Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe)

Čas branja: 4 min.

Odlomek kratkoprozne zbirke češke pisateljice Ivane Myškove Bele živali so zelo pogosto gluhe v prevodu Tatjane Jamnik.

 

Kverulant

Mislimo si, da smo gospodarji svoje usode. Toda zaenkrat nam samo nekaj pomaga stati na nogah.

– Jana Červenková, Pozna ljubezen

Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe, prev. Tatjana Jamnik
Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe, prev. Tatjana Jamnik

Vsi poskusi omajati njegov pesimizem so se vedno znova izjalovili. Prav nasprotno, čim bolj veseli so bili drugi, tem bolj žalosten je bil on. Kot da bi ga njihova veselost naravnost izzivala k žalosti. Kot da bi hotel vsem namerno kvariti veselje. Kverulant.

Z adventom pred vrati se je njegova črnogledost samo še poslabševala in s prvo adventno nedeljo je dosegla vrhunec. Medtem ko so drugi od oktobra prižigali dišeče stožce, nameščali živobarvne utripajoče lučke na okna ali z njimi nebrzdano obrobljali svoje plehke hišice, je on vztrajal pri spokojnem brezčasju brez prizadevanja karkoli spreminjati ali pospeševati. Predbožični dan zanj ni bil cilj, ki bi ga rad kar najhitreje dosegel. Bolj je bil nekakšna globoka kotanja, ki jo je hotel kvečjemu preskočiti ali zaobiti. Namesto da bi se veselil, je bolj čutil, kako ga skelijo zobje, v nekakšni slutnji vseh tistih saharidov, ki jih bodo začeli kmalu razjedati. Ni razumel, zakaj ljudje tako poskočno praznujejo rojstvo tistega, ki bo tako pošastno končal. Mirne duše bi mu rekel takole po indijansko – Tisti, ki bo pošastno končal.

Neizmerna groza ga je prevzela že pri devetih letih, ko je po branju Olbrachtovih Svetopisemskih zgodb končno doumel, da tidve neodvisni zgodbi, pripovedovani vsakič v drugem delu leta, ena o Jezuščku in druga o Jezusu, nista tako neodvisni, kot si je mislil prej. Nasprotno, druga drugi se prilegata, tesno kot zaklopke enega srca. Tisti, h kateremu so hodili z darovi, zdaj sam nosi križ.

Očital si je pozni uvid. Za to gotovo že vsi vedo. Ampak kako se potem morejo veseliti? Sicer še vedno ni poznal besede cinizem, vendar mu je bil njen pomen popolnoma jasen. Seveda, potem se pa tolažijo, da pravzaprav ni umrl, da se ni nič zgodilo, da je ponovno med nami. Pa bi morali žalovati. Morali bi žalovati že zdaj, ko vendar vedo, kaj ga čaka! Oni pa se smehljajo, pogreznjeni v nekakšno osrečujočo blaženost – zdaj bo na svetu krasno, ko je prišel Odrešenik.

In tako je vse te nasmejane, vzradoščene, veseleče se obraze gledal z nezaupanjem. Odtlej je v vseh dojenčkih videl križane, kakor je v vseh češnjah videl črve. Težko je prenašal tako češnje kot božič.

Vzel je keramični kipec Jezuščka iz keramičnih jaslic, snel preprost križ s stene predsobe, Jezuščka nanj pričvrstil z obojestranskim selotejpom in križ spet obesil. Zdaj, je upal, bo tega skakanja konec.

Da se keramični Jezušček, povit v keramične plenice ne nahaja v keramičnih jaslicah, nihče ni opazil cele štiri dneve. Keramični voliček ni zamukal v protest, keramični osliček ni zarigal, keramične ovčke niso niti zabeketale. Ravnodušna tišina v keramičnem Betlehemu, ravnodušna tišina v opečnati hiši, ki se je razprostirala okoli njega. Kot da tisti, zaradi kogar ta norija vsako leto izbruhne z enako svojeglavostjo, ne bi nikogar zanimal.

Čez štiri dni ga je našla starejša sestra. Saj ne da bi opazila priklanjanje kraljev praznim jaslim, opazila ga je kar tako, mimogrede, ko je hotela s križa obrisati prah. Vzrojila je z jezo pravičnih:

»Hotel nam je pokvarit božič! Kakšen brezobziren mulc je zrasel iz njega, pa sta nas vse enako vzgajala.«

Stara je bila petnajst let, in to je edino, kar ji je moč reči v bran. Po dogovoru s starši je potem jaslice postavila na visoko knjižno omaro in jih potisnila tako daleč k steni, da jih tri glave manjši brat ne bi dosegel na noben zamisljiv način.

Zaradi tega je bil žalosten. Hotel jim je odpreti oči, oni pa so to roko, ki jim je hotela pomagati, grobo odrinili. Rajši bodo v svet mežikali z zamegljenim pogledom. Ne razumejo, kako je Jezusu pomagal, ko mu je ta martirij skrajšal. Iz jasli naravnost na križ! Temu bi se vendar moralo reči milost. Temu bi se vendar moralo reči odrešenje!

Zdaj ni imel v stanovanju ne jaslic ne križa. Z nasmeškom je poslušal novico dneva. V neki vasici pri Pelhřimovu so baje spletli tako ogromen adventni venec, da obdaja vso vas, kot bi bil posajen nanjo. Zaradi klekov na obodu so posekali pet hektarjev gozda in zaradi svečk, velikih kot štiri transformatorske postaje, so stalili dvajset tisoč ton voska, pretežno iz javne nabirke.

Skušal je početi vse kot ponavadi. Ne glede na butaste praznike. Na njegovem lestencu ni visela zoprna omela, na mizi ni kraljeval niti najmanjši adventni venec. Po tleh se ni raztezala ne božična smrekica ne jelka. Na svečanem pladnju se ni sušil en sam vaniljev rogljiček. Njegova dolginasta, že malce betežna postava se ni zrcalila v nobeni barvasti bunki. Po stanovanju se ni širil vonj po dišečem stožcu ne po kadilu. Edino sladkast smrad po prismojenem rižu.

Kot ponavadi je praskal riž v koš in si rekel, kako čudovito zdaj živi v resnici. Rešen vsega, kar bi ga omejevalo. Za pod zob je preostalo le pet vzkaljenih krompirjev in dva posušena korenčka. V kozarcu za vlaganje je meditirala zadnja kisla kumarica. V vrečki na vratih hladilnika je kontemplirala majoneza. Kot da bi vse to božja previdnost pripravila za solato. Toda on se bo uprl. Tako kot pred dvajsetimi leti. Krompirjeve hlebčke, ha! Krompirjeve hlebčke, te si bom naredil. In nobene krompirjeve solate!

Še vedno se je zdelo, da zmaguje.

Ko pa se je s strgalom v desni roki in krompirjem v levi nagnil nad kuhinjsko korito, se je zalotil, da na nekaj čaka …

Prevedla Tatjana Jamnik