Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov

Čas branja: 8 min.
Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov
Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov

Pesem iz knjige poezije Iztoka Osojnika Maraton puhlosti in nesmislov.

Osojnikov pesniški svet je zelo živ in resničen, saj razkriva dogajanje brez metaforičnosti, ki se soporaja in actu pred pesnikom, v trenutku nastajanja pesmi, in prek mreže odnosov različnih okolij in jazov iz preteklosti ter trenutnega dela, ki ga mora pesnik opraviti. Asociativni nizi množijo glasove, tako da dolge pesmi postajajo prostor za osvobajanje od enoznačnosti.

Več o knjigi

precej dolga najbolj neodštekana odštekana pesem

Gospod
Kletka se je spremenila v ptico
In odletela
In moje srce je noro
Ker laja na smrt
In se za vetrom smeji
Mojim delirijem

– Alejandra Pizarnik

in to naj bi bila najbolj odštekana pesem
vsekakor je odštekana
oziroma sploh ni odštekana
takoj, ko si odštekan
to postane normalnost
toda idiot
vnese svež izraz v mrtve tokave
pesniškega uma
je um povezan s pesništvom
na primer maeterlinck ali cankar
ali sta povezana z umom
z umom povezana vremenska pojava svinčenih oblakov
nad flandrijo v času najhujšega pomanjkanja
v tisti zimi, ki jo je breughel
naslikal na zemljevid belih in črnih drsalcev, zoologemov, hortikulture
čreslovine in islandskih hrtov
gor vse do schwarzwaldov
in foerres islands al forest hill, sem pozabu
saj se
že v začetku, ki ni začetek, in koncu
šanti, šanti, šanti
v cvetnem prahu orhidej
in encijana, pozibava modri klobuk na glavi
irine kolontaj
klara zatkin jo kliče iz ene pesmi prej
irina, počakaj na naslednji avion
klara zatkin
ampak metuljev efekt bi vse pokvaril in nikoli ne
bi prišel sem, kjer sem in kjer me ni
odvisno od razumevanja jaza
in njegovih tokovnic ali gaussove krivulje
in razvodja
v dolini neretve
če se teh reči lotim geografsko
a se jih ne bom
ampak naj bo
v primeru, da bomo imeli hudo pomlad
in me bo cvetje utopilo
v numerologiji
eni jo res obvladajo, enega takega dobro poznam
čeprav ne tudi njegovih prstov pianista na tipkah pisalnega stroja
ime mu je namreč velimir hlebnikov
niti slok niti vitek
pravzaprav precej slabo hranjen, shujšan
na oknu hotela v bakuju
spodaj je kaspijsko jezero, precej obsežno
število 317, izreden podvig, saj veš, ti si že pisala o
o tej prilastitvi
na srečo gre za preveč osebne zadeve
da bi o tem lahko napisal razumljivo pesem
upoštevaje, da naj bi bil nekdo drug
na primer velimir hlebnikov
še svež iz pečice
in sem položila roko na hlebec
in pavle ga je raztrgal in zagrizel vanj
in radio poroča
hči vanesse redgrave
se je ubila na smučanju
on je popil dve pivi
in je hitro nekaj zapisal v beležnico
stal je v kraju ružemberok pod onim hribom
in nekaj razmišljal
oblila ga je pekoča vročica strasti
okej, okej
prelistal je tvoj dnevnik in marsikaj izvedel
on je vsak dan ponoči po delu
sprehodil psa
on se je vzdržal alkohola, vsaj do takrat
pametno, sem pomislil
pojavi se dilema
ali naj se uporabi eno besedo najodštekanejša
ali dve kot, recimo, najbolj odštekana
čeprav je bilo takoj jasno
taka pesem vendar ne more biti oda
ker ne omenja pindarja
niti črnega granita ne niti venca lovorja na neki glavi
in kavafis, saj ga poznate
in prebivalci aleksandrije
in trakija, v kateri se je takrat nahajal alkestis
in evripid, otočan
in ajshil, evforionov sin, atenec
in sofokles, oslepel na starost, glas človeka
in bronaste noge ojdipa šepavega
in hadrijan, ponosno na premcu ladje
tamle je itaki, na katerem lavando žanjejo s pesmijo
itaki, tam je vse belo in črno, vonji marelic
obiralci se h kosilu kličejo z žvižgi
itaki, zvoki strun in pivkanje galebov
itaki, itaki, bel marmor
itaki, zbor uprizarja odisejevo vrnitev
itaki, zjutraj
ribiški čolni se vračajo v pristanišče
vonj ribjih konzerv, ulica tobaka
palindromi, anafore, anamorfoza
in brooklyn, sonce melanholije
in na drugem koncu rojstni kraj sigmunda freuda
příbor, severni okraj
(več o tem v nadaljevanju)
vilice in dve žlički, ena manjša, kolači in pivo
nič ne mislim, sem mislil
napisal bi besedilo za oni legendarni komad
toda že na začetku se je sfižilo
odštekane pesmi se na licu mesta takoj sfižijo
sploh ko naj bi bile najbolj odštekane
najbrž je krivo vreme, takega dežja
ne pomnimo od včeraj ponoči
ko je padalo zlato listje rabarbare in druge nepričakovane vrtnine
in so si čevlje namazali z glutenom
pač ni imelo smisla iskati pomoči pri frizerju
včeraj so ga neznanci odpeljali
na špico na prule
si lahko mislite, neznanci, špica in prule
neznanci na špici na prulah
šokantno, ne rečem, šokantno, no ja
toda pozabi, nič ne bo iz tega, beseda se ne konča na ost
kot na primer kost, morost ali podnost ali vnanjskost ali
abbé prévost ali blaznost in še enkrat morost
ali polnočnost (ali delirij), zdaj, ob tej uri
čeprav prej, že prej
odmev, eho, mev, ho
zemlja na obzorju, ne dobra ne slaba
prej, še prej
kot da gre za komedijo eho in psiha
in še prej, še prej
lepša od klasične filologinje, ki ji spredaj manjkata dva zoba
žiga jezernik je tudi igral hokej v nhl
in william carlos williams je tudi igral hokej v nhl
ne da bi kaj dosti razmišljala, imela je pobarvane nohte
take stvari človek opazi
mislim, da bi te ljubil
patterson je zrasel iz tal kot korenje
pearl jam, bend
užgal je eno garažno rokersko, razpalil
ti si se izmikala, da bi prijela svojega korejskega brokerja za roko
in si raje zdrsnila
in si poškodovala koleno
v gozdu telohov in klopotač, telohov
srebrnih kot
polžja slina
kot sibirski mraz
in klopotač
prilezle so na plan
sikale so in ropotale z lonci
in si rekla, da se reče rožljale
takrat je slabo štekal
kam pes taco moli
ampak takrat sem se premetaval
in si poskušal zamisliti
da sem pingvin
potem se je jaz spremenil
in iskra v očeh, kot na vermeerovem portretu
dekleta z bisernim uhanom
en mesec se nista videla, vse do
simpozija, šmarnica in čemaž in spomladanski podlesek
teorija strun, uf, to je bilo repetitivno izpeljano
neskončni steber in isadora duncan
in še ena isadora duncan in še ena
tesanje stebra neskončnosti
constantin brâncuși iz hobiţe, pljunil je v roke
precej velik kos bukovine iz bukovine
pod njegovim dletom
(stvar pesniške svobode)
cedrovec in jadrovina iz juke in rumene forzicije
in pljuča, množinski samostalnik, in česnov strok, v srce
in potovanje z ladjo iz portugalske
v južno afriko
eden je odšel in drugi prišel
v pristanišču pianisti vadijo most ne reki kwai
nekdo v publiki pravi
začeti bi morali
cherchez la femme, ampak namesto ženske
bi moralo pisati madež, packarija, zmazek
išči zmazek
izpad glagola
ne zaradi potresa
sundski otoki, batavia
mangrove
svetloba
niti baker niti cink
krvav sončni zahod
solze so jalove
z njimi ne ujameš
ptiča niti
poljuba
toliko o vejicah
ampak ti nisi noben heinrich von kleist
nekaj učenjaškega, učenjaki razgrajajo
v televizorju, ker morajo zjutraj vzeti po en predalnik na dan
proti visokem krvnem pritisku
mularija se reži, oni takoj preverijo, vse preverijo
na medmrežju in takoj dojamejo, da smo na kraju,
na katerem naj bi se nahajali
enosmerna ulica
ograje in vesolja ni mogoče premakniti
in ti, ti nisi sestra heinricha von kleista
ne boš prebrala mojega slavnega spisa
če te srbi
se popraskaj
danes bom prevozil tristo kilometrov in bom bogatejši
še za sedemsto stavkov o sørenu kierkegaardu
od teh bo tisoč dvanajst njegovih
ker moram omejiti
na petnajst minut
toda takrat v new yorku, bronstein je pisal
eklogo z naslovom
nisem šolohov eksistencializma
brezdomec pred rockefellerjevo stolpnico
ampak tega takrat nisem vedela
ker sem se ravno peljala na letališče
la guardia
tisti konec mesta je precej bolj umazan
toda ura je šele deset
oziroma devet šestinštirideset, če sem natančna
in potem dalje na jug jugovzhod
srebrni trak reke, drseči zvok kvarteta
črno-zeleni afganistanec je odnesel streho
s kosmiči vred, reče tatjana
nima se smisla prepirati s tatjano, ker na koncu so to
kosmiči in ne pikapolonice
če te srbi se popraskaj
in takoj za tem, 7 dni vojvodine, vsak 317 dan
kolo zgodovine naredi pink
v erevanu, bakuju
ali ošu, najbrž se napiše oš
taškent je moja ropotuljica, tam delajo chevrolete
pesem spečena ta dan
zadnji dan tvojega življenja do danes
potrepljal sem jo po licu, pavle
se ne bi obotavljal, ampak
bi zagrizel v hlebec
odlomil bi velik krajec in od njega odgriznil mali krajec
narediš odmor
verzi skačejo drug čez drugega
udari žalost, težek večer žalosti
toda kaj češ
odčepili smo aladinovo svetilko, ampak se ni svetila
prehodil sem pariz od montmartra do sene
nisem dobila žuljev, v sankt peterburgu
sem žulje dobila v treh urah
na srečo sem se lahko spotoma polulala
v teatru sur ali kakorkoli se že imenuje
une tache du sang
cherchez une tache du sang
kdo bi si mislil, da je v labirintu tistih uličic stanovala
gospa de staëlova
ampak ona je bila stilistka, tako kot karpowicz
belorusija v mojem srcu, je zapisala, ne da bi kaj nameravala
ampak jacques lacan jo je popravil
in zdaj je v les deux magots vse na svojem mestu
simone de beauvoir
dva monokla, mostiček kositra na nosu
stanovala sva pri zobozdravniku na rue bonaparte
ležala v družinskem hamaku na terasi pod zvezdami
od daleč je slišati hrup prometa s circuito exterior
gorele so zvezde
mérida
veter pihlja, in zvezde
ni videla kače, na katero je stopila
padla je in si poškodovala koleno
ampak jaz sem bila v tistem času na podzemni v bronxu
nervozno sem se prestopala z noge na nogo
v strahu, da se je ustrezna postaja že odpeljala mimo
jaz pa sanjam
kot lope de vega
v pristanišču vonja ribjih konzerv
februar je in prekleto mraz
nenadoma zelo
melanholična
pogosto nenadoma zelo melanholična
četrtki so melanholični, ampak kaj češ
četrtki so melanholični, če ne bi bil herodot
bi bila zdaj skupaj
si misliš, od desetih zjutraj
pod magnolijami in razcvetelim sadnim drevjem
cvetoče slive so bele in modre
na umazani reki dva osmerca režeta odsev neba
hiša williama morrisa, zgrajena iz takosov in biskvita
secesija in grob uga foscola
nekdo je premaknil pokrov na sarkofagu
mrtev je in brez srca
srce so odnesli italijani
na umazani reki dva osmerca režeta odsev neba
za žalost spomina mi je v žepu ostala
ogrlica s preluknjanim japonskim kovancem
in kamenčkom z luknjo
iz batavie
sundski otoki in mangrove
čudna svetloba
niti baker niti cink
ampak v tem tempu nihilizma bo
čez sedemdeset let svet precej praznejši kot v tem trenutku
kolikor jazov lahko prenese demenca enega moškega
spoznala sem slavnega antipsihiatra franca bassaglia
pozdravljen franco bassaglia
kr neki sem sanjala
sicer pa si sam kriv
ker si me izzval k pisanju
odštekane pesmi
(ne-dejavnost je moj poklic)
najodštekanejše pesmi, si rekel, ki to vsekakor ni
ker nobena pesem, ki je napisana kot najbolj odštekana pesem
ne more biti najodštekanejša
dobro, ob pol dveh
potem pa v primostek (nek zaselek tam) na popoldne kierkegaarda
moja zaloga kierkegaardov
se krči
v bronxu, v času ko sem se kot orfej iz
podzemne povzpela
na avtobusno postajo
na avtobus za la guardio, tretji peron
ampak ni bil peron
ampak terminal
tvoj črni nasmeh je
belejši od nasmehov vseh belk tega dne
pravim
cherchez une tache du sang d’une vierge
ho, ho, obladi, oblada
une vierge
ho, ho
zemlja na obzorju
začelo se je s teorijo strun in izračunavanjem
integrala poševnega prereza torusa
dekleta, superračunalnike na plan
spomin na alana turinga, zelena mana pozimi
in spomin na ljubico vatroslava lisinskega brez imena
mislm, kr nek brez veze
nevidnost
te zadeve
dogajajo se vedno znova
in pisk vlaka v temini noči
new delhija in prestreljeni trenutek
čakajoč na zeleno luč na semaforju
in bezeg, razcvetel, tesnoben
prestop črte
cherchez la tache
datum najdeš v fusnoti
toda, če si slab pesnik, tako kot jaz, potem se moraš
pretentati
in moraš zakričati, ali odpreti usta
naj ven priletijo poblesavljeni vrabci kot iz ust
kipa bude v nari
na granitnem podstavku je precej gromozanski
in razmišljal sem
kaj vse sem že pozabil
toliko tega sem počel, potem pa pozabil
pozabil, da sem pozabil
težko je komunicirati s tistimi, ki se vse spomnijo
in traktat za mednarodno
konferenco napišejo v brezhibni angleščini
torej stal sem ob narasli lahinji
in se spomnil, da sem marsikaj pozabil
sicer je to ostalo nekje zapisano
ampak jaz se tega trenutno ne nameravam spominjati
ker imam neko drugo reč v načrtu
namreč odpreti usta in ven prileteti toliko vrabcev
da zatemnijo obraz bude, ki se ne smehlja
to ni smehljajoči se
buda iz nanzendžija
ampak iron face buda iz nare
razmišljal sem in začel dojemati, da se bližam stanju
popolnega izbrisa misli iz glave
popolne nevidnosti
kar je bil ideal sørena kierkegaarda
in podobnih tipov, ki so se ukvarjali
z izbrisovanjem sebstva ali jastva
ah, ta metafizika v času tehnosfere omrtviči dolgčas
moja glava se jo je otresla kot tepk
pohiti, biti moraš hudičevo hiter
medved ali škorci jih bodo požrli
nisi bil dovolj hiter, nisi
(daj, objavi to pesem, dokler je je še kaj ostalo)

Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2020. 64 strani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si