijo in proč gledajo. Kaj še čakajo! Pet jih pade, ko porine sin slovenske domovine. Spodobilo bi se, da bi Slomšku postavili večen literarni spomenik in njegove pesmarice objavili v zbranih delih slovenskih klasikov, jih razdelili osnovnošolski mladini in umnemu ljudstvu. Naj Bog živi Kaplarja Slovenijo, ki domačijo brani za sveto Katoliško cerkev, za našo klerikalno demokracijo. Pazite, otroci, hudičeva zalega se plazi po naši zemlji, a tu je blagoslovljeni slovenski križar Kaplar Slovenija, prvi urbani junak na čelu tisočletne katoliške vaške akcije. Po zraku leti slovenski supermen kot aeroplan, ognjene žeblje pljuva, s silno močjo kot nič mestni avtobus iz Šiške na Vič vrže in na planiški velikanki na drugo stran doline pod Poncami skoči. Takega strelca prostih strelov nismo imeli od Martina Krpana dalje, ki je bil silak, a butast, da mu ni bilo para, tihotapec in prekupčevalec z orožjem in vojaškimi osemkolesniki. Neinformirani bedaki so pa mislili, da sol tovori na tisti zgarani kobili. Tak je torej Kaplar Slovenija, ki ga slovenske matere kot vzor svojim sinovom v srcih nosijo, slovenski mediji pa mu krivično premalo pozornosti posvečajo, kljub njegovemu blagoslovljenemu delovanju. In otroke je srčno ljubil, jih k sebi stiskal in njihovo polt gladil. Sploh na spodnjem delu hrbta in nižje. Ampak bil je tak silak ta Kaplar Slovenija, da ni samo po domačih logih in nogometnih igriščih žoge brcal, temveč je tudi na tuje zavil in tudi tam slovenske krivoverce lovil. Slekel je takrat dres zeleno-vijoličnih in se brezimen, kot od Boga dan, v navadnih kratkih hlačah z Interrailovo karto v žepu po Evropi z vlakom vozil in udaril nepričakovano in iznenada po sovražnikih slovenske narodne Cerkve. Nabral si je kaj izkušenj, niso bile pretresljive, a nekaj se ga je le prijelo, naučil se je tu pa tam tujih besed, da so mu odzvanjale po glavi, ne da bi vedno razumel, kaj pomenijo. Ko se je v daljni Pragi na delo v tovarno najlonk več mesecev vozil s podzemno železnico mimo več postaj od Vaclavskih namjesti do postaje I. P. Pavlova in take besede tam večkrat slišal, si jih je, da bi si lažje zapomnil pomembno sporočilo, se ga na pamet naučil, po posluhu takoj zapisal na zadnjo stran žepnega katekizma, da jih doma predloži in na ustreznem mestu poroča: Okončete prosim vystup a nastup, dverže se zaviraji. Prenehajte vstopati in izstopati, vrata se zapirajo. Toplo mu je postalo okoli srca, ko je poslušal govorico bratskega katoliškega zahodnoslovanskega naroda. Kaj vse sem prepotoval v tistih letih, je rekel. Na podzemni v daljnem New Yorku so mi takole govorili: Stand clear of the closing doors, please. Prosim, umaknite se od zapirajočih se vrat. V Londonu, prestolnici svetovnega bančništva, pa so ga prijazno opozorili: Mind the gap, mind the gap. Pazite na vrzel. Uh, kakšne spomine to obudi. Na U-bahn v Berlinu, na z azteškimi hieroglifi okrašene postaje na el metroju v Ciudad de Mexico, na ropot koles na nadzemni železnici minatomorai Jokohame in predore čikatecu v Tokiu, na Pariz, trobarven pod nebom, močno z zastavami ovešen z vrha Eifflovega stolpa na sliki carinika Rousseauja in s plapolajočo zastavo svobode na Delacroixovi sliki, da je razpihala velik veter. In bi se skoraj zgodilo, da bi ga pri PSG rekrutirali, da bi tam ptičje dreke lizal, pa ga je oni filozofski prasec s pipo in okroglimi očalci denunciral, ko je nedolžno žogo brcnil v kavarno pri Les Deux Magots in vso steklovino po tleh zmetal. Bili smo orožje kapitalizma proti levici, je kričal, ko so ga po glavni ulici v Grosupljem na kočiji vozili kot živo trofejo iz študentskih nemirov leta 1968. Kaj vse bi še zapisal v svoj notes, če se babilonski stolp v njegovi glavi ne bi sesedel pod težo tujih govoric, sicer pa tako ali tako ni pametno preveč pisati, jezik gorjancev s tujimi besedami potujčvavši. Šumelo mu je v glavi od nerazumljivih izrazov, ampak on je vendar Kaplar Slovenija, v tujini ni pozabil na mater in deželo svojo, slišal je glas, ki ga je klical domov, pa mu je sledil. Ko se je Slovenija osamosvojila, je pogumno prestopil mejo na Korenskem sedlu in po dolgem času zagledal strme vršace Vzhodnih Julijskih Alp. Slovenija, pripravi se, je zaukal takrat, Kaplar Slovenija je prišel domov.

Iztok Osojnik: Newyorška trilogija. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2019 (Trans-, 3). 400 strani.

Foto: Freepik

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si