Čudenje

Čas branja: 4 min.

V prejšnjih dveh člankih (Proces pretvarjanja besedila v vizualni medij in Pripoved zgodbe skozi osebo) sem povedal že vse, kar zagovarjam, zato bom v tem povedal nekaj, česar ne vem. Ne vem, zakaj ljudje gledajo na zgodbo z zgodbo. Zakaj sledijo narativi z zgodbo. Zakaj moramo intelektualno pristopiti k pisani besedi. Pisana beseda je ritual.

Ritual

Ko beremo knjigo, se ne zavedamo rituala, knjigo goltamo stran za stranjo v iskanju zgodbe, in ravno zgodba je tista, ki bi nam morala predstaviti naše življenje takšno, kot je.

V naslednjih nekaj stavkih se bom dotaknil ritualnega v uprizoritveni umetnosti. Sam imam srečo, da sem bil z ritualom seznanjen zelo zgodaj. Starši so me namreč oblekli v kurenta, ko sem bil še zelo majhen. Kurentija je tako postala del mojega vsakoletnega življenja.

Kurentijo kakor vsaki drugi umetniški dogodek spremlja cel ritual. Če tega rituala ni, se stvar hitro izpoje in nas zdolgočasi. Dolgočasnost pa v nobenem primeru ni dobra (razen če je dolgčas bistvo našega pripovedovanja). Vsakoletni ritual se mi je tako pričel že takoj v začetku januarja, ko sem čakal, da bo napočil čas, ko se oblečem v to ogromno težko čudno masko.

Celotna situacija me danes spominja na pripravo predstave, ko se en mesec pred premiero zavem: Zdaj gre pa zares. Tako predstavo kakor odhod v kurente namreč spremlja enomesečno čakanje in pričakovanje. Stvari se potem naravno odvijajo, v teatru hodimo na vaje, za kurentijo pa čakamo, da bo prišel prvi dan. Ko končno pride do premiere ali dneva odhoda v kurente, pa se zgodi ogromna podobnost med umetnostjo, v kateri si udeležen, in umetnostjo, ki si jo ustvaril sam ali z ekipo.

Soudeleženec pri ritualu: Dogodek v kurentiji

Da bi lažje razumeli dogodek, bom opisal svojo otroško izkušnjo rituala, kasneje pa bom poskusil potegniti vzporednice z umetnostjo ali občutkom, ki ga mora imeti gledalec, ko naš dogodek ali izdelek konzumira.

Vse se začne z bolečo izkušnjo, ko nase privežeš težko opremo. Okrog pasu imaš zatisnjeno verigo, na kateri visi pet težkih železnih zvoncev. Glava je dobesedno stlačena v zgornji del maske, tako da se nemalokrat na čelu pojavi kaka krvava odrgnina. Ob vsem tem pa je treba še vedno znova teči in poskakovati. Prve pol ure tako ne veš, ali boš zmogel, odločaš se med tem, ali greš domov ali pa se boš kar zgrudil. Potem pa počasi, ne da bi se sploh zavedal, pozabiš na vso bolečino, obleka nekako postane celo udobna in naslednjih pet ur zbeži mimo brez zavedanja časa. Vse, kar veš, je, da je treba dati masko na glavo in da moraš nato teči in poskakovati.

Pozno ponoči, ko odpneš verige in slečeš ta ogromni kostum, pa se zgodi nekaj neverjetnega. Takrat doživiš katarzo. Hočeš nočeš si popolnoma lahek. Pa s tem ne mislim samo tega, da si se ravnokar znebil zelo težkega kostuma. Glava je prazna, nikjer nobene misli, svet okrog tebe je točno tak, kakršen je. Ni se potrebno spraševati kaj bo, kaj je bilo in ali je kje kaj narobe. V čistem miru zaspiš in tak občutek ti še zmeraj sledi naslednji dan zjutraj, ko vstaneš iz postelje. Popoldne na novo nadeneš obleko in vse se začne znova, dokler dnevi ne minejo kot ure in se na pustni torek zvečer zaveš, da bo zjutraj treba v šolo.

Soudeleženec pri ritualu: Dogodek v umetnosti

Zgoraj sem vam opisal svojo izkušnjo rituala, in zdaj vam lahko predstavim drugi aspekt. Ta aspekt sem jaz, človek, ki umetnost konzumira. Na največje veselje lahko povem, da konzumiranje umetnosti spremljajo identični občutki kakor soudeležba pri ritualu.

Začne se s pričakovanjem dogodka. Ko ves teden ali dan čakamo, da bomo videli novo predstavo ali film, smo nestrpni in se veselimo, ko naposled pride tisti trenutek, pa stvari postanejo realne. Prva stvar je boleča izkušnja stopiti v gledališče ali kino. Stoli so slabi, zato nas vse boli, pred nami sedi človek, ki je visok dva metra, zato ne bomo videli celega odra … Vse to bo trajalo tri ure in tako ne veš, ali bi se mogoče že zdaj raje odločil oditi iz dvorane ali pa mogoče počakaš do prvega odmora.

Sedaj pa mora dogodek poskrbeti za nas do te mere, da vse nelagodje odpade. Pozabiti moramo na vso neudobnost in se poglobiti v dogodek. Pavza tako postane sproščeni odmor za cigareto, stol, v katerega se vrneš, pa varno domače zavetje. Ob koncu nastopi popolnoma isti občutek, kakor če si sam udeležen v ritualu. Ko se dogodek konča, je glava na drugem mestu. V glavi je misel, ki producira neskončno možnosti, odpira razmisleke v znano in neznano, obuja čustva, za katera sploh nismo vedeli, da jih imamo … Takšno stanje namesto mirne zatopljenosti vase kliče po pogovoru s sočlovekom. Šele ob pogovoru in razdelavi doživetega dogodka se naše občutje umiri in nato zavlada praznina, ki pa ni prijetna in nam včasih tudi ne pusti spati.

V obeh primerih smo torej udeleženi v ritualu in v obeh primerih smo ritual zapustili malo bogatejši in z globljim razumevanjem sebe ali sveta okoli sebe.

Kaj narediti kot avtor?

Ko torej začnemo pretvarjati medij, moramo v glavi imeti absolutno izdelano katarzo ali z drugimi besedami občutek. Gledalca moramo prepričati, da pozabi na ves svet okrog sebe in v svoji glavi. Tako pri njem prebudimo nekaj, za kar sam ni vedel, da je tam. To seveda lahko dosežemo na tisoč načinov. V naslednjih nekaj stavkih vam bom predstavil enega, ki nam je vsem zelo dobro poznan in po mojih izkušnjah tudi gledalca ponese zelo daleč. Gre za zelo enostavno tehniko, ki pa zahteva ogromno občutka in razmisleka.

Ko se lotimo projekta, je seveda treba narediti analizo in vse potrebne predpriprave. Nato ves material podredimo celoti in katarzi, ki jo hočemo gledalcu predati. Material (dogodke, karakterne značilnosti, videz osebe, pomembne trenutke, pomembna sporočila v izgovorjeni besedi, lokacije brez in z karakterjem itd.) sestavimo v glasbo, ki bo od tona do tona igrala harmonično in nas počasi peljala iz enega sredstva v drugega.

Na primer iz žalostne osebe v samotno gorovje, iz samotnega gorovja v jamo, polno ljudožercev, ki malicajo samotno osebo … Pri tem pa moram poudariti, da se lahko vedno poslužujemo ponavljanja, ali kot temu rečemo v glasbi, refrena. Vendar moramo biti zelo pozorni, da ima ponavljanje točno določen namen. Ponavljanje nam bo tako pomagalo držati gledalčevo koncentracijo in mu bo služilo za orientacijo v času in prostoru. Hkrati nam bo dajalo občutek varnosti in nam služilo kot sidro, da gledalca pripeljemo v ritual. Na primer: kdorkoli bo kadarkoli prišel v samotno gorovje, bo pomalican s strani ljudožercev.

Zgoraj opisana tehnika deluje že sama po sebi, saj nam je vsem jasno, da v glasbi ne iščemo zgodbe. Je pa tukaj en zelo pomemben aspekt, ki se ga ob glasbi moramo zavedati. Vedeti moramo, da tudi če nimamo zgodbe, lahko gledalca navdušimo in pripeljemo do katarze.

Besedilo je nastalo kot povzetek materialov, uporabljenih na delavnici Od knjige do vizualne podobe: fotostrip in film, katere cilj je bil vizualna upodobitev literarnega teksta. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Foto: Dmitry Ratushny

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?