Na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki bdi nad programom Slovenščina na tujih univerzah, smo se odločili, da bomo na lektoratih slovenščine po svetu študijsko leto 2022 posvetili slovenski književnosti. Tako mi je prišlo na misel, da bi lahko za slušatelje lektorata na Univerzi v Buenos Airesu in Državni univerzi v La Plati organizirala bralni klub.
Spodbudili so me pravzaprav sami udeleženci lektorata, ki prihajajo z različnih poklicnih področij, so različnih starosti, od študentov do upokojencev, vsem pa je skupna ljubezen do jezika in nemalokrat tudi do knjige. Večini so skupne tudi slovenske korenine in ko so me pričeli spraševati, kaj slovenskega naj berejo, sem se znašla v zadregi. Buenos Aires je prestolnica z največ knjigarnami na prebivalca na svetu, vendar slovenskih knjig v španskem prevodu ni prav veliko.
Predlagala sem, da med avgustom in decembrom preberemo štiri dela slovenskih avtorjev, in sicer Nekropolo Borisa Pahorja, Angela pozabe Maje Haderlap, Človeka na obeh straneh stene Zorka Simčiča in Coca Diasa ali Zlata vrata Brine Svit. Omejena sem bila na nabor knjig, prevedenih v španščino, do katerih smo imeli dostop, in namenoma sem izbrala take, za katere sem vedela, da bodo mojo ciljno publiko nagovorile, bodisi zaradi opisa vojne oz. izseljenske/zamejske izkušnje bodisi zaradi povezave z Buenos Airesom. Avtorjem pa je skupno tudi to, da so vse ali večino svojega življenja preživeli zunaj meja Slovenije, kar je opazno zaznamovalo njihovo izbiro snovi za pisanje.
Približno enkrat na mesec smo se ob sobotah dobili na Zoomu in poklepetali o prebranem. Sobotni popoldnevi so se izkazali še za edini prosti termin, ko so si zainteresirani lahko vzeli čas. Knjige smo brali po zgoraj navedenem zaporedju, pri čemer sem prekršila osnovno pravilo začetniškega bralnega kluba, in sicer sem začela z najtežjo knjigo ter končala z najlažjo. Tej odločitvi je (poleg moje neizkušenosti) botroval predvsem potek študijskega leta in letnih časov. Avgusta se v Argentini začne drugi semester, ki se decembra konča z zaključnimi izpiti, torej se zima prevesi v poletje. Ljudje so proti koncu leta vse bolj zaposleni in utrujeni, termometer se bliža 30 stopinjam, zato bi težko od njih pričakovala še, da se bodo poglabljali v mučne prizore smrti Pahorjeve Nekropole.
Nekropolo sem nekaj let pred tem skupaj s podobno težkimi romani obravnavala na izbirnem seminarju južnoslovanskih književnosti za argentinske študente književnosti, ki so se brez težav spopadli z gostobesednimi in nazornimi opisi življenja v koncentracijskem taborišču. Le kaj bi torej lahko šlo narobe, če jo uvrstim na začetek bralnega seznama za klub? Marsikaj! Študent književnosti je izkušen bralec in njegovo analitično branje (obveznega čtiva) je nekaj povsem drugega kot prostočasno branje nekoga, ki se s tovrstno tematiko še nikoli ni srečal in bere predvsem za zabavo (če sploh bere).
Pogovor o knjigi je v bralnem klubu tako potekal popolnoma drugače kot na seminarju, zajadral je v povsem drugo smer, kot sem sprva pričakovala in načrtovala. Vsaj polovici se v dogovorjenem roku ni uspelo prebiti do zadnje strani, zato je po mojem začetnem uvodu stekla beseda najprej o izzivih, s katerimi so se udeleženci spopadali ob branju. Večina je izpostavila doživljanje tesnobe in groze ob branju, kar je bilo v popolnem nasprotju s sprostitvijo, ki jo bralec običajno pričakuje (in si želi), ko poseže po knjigi v svojem prostem času. Čeprav je Argentina dežela priseljencev, tudi judov, in čeprav v Buenos Airesu stoji muzej holokavsta, se povprečen Argentinec s tovrstno tematiko v literaturi še ni srečal. Njegova pričakovanja so oblikovali Dnevnik Ane Frank, Schindlerjev seznam Stevena Spielberga in njemu podobni filmi ter tu in tam kakšna zgodba preživelih, skratka precej omiljene različice dejanskega trpljenja, po možnosti s srečnim koncem. Spoznala sem, da je druga svetovna vojna zanje oddaljena ne le časovno, ampak tudi geografsko, čeprav so mnogi potomci pribežnikov. Šele v drugem delu pogovora smo se s pomočjo usmerjenih vprašanj dotaknili še vseh drugih plasti, ki jih obravnava roman.
Z naslednjimi knjigami so se udeleženci kluba laže poistovetili. V Angelu pozabe smo se od neposrednih grozot druge svetovne vojne premaknili k njenim posledicam, v Človeku na obeh straneh stene smo se po vojni izselili čez lužo v Argentino, v Cocu Diasu pa smo se že dodobra poslovili od vojne, a ostali v Buenos Airesu.
Z izborom zaporedja romanov smo se na ta način premikali tudi po časovni in geografski premici, iz preteklosti v sedanjost in iz Evrope v Argentino, točneje v Buenos Aires. Rdečo nit med romani so ustvarjali tudi dogajalni prostori, med katerimi skorajda ni bilo zaslediti Slovenije, čeprav so jih popisali slovenski pisatelji. Bralni klub smo tako zaključili z razmišljanjem o slovenski kulturi, zgodovini in mentaliteti, ki so se nam odstirale skozi romane, a hkrati tudi o tujosti. Eni od udeleženk je še posebej padla v oči vloga domačega jezika v tujem okolju kot pomembnem gradniku osebne identitete, ki je bila prav tako skupna vsem romanom in ki je pri naključnem izboru knjig morda ne bi niti opazili.
Na počitnice smo odšli z novimi spoznanji, da namen knjig ni zgolj sprostitev in zabava, da ni treba, da je branje individualna izkušnja, da branje v skupini obogati in razširja naša obzorja, da ni napačnih ali pravilnih odgovorov, temveč zgolj interpretacije in mnenja, da knjige ni treba analizirati, ampak jo doživeti.
Moj prispevek kot moderatorke je bil predvsem pri premoščanju razlik med slovensko in argentinsko kulturo, razlagi zgodovinskih ozadij in osvetlitvi bodisi nastanka romana bodisi življenjskih okoliščin avtorja, ki se odražajo v delu. Nekaj od tega sem predstavila v uvodu v posamezno srečanje, nekaj pa v medklicih oz. komentarjih, ko se je kdo od udeležencev dotaknil določene teme. Sicer pa sem bila tudi sama udeleženka, dve od izbranih knjig sem namreč brala skupaj z njimi. Bralni klub mi je omogočil, da sem izstopila iz čevljev (vsevedne) učiteljice in postala zgolj bralka, sicer vezni člen, ampak na koncu še vedno le del skupine.
Z bralnim klubom bomo nadaljevali tudi v naslednjem študijskem letu, le da bo na željo udeležencev manj intenziven, kombinirali ga bomo s slovenskim filmom.
Foto: Chris Montgomery (Unsplash)
Dipl. prof. slovenščine in prevajalka za angleščino. Od 2014 poučuje slovenski jezik in kulturo na lektoratih slovenščine na Univerzi v Buenos Airesu in Državni univerzi v La Plati, ki potekata v okviru programa Slovenščina na tujih univerzah pod okriljem Centra za slovenščino kot drugega in tujega jezika Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V letih 2015 in 2017 je na buenosaireški Filozofski fakulteti izvedla tudi izbirna seminarja južnoslovanskih književnosti.