Čustva in branje

Čas branja: 5 min.

VIDEO & ČLANEK

Čustva so pomembno področje, o katerem je začelo razpravljati veliko ved. S čustvi pri branju se je pred približno 20 leti začela sistematično ukvarjati tudi literarna veda. Kako doživljamo književnost? Prispevek govori o koristnosti negativnih čustev, čustveni zmoti, razliki med empatijo in simpatijo ter o pomenu čustvene inteligence za življenje.

Reflektiranje doživljanja

Ko beremo knjigo, seveda doživljamo oz. čustvujemo. Zakaj je pomembno, da bralci doživljamo in da to doživljanje reflektiramo? Kako lahko doživljanje reflektiramo? To storimo tako, da si kaj zapišemo bodisi ob branju iz knjige bodisi potem, ko smo knjigo že prebrali. Lahko sodelujemo v kaki spletni klepetalnici, odpremo kako debato. Ali pa – kar se mi zdi najbolje – se pridružimo kakemu bralnem klubu, kjer se s sobralci pogovarjamo v knjižnici ali v kakršnemkoli drugem prostoru, namenjenem branju oz. razpravljanju o branju.

Čeprav pri bralnem klubu ponavadi vsi preberemo, predlagam, da se vendarle ogrejemo za doživljanje, in sicer to najlažje storimo tako, da preberemo odlomek.

Tudi jaz bom prebrala odlomek – upam, da dovolj doživeto. Odlomek namreč preberemo čim bolj doživeto, potem naredimo t. i. emocionalni premor, nato pa začnemo s spraševanjem oz. z reflektiranjem. Prebrala bom odlomek iz Hiše Marije Pomočnice.

Ivan Cankar: Hiša Marije Pomočnice

In tedaj je prihajal oče s tujimi ženskami domov. Nekoč je prišla z njim boječa, siromašno oblečena punčka, pač komaj štirinajstletna; v roki je nosila košek cvetic, kakor jih prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah. Prišla je in je ostala pri durih ter se je ozirala na Lojzko, ki je ležala na zofi, že slečena in odeta. Oče se je zasmejal in jo je prijel za roko.

»No, le dalje, punčka, nič se me ne boj!«

Komaj se je malo branila, oči so gledale plašno, šla je z njim, sedla je k njemu na zofo. Odmašil je steklenico, točil je vina.

»Pij!«

Lojzka bi ji zaklicala: »Beži! Pojdi domov in se skrij v posteljo!«

Ali punčka je pila. Z drobno boječo roko je prijela kozarec, malo je zatisnila oči in je pila; oče ji je gledal v obraz s predrznimi očmi, smeh je bil na njegovih ustnicah, v rumena, zgrbljena lica je bila šinila kaplja krvi. Objel jo je, posadil jo je bližje k sebi, posadil si jo je naposled v naročje.

Kako sprašujemo o doživljanju

Predlagam, da najprej vprašamo kar na splošno: Kako ste doživeli ta odlomek? Oziroma: Kaj ste najbolj globoko doživeli? Predlagam, da poskušamo dati čas in prostor vsem bralcem ali vsaj večini, da povedo svoje prve občutke. Verjamem, da jih bodo ob odlomku, ki smo ga prebrali zdaj, bolj stežka ubesedili, toda bistveno je, da začnemo. Pri tem ni treba, da o tem govorimo z nekimi strokovnimi izrazi, pomembno je, da se odpremo doživljanju oz. da začnemo o doživljanju govoriti.

Potem lahko zastavimo podrobnejša vprašanja, npr.: Katera čustva prevladujejo v tem prebranem odlomku? Ali: Kaj vas je v tem odlomku najbolj pretreslo? Kaj vas je najbolj šokiralo? Je bilo v odlomku kaj nenavadnega? Kako ste to nenavadnost doživeli? Predvidevam, da bodo odgovori takšnile: Doživel sem strah, grozo, gnus, jezo, nemoč, bil sem šokiran itn.

V naslednjem koraku vprašamo: Zakaj? Kaj je bilo v besedilu takšnega, da je v vas vzbudilo takšna čustva? Najbrž bodo vsi bralci ugotovili, da se v izbranem odlomku srečamo s pedofilijo. Oče povabi v hišo štirinajstletno prodajalko cvetja. Namesto da bi ji podaril hrano ali ji dal denar, ker je dekle revno, jo izkoristi, in sicer na perverzen način, z zelo cenenim zapeljevanjem, tako da jo opije. Ko gledamo odlomek, opazimo, da je glagol Pij! osamosvojen, v lastnem odstavku, in s klicajem.

Zakaj je pomembno reflektirati čustva

Ker smo seveda prizadeti, se lahko začnemo spraševati naprej. Pri tem je pomembno vprašanje: Zakaj sploh reflektirati doživljanje, zakaj reflektirati naša čustva? Zakaj so čustva pomembna? Čustva niso pomembna samo zato, da poslušamo, kako so kaj doživeli drugi ali da znamo ubesediti svoje občutke. Pomembna so tudi zaradi kognitivnih in pragmatičnih sposobnosti.

Če se zaustavimo pri tem odlomku, verjamem, da bo dosti bralcev reklo: »Uf, jaz pa ne bi bral naprej,« ali pa: »Jaz pa ravno zaradi tega nisem prebral Hiše Marije Pomočnice, ker večinoma prevladujejo negativna čustva.«

V odlomku, ki sem vam ga prebrala, so res prevladovala negativna čustva. Omenila sem gnus, ki ste ga verjetno začutili tudi sami.

Čustvena zmota

Mar to pomeni, da bo, če naletimo na knjigo, v kateri je več negativnih čustev, potemtakem bolje, da knjige sploh ne preberemo? Npr. neka bralka lahko reče: »Joj, jaz tega ne bom brala. Jaz imam doma že toliko travm, zdaj pa naj bi brala še to.« Drugi bralec bo rekel: »Jaz rabim vesele knjige. Hodim v službo, rabim razvedrilo, ne bom se utrujal z depresivnimi knjigami.«

To je resda zelo človeško, vendar je za doživljanje napačno. Tudi v življenju namreč ne obstajajo samo pozitivna čustva. Pojavu, ko branje odklanjamo, ker so čustva v knjigi pretežno negativna, se imenuje čustvena zmota. Če rečemo »Delo ni kvalitetno, ker ima sama negativna čustva«, delo vrednotimo po številu pozitivnih in negativnih čustev, kar je seveda narobe.

Kot sta ugotovila že Wimsatt in Beardsley, pri leposlovnem delu ne šteje samo to, kako ga doživimo, temveč tudi njegov pomen – torej kaj nam hoče delo povedati, kaj nam govori.

Naš odlomek iz Hiše Marije Pomočnice govori o velikem izkoriščanju. Govori o tem, da s pozicije moči nekateri lahko naredijo prav vse. Kapitalist lahko naredi prav vse. Pove pa nam še nekaj drugega. Oče, ki je sicer bogat in bi si lahko privoščil prostitutko, to spolno nasilje naredi pred svojo hčerko. Se pravi, da gre za dvakratno perverznost. In seveda se o tem moramo spraševati.

Zakaj so negativna čustva v literaturi koristna

Negativna čustva so običajno zelo stimulativna, ker v nas vzbudijo močan odziv in nas spodbudijo k razmišljanju. Ob negativnih čustvih lahko doumemo, spoznamo še veliko več kot pri pozitivnih čustvih. Pozitivna čustva nas malce uspavajo, malce pomirijo, ne dajo pa nam nobenih večjih stimulansov. Pri negativnih čustvih je ponavadi večji tudi suspenz oz. tudi učinek presenečenja.

Seveda s tem ne trdim, da naj bi bila v knjigi prisotna samo negativna čustva.

Simpatija in empatija

Vodeni pogovor naj bi se usmeril predvsem na to, kakšna čustva ob branju doživljamo in kako lahko ta čustva reguliramo, hkrati pa nam veliko pove tudi o empatiji.

Nekateri bralci bodo rekli: »Jaz tega odlomka ne bom prebral, ker mi res ni všeč. Prvič, zakaj bi se moral jaz ukvarjati z nekom, ki je reven? Jaz sem bogat, imam dovolj denarja. Drugič, ne zanimajo me spolne zlorabe. Zanimajo me samo ljudje, ki so spolno zdravi.«

Pri branju lahko čutimo bodisi simpatijo z likom, ki nam je všeč ali nam je podoben, bodisi empatijo. Višji nivo pri branju je, da čutimo empatijo. Empatija pomeni, da se postavimo na mesto lika, razmišljamo skozi njegovo perspektivo, sočustvujemo z njim, obenem pa tudi razumsko poskušamo doumeti, kaj se z njim dogaja. Z morilcem ponavadi resda ne sočustvujemo, vendar poskušamo doumeti, zakaj je naredil zločin, kot npr. Raskolnikov v romanu Zločin in kazen. Sprašujemo se, ali je to res nadčlovek, kako delujejo ti mehanizmi, kdo lahko koga ubije, ali ima pravico ubijati ipd. Pri tem moramo torej vključiti empatijo.

Čustvena inteligenca nam pomaga v vsakdanjem življenju

Če upoštevamo tako pozitivna kot negativna čustva, imamo več možnosti, da bomo razvili t. i. čustveno inteligenco.

Nekdo se lahko recimo vpraša: »Jaz sem računalničar, le zakaj bi rabil čustveno inteligenco? To potrebujejo samo v humanistiki, ker morajo tam vedno nekaj razlagati o književnosti.«

Nasprotno, čustvena inteligenca je pomembna za vse nas, tudi za tiste, ki niso bralci. S pomočjo čustvene inteligence namreč po eni strani čustvo doživimo in ga znamo regulirati, po drugi strani pa poleg čustev razvijamo tudi razmišljanje in inteligenco.

Če imamo razvito čustveno inteligenco, nam to koristi tudi v življenju, saj bolje obvladamo stres in se nasploh bolje obnesemo v različnih situacijah.

Sklep

Doživljanje pri branju igra zelo pomembno vlogo. Poleg tega pa je dobro, da pri vodeni literarni interpretaciji oz. pri vodenem pogovoru poslušamo, kaj govorijo bralci, in bralcem s pomočjo empatije poskušamo približati, kar je za književnost bistveno: seznanjanje z drug(ačn)ostjo.

Priporočam vam, da ne berete samo knjig, v katerih so liki podobni vam in razpoloženja podobna vašim, saj se tako ne boste srečali z drug(ačn)ostjo. Če se ne srečamo z drug(ačn)ostjo oz. raznolikostjo, pa se ne moremo odpreti in osebnostno rasti. Zlasti čustvena inteligenca je ključnega pomena za osebnostno rast.

Foto: Naslovna slika s Kondorjeve izdaje Hiše Marije Pomočnice 

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?