Nekaj pesmi iz knjige poezije Iztoka Osojnika 2021, ki jo je avtor označil za kroniko eksistencialnih stanj v letu 2021.
Osojnik je vsestranski ustvarjalec, ki se je že ničkolikokrat izkazal kot avtor zahtevne, resne literature. Tudi tokrat bralcu odpira prostor za kompleksno, celovito refleksijo o sodobnem svetu in vlogi poezije v njem. Prav zato je eden najvznemirljivejših svetovnih pesnikov našega časa.
Iztok Osojnik je prejemnik nagrade zlatnik poezije 2022.
[Gre za] način, kako se skupnost zoperstavlja arbitrarni rabi nasilja, ki […] predstavlja »zlo« ali »zločin« (če izpeljemo glagol: zlo-činiti)
Mirt Komel, Diskurz in nasilje
Pesnik sem, gol formalist, pesnik poskakujoče sintakse, pesnik, ki sledi množici sledov, začudeni pesnik, pesnik socialni ekspresionist, baročni pesnik, konstruktivistični pesnik, pesnik idiolekta […]
Charles Bernstein, Solidarity is the name we give to what we cannot have
(The Attack of Difficult Poems)
n o v o l e t o v a k n j i g a
∞
Bilo bi zelo nespametno pričakovati, da bo naključni bralec
razvozlal plitkost tega stavka, saj ga še jaz ne
toda ne glede na odklon naj bi to bil
stavek normalnosti in prisebnosti v
razpadajočem epidemičnem svetu
svoboda je vabljiva v toliko, v kolikor je zanjo potrebno
vzdrževati neko nesvobodo v pravšnji meri
če ne bi bilo pesnikov
idioti ne bi imeli domovinske pravice
glej, sonce je zamenjalo barvo in buldožer nariva
litijevo rudo na električni pogon
ampak jaz sem samo možakar
ki bi si zavihal simpatične brke
če bi jih imel
izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od
množičnega trpljenja beguncev
ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja
da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici
ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu
torej zločinska zloraba smrti za
projekt postati globalni milijarder v šaleški občini
toda naj s tem namigom naš kratek prispevek k
simbolizacijski praksi na zgornjo temo
začasno
ekstrapoliramo
poglejte si pomen te besede
v slovarju in se čudite
(več v nadaljevanju)
∞
lahko je zajebavati psa
ni pa pametno gristi svinčnika iz tovarne koh-i-nor
ker so med leti 1933 in 1945
konice v čeških budjevicah izdelovali iz diamantov
to ima neko enigmatično zvezo z izrazom meteorologija. Ali ni bil
načelnik meteorolog? Ko sem se začel ukvarjati z alpinizmom
sem si nabavil metuljčka za obisk opernih predstav
nisem pričakoval, da bodo neko mojo pesem simfonično uglasbili
radijski sprejemniki so demode, s tem se lahko strinjamo, sploh zdaj
ko so v ospredju kultura in gospodarstvo
in okrepljena vojska za nadzor prebivalstva, ki bi se utegnilo pritožiti
zaradi izrazito zločinskega ubijanja. Saj če koga ubijemo naklepno
se je temu ne tako davno reklo zločin, danes pa se temu reče
vladni odlok. Kaj ko bi katerega od teh članov vlade inštalirali
v kakšno od samic domov za ostarele
pod pretvezo, da lokalni guantanamo ni na teritoriju države
in torej tu ne veljajo zakoni, ki jih tako ali tako
od vladajoče klike ne jebe nihče
vključno z z vsemi smrkanji in pedofilijo namazanim
predsednikom republike (to mi deli, miška)
On ljubi demokracijo, to vemo že od prej
iskrice v očeh ne morejo skriti njegove državljanske ljubezni
ali rdeče od solz zaradi razglašenega izrednega stanja
ker ne more več obiskovati
političnih zapornikov in skorumpiranih kolegov
ker jih tam ni več
ampak so na karibskih otokih ali mauritiusu, kjer dajejo
zaradi posledice zadnjih orkanov pometat verando
v svojih bananskih rezidencah. To so najplemenitejši slovenski hemingwayi
borijo se s sabljarkami in tiranozavrom rexom in s kokosovimi orehi
na otoku ruma in golf žogic
slovenija je edina dežela
kjer je vladi uspelo doseči skoraj stoodstotno precepljenost
z vsega skupaj 20.000 dozami cepiva po sedemkratni ceni za gram
Nihče ne more in ne sme zameriti
če smo najprej cepili tiste, za katere bi z vso zavestjo o groznosti te izjave
rekli, da bi bilo najbolje, če bi se cepili zadnji
in se morda sami dva tedna ali več preskusili na neuporabnih respiratorjih
dobavljenih po cenah za heroin
nihče ni požrtvovalnejši
kot sovražnik države številka ena
veliki desetar boja proti normalnemu stanju
Upravičeno se dozdeva, da bi bil
najbolj učinkovit zdravstveni ukrep, če bi
ga poslali glancat čevlje na madžarsko.
∞
pa ja ni kdo mislil
da bom ostal ravnodušen
ob vseh teh zločinih in svinjarijah, ki se dogajajo
čeprav sem nedvomno vrhunski nadčasovni pesnik, ki se z besedo zna
dotakniti žive vode v toplih srcih
in prek teritorija nekdanje tuje vere do vesoljskega odrešenika
mirno prikorakati s svojim bolečim nartom. Saj se tako reče, ne
nart, boleč na neprijeten način
in zdaj naj bi tako kot ilka štuhec
presmučal smuk v kitzbühlu. Pa nikar ne misli, da me ni bilo tam
nekoč sem redno vozil tam skoz na poti v zürich
mislim mimo innsbrucka in naprej, z zahajajočim soncem v očeh
in potem naprej, naprej, cesta je drsela pod mano
nikoli je ni bilo konec, dokler nisem pripeljal do hotela
novotel na züriškem letališču
kjer so mi podarili zlatega rolexa in kasete s štosi hala roacha
in sem nekako vedel, da bom morda še kdaj legel
v posteljo samide stefanovski
in bova izvajala tiste telesne gibe
ki moškega pripeljejo do tega, da špricne
in sem špricnil
nekje blizu pestalozzi parka
skoraj pozabljeni dogodek
ki bi ga bilo vredno ponoviti, če bi se to dalo
vendar je čas reka, ki teče kar naprej in po nekem čudnem dogovoru vesolja
s samim seboj je človek nekdo, ki ga reka časa
nosi dalje na način minevanja tistega, kar je bilo
in na način postajanja tega, kar je
zato po svetem Avguštinu lahko rečemo, da je čas nekaj, kar se razteza
zato ni čudno, da sem zdaj po obsegu vsaj dvakrat tako raztegnjen
kot sem bil takrat med stegni samide stefanovski
ljubiteljice okultnih ved
in razpostavljalke kristalov na točke feng šu drevesa sefirot
∞
nenavadno, si lahko mislite
lakota me ne razveseljuje in niti to ne
da sem po novem selektor slovenske rokometne reprezentance
ki je ravnokar pobrala šila in kopita iz kaira, saj je tam bilo – in še je –
svetovno prvenstvo v rokometu
ne verjamem, da je iz koprive mogoče iztisniti božično vino
(čeprav eni to počnejo)
in tega tudi ne načrtujem
toda treba se bo organizirati in tega zločinca sankcionirati
za svinjarije, ki jih je storil nad človeštvom, saj ni neupravičeno o njem
govoriti kot o množičnem morilcu. Je nekaj čez tri tisoč mrtvih dovolj
da imamo koga upravičeno za množičnega zločinca
ne gre za serijske zločine, ti se odvijajo
drug za drugim, gre za simultano genocidno umiranje v samicah
tako organiziranih ukrepov, da imamo lahko domove za ostarele upravičeno
za koncentracijske ustanove sodobnega
državno-zasebnega partnerstva
saj tudi trenutna vlada deluje kot državno-zasebno podjetje
osredotočeno na prelivanje milijard
v privatne žepe in sadistično izživljanje nad državljani
kot da gre za kakšno kuharsko peko palačink s premazom smrti
ni povsem jasno, kako to osvetliti v luči etičnih reperkusij
jasno je, da zločince z vodenimi izstrelki v rokah
moralno ni lahko kaznovati
za njihove zločine (je pa etično), odkar se je nekje v šestem stoletju
vera ločila od boga in se je cerkev
preobrazila v gospodarsko podjetje strogo nadzorovanega nasilja
žal v nobenem primeru ni mogoče računati
na kakšne sankcije nadzemeljskega ali posmrtnega tipa
tudi genetske študije zlobi človeka
ne pripisujejo avtodesktruktivnega učinka
tile zločinci, in dobro veste, na koga mislim
se lahko do svoje smrti v letih osivele pleše
mirno sprehajajo v družbi organizirane klientele na off shore golf igriščih
tega se zavedajo, empatija se jim zdi nepotrebno breme
ogoljufati ali ubiti koga pa štejejo za uspeh na olimpijskih igrah
dobro opravljenega posla
a to ne more biti razlog, da bi molčali o tem
zdi se, da čas teče, tu pa tam le preluknjan z individualnimi
smrtmi največjih zločincev
in s tesnobo približevanja spoznanja, da še tak zločin
človeka ne odreši smrti
pesnik pa je tu
da se norčuje iz njega, ki zase misli
da je najsvetlejša zvezda v ozvezdju pekla
in da mirno poleg tega, da ga zgodovinsko jasno označi kot zločinca
o njem tudi reče, da je zgolj klavrn duševni bolnik
kretenski desetar, kolaboracijski potomec
vojske podalpskih odredov v snb ali kevlar košulji
∞
pojavlja se nova knjiga pesmi
in tale pesem z uvodnim verzom
in skodelico kave
a od tu dalje se stvari zapletejo
pojavi se namreč razcep možnosti
od katerih nobena ne kaže dobro
vendar eno je jasno
ne gre za še eno kulturno študijo
ali osebno izpoved budista
ki zamaknjeno strmi v daljavo nad hribi
iz skodelice se nič ne kadi
kava je mrzla
zebe me
telo se kljub temu počuti razmeroma
odlično. začuda me noga ne boli
jutro je mrzlo in mučno
saj vem, si mislim
treba bi bilo pisati optimistične verze
iz katerih bi subjekt poniknil
nekam na strnišče pobrane koruze
v srca dobronamernih ljudi
po glavi mi pozvanjajo
daljni komaj slišni odmevi
pesmi brazilskega pesnika
tukaj je prostor in trenutek
da jasno povem
da me njegova pesem o očetu
še kar gane, čeprav nima nič
skupnega na primer z mojim očetom
ali z mojo pesmijo o očetu
najbrž to ni dober material za pesem
sicer pa je pesmi vseeno
važno je, da zacinglja triangel
in jo vznemiri, ker gre za problematično besedo
v več ozirih. Najprej ta zoprna indoevropsko
katoliška trojnost, potem pa se prikaže še angel
zelo se je treba potrudit, da človeka ne
okuži ta gnusna utvara
sicer pa tudi kave ni mogoče spiti
ne da bi se ne zavedal, da gre za
nekakšen neokapitalizem
ženevsko jezero in gore v ozadju –
dobro jih poznam, hodil sem po njih –
ustvarijo lep motiv na razglednici
tam je sedež te dobrodelne
globalne korporacije, ki vietnamske nasade kavnih rastlin
predeluje v moje jutranje okrepčilo
vem, ob jezeru sta živela
tudi stravinski in rahmaninov
mlajši umetniki bi se dobronamerno namuznili
stravinski in rahmaninov
jim ne pomenita dosti
bližja jim je garažna glasba
tudi meni je še kar blizu
taka skodelica mrzle kave
kdo bi si mislil
∞
nekaj se je zaiskrilo
vem, ker sem bil zraven
ne boste verjeli
na pisalno mizo je skočil maček
no, za haiku bo
dodajmo še kakšen odvečen verz
in dobimo škatlico za kokain
o tem se nerado govori
ampak predsednik države
ki sem ga po krivem obdolžil snifanja
se smehlja
on je pravičen do vseh
še najbolj pa do neonacistov
neonacisti so odločni, pravi
v tem času potrebujemo odločne ljudi
dobro, ljudje tudi umirajo
ampak delamo vse, da bi to preprečili
vpeljali smo ukrepe
ki bodo razbremenili pokojninski sklad
policijska ura je v dobro državljanov
policijske ure so bile vedno v dobro državljanov
različne oblike zastraševanja
in celo ubijanja
se lepo ujamejo z ljubezensko liriko
saj se ve, da ljubezen umre zadnja
predsednik se smehlja
sklonjen k ušesu stopetletnega pisca
o strahotah v kanclagerju
šepeta vzpodbudne besede
saj bo kmalu bolje
v deželo prihaja pomlad
krize so vedno preporodile svet
stopetletni pisatelj kima z glavo
rad bi ti pljunil v obraz, si misli
ampak ve, da nima smisla
gospod predsednik je zadet tudi brez tega
∞
o tole pa zažiga
že tretja pesem
in nobena od njih ni haiku ali tanka
no, maček je spet tu
imel sem to čast
da sem lahko občudoval njegov dvignjeni rep
in tisto luknjo pod njim
povsem od blizu, tako rekoč nad tipkovnico
imate radi poezijo
jaz kakor kdaj
rad jo pišem, čeprav ni vedno
brca z nogo v tarčo
nenadoma me prešine
diogen in heraklit sta tarčo zadela
ni bilo nobene potrebe po delitvi
razdalj ali do zaokroženja limite
ustrelila sta in zadela
eden visi z glavo navzdol s češnje
in preklinja ptiče
drugi se gol plazi naokoli z
ugasnjeno leščerbo med zobmi in poskuša
ugrizniti mimoidoče
najbrž ni povsem razumljivo
kako sta lahko ta dva tipa najvišji vzor
zdaj najbrž ni najboljši čas za moje perverzne misli
verjamem, da so moje besede okužene
z nesprejemljivimi odtenki
ne vem, v katero kategorijo spada moj globoki čut
ne upravičujem svojega gojzarja
tamle je, zelo kvaliteten čevelj
sicer me boli gleženj
ampak to se mojega gojzarja ne tiče
ptički so zelo prijetna bitja
dokler se ne stepejo med sabo
ali lovijo muh
tudi pomlad je prijetna
ampak to velja tudi za zimo
rad poslušam, ko poka led
ali ko mi veter zašiba pest ledenih iglic v obraz
seveda, v kolimi je bilo to precej drugače
∞
to so zastareli pesniki
pomislim
res so bili dobri
jecljali so, ampak bili so dobri
eni so ekstatični
drugi ti zabodejo nož
v srce in zdaj lahko krvaviš
kolikor hočeš
jaz sem že zelo dolgo prazna kanta
zvok prazne kante spominja
na goloto in mraz
v strmini na nasprotnem bregu laja pes
iz skodelice s kavo se nič ne kadi
ura je pet zjutraj
potrudil sem se, sicer ne preveč
a uspelo mi je neuspeti
∞
problem z brezhibnimi pesmimi je
da v njih ni prostora za obscenosti
nobenih namigov na razuzdanost
pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz
jaz sem šef za dolgočasnost
šest ur na dan
jem polento in riž
v veži imam hrčka, ki tiktaka
čudna veža in čuden, prav nič vzgojen tiček
usedel sem se kot mulj na dno mlake
in zdaj sesam
stebelce rabarbare, kisle ko hudič
seveda se tudi jaz spomnim
ampak to bomo prestavili na kakšen drug dan
danes se spomini šele formirajo
jutri jih bomo zapisali
in prodali najboljšemu ponudniku
če bo preživel pandemijo
pandemija je kot kakšen poljski plemič
recimo witkiewicz ali penderecki
čeprav mi je bolj všeč wieniawski
sediš za mizo in premišljuješ
o wieniawskem
prepričan, da imena nisi pravilno črkoval
toda tudi to spada v poezijo
rad bi napisal kaj pohujšljivejšega
ampak to so storili že drugi pesniki in dobili honorar za to
če bil dementen, bi jedel banano, ampak nisem
banane so naravno dementne
v šopih banan živijo neke strupene živali
kače ali pajki, ali kokain, ne vem več
pesem vse prenese
∞
to je ta princip
s pitjem kave v sloveniji
kava je tu endemična rastlina
naravno nosi klobuk in frakeljc
vse po prešernu
prešeren je kriv za vse
za kovačnico in kovačnike
za lapidarij v valvazorjevem parku
ali mi posodiš telefon
ne, ne bom, zanalašč ne bom
čeprav ti seveda zavidam
to prostodušnost pičke, ki se da
ampak za to je potrebna kanada
v kanadi imajo rožnati pekel in vse vrste drog
če te zjutraj, ko greš domov, ne zebe
je nekaj hudo narobe, to je namreč kanada
v kanadi imajo kutine
v kanadi poučujejo kierkegaarda
v kanadi se dež spremeni v led in led v dež
v kanadi nimaš šans brez kratkih hlač
sicer sem pa tudi jaz ob štirih zjutraj igral na trobento
razfukani miles davis
avstralska zrna zlata v jašku kundalinija
čim manj veš o tem, stari, tem bolje
čudno dvoličje svobode in ljubezni
v kanadi na bankomatu vtipkaš številko od zadaj naprej
vietnamska hrana je dobra
ampak zaradi pasjih konzerv dobiš mozolje
ni mogoče eksplodirat, če nisi smokev, kar pa nisi
še iz takega sranja izplezaš živ
kumarice so oranžne
tudi oranže so oranžne
—
Iztok Osojnik: 2021. Ljubljana, Vnanje Gorice: eBesede, KUD Police Dubove, 2022 (Kam, 4). 912 strani.
Foto: Iztok Osojnik
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist, slikar, svetovni popotnik in književni prevajalec. Diplomiral iz primerjalne književnosti, podiplomsko študiral v Osaki na Japonskem, doktoriral iz zgodovinske antropologije na FHŠ UP. Začetnik vrste umetniških gibanj in številnih umetniških ustanov ali festivalov. Ustanovni član odmevne umetniške glasbeno-literarne skupine IGNOR in dolgoletni predsednik Literarnega društva IA. Več »