Boris Ružič: Živalska akademija

Čas branja: 4 min.
Boris Ružič: Živalska akademija
Boris Ružič: Živalska akademija

Zgodba iz e-knjižne slikanice Borisa Ružiča Živalska akademija z ilustracijami Kaje Kavčič in spremno besedo Iztoka Osojnika.

Živali v pravljicah Borisa Ružiča znajo vzeti usodo v svoje roke in poskrbeti, da se stvari uredijo tako, kot je najbolje za vse. Učijo nas, da obstaja rešitev za vsako težavo in da lahko dosežemo sleherni cilj, če le najdemo v sebi dovolj volje in vztrajnosti.

Več o knjigi

Sinička Urška

Sinička Urška je bila ptica, kot se spodobi, bistroumna in dobrega srca. Vedno je imela dobre zamisli, s katerimi je presenečala.

Sanjala je o tem, da bo pomagala vsem živalim, kadar ne bodo imele hrane in prenočišča.

Bila je lastnica veliko knjigarn po vsem svetu, v katerih so živali lahko brale in kupovale živalske knjige o ljudeh in njihovih navadah, o ljubezni, trpljenju, vojnah in zgodovini. Živali so spoznavale ljudi, da bi laže in bolj ljubeče živele z njimi. Ptička Urška je imela svoje sanje.

Najraje je brala knjige, ki so pripovedovale o dobroti, junaštvih, modrosti, o vsem, kar krepi življenje. Naslajala se je ob besedah, ki so njeno srčece navdajale z upanjem in vero, da bo tudi ona lahko služila živalim, tako kot so služili ljudem Nelson Mandela, Martin Luther King ter drugi junaki.

Ptička Urška je dobivala veliko pisem, v katerih so ji živali sporočale, da trpijo, da živijo v revščini in pomanjkanju ter da ljudje z njimi grdo ravnajo. To jo je zelo žalostilo. Spomnila se je, kako je nekoč pred župniščem prosila za drobtinico kruha, pa jo je morala deliti z dvajsetimi sorodniki. Spomnila se je, kako je poštnega direktorja vprašala, ali lahko zanj raznaša pošto, pa ji je zabrusil: »Izgini!«

Spomnila se je tudi bogataša, ki ji je na vprašanje, ali sme pobrati deževnike z njegovega vrta, odgovoril: »Lahko, če plačaš!«

Vedno, kadar je doživela bolečo zavrnitev, si je rekla: »Taka pa jaz ne bom nikoli. Vedno bom delila z drugimi, vedno bom pomagala sorodnikom, če bom le mogla.«

Neko noč, ko se je premetavala po posteljici, je skočila pokonci in zavpila: »Imam jo, imam rešitev! Ustanovila bom dobrodelno organizacijo za živali v stiski. Bog nam bo pomagal.«

V njenih knjigarnah po vsem svetu se je pojavil napis:

NAŠA KNJIGARNA POLOVICO DENARJA OD PRODANIH KNJIG NAMENJA LAČNIM ŽIVALIM PO VSEM SVETU.

Otroci so kar drli v knjigarne. Prav oni so bili tisti, ki so imeli nežna in dobra srca in so odvezali mošnjičke svojih staršev, da so kupovali in kupovali knjige.

Sanje siničke Urške so se začele uresničevati.

Na bančnem računu knjigarn se je nabrala precejšnja vsota denarja in računovodja Sova Tolarski je imel veliko dela, da je vse pravično razdelil med živali. Kmalu so ustanovili letalsko družbo za razvoz hrane in pilot Jastreb Avionski je letal od zore do mraka. Sanje so se uresničevale in Bog je pomagal.

Toda hudobneži so bili kmalu na delu, ker so že videli priložnost, da kaj zaslužijo. Organizirane lopovske združbe iz Italije, Rusije in Albanije so sklenile, da napadejo skladišča hrane za živali in jih oropajo.

Šef Podgana Beto se je povezal z ruskim šefom Borovom, ta pa z italijanskim šefom Bertom in ustanovili so tatinsko zvezo, ki so jo poimenovali Ropar.

Urškina dobrodelna organizacija Grlica je doživljala hude čase. Tatinska zveza je kradla hrano, namenjeno za lačne živali.

Ptička Urška je bila vsak dan bolj žalostna ter zaskrbljena za usodo ubogih živali. Vendar ni obupala, in ker je bila pogumna, je sklenila, da bo poiskala junaka, ki bo premagal hudobne tatove.

V Krakovskem gozdu v Sloveniji je živel medved Neustrašni, in ko mu je orel prinesel Urškino sporočilo s prošnjo za nujno pomoč, se je brez obotavljanja odpravil na pot. Ko se je srečal z njo in slišal za velike težave, ki grozijo živalim, je bil takoj pripravljen pomagati.

»Želim, da postaneš poveljnik enote za hitro reševanje. Izberi si sodelavce in premagaj hudobce,« mu je rekla Urška.

Po enomesečnem treningu in medsebojnem spoznavanju sobojevnikov so bili vsi pripravljeni na bitko. Želeli so si zmage nad kriminalci.

Za vsako zmago pa je potreben načrt in Neustrašni je skoval vojno taktiko. Odločil se je, da bo Podgano Beta, Borova in Berta zaprl v votlino brez hrane in pijače, tako da bodo na svoji koži občutili, kako je živalim, ki nimajo dovolj hrane za preživetje.

Na krilih ameriškega orla so poleteli izpolnit svoj načrt. Najprej so pristali v Albaniji in odpeljali Beta iz hotela, v katerem se je ravno mastil z večerjo. Uspelo jim je brez težav. Takoj potem so odleteli v Italijo.

Neustrašni je vdrl v banko prav takrat, ko je Berto prešteval nagrabljene denarje. Zvezal ga je, si ga vrgel na ramo in hop, že so leteli v Rusijo po Borova.

Ta podli in zahrbtni mož je spal, ko ga je presenetil Neustrašni in ga kar v pižami vrgel na orlova krila. Naslednji dan so pristali v Krakovskem gozdu.

Jama je bila že izkopana in vrgli so vse tri hudodelce vanjo. V njej naj bi ždeli brez hrane in vode, dokler se ne bi pokesali za vse storjene krivice in grehe.

Po treh dneh so postali tako lačni in žejni, da so Neustrašnega prosili za pogovor. Vprašal jih je:

»Ali ste se odločili, da se boste spremenili in postali pošteni in prijazni do sebe in drugih, tudi do ubogih živali?«

»Da, spoznali smo, kako je hudo, če nimaš hrane in pijače, in zdaj obljubljamo, da ne bomo nikoli več hudobni.«

»Prav,« je dejal Neustrašni, »toda najprej morate razpustiti svoje tolpe zlobcev in hudodelcev in leto dni boste zastonj hranili lačne živali po vsem svetu.«

»Da, da, obljubimo, tako bomo storili, kot pravite, gospod poveljnik …«

Neustrašni je osebno nadzoroval njihove obljube. Do danes jih še niso prelomili.

Boris Ružič: Živalska akademija. Ilustrirala Kaja Kavčič. Spremna beseda Iztok Osojnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2020. 64 strani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?