Dobimo se ob določeni uri na določenem kraju. S sabo ima vsak svoje orožje.* Vsak se usede na mesto, ki ga zasede. Ni izgovora – si prebral ali nisi prebral, to sta edini možnosti. Se pa vedno najde kdo, ki ima samo še 10 strani do konca – trije tedni niso bili dovolj za 200 strani. Obeta se dobra diskusija. Vsi se gledamo, polni pričakovanja. V vsakem kali kraljeva roža, ki le čaka prelivajoči se dialog, ki bo te rože privabil na plano in jih pokazal v njihovi najlepši, pravi luči. Po sveti vojni se objamemo s pogledi, izvolimo orožje naslednje vojne in se poslovimo. Do naslednjič.
Takšna je izkušnja našega bralnega kluba Biseri za svinje, ki smo ga s prijatelji Žanom Bocom in Cirilom Cerovškom ustanovili oktobra 2018. Ideja je dolgo zorela in odpadla z drevesa ob svojem času. Na prvem srečanju smo bili samo štirje, na drugem trije (beri: samo mi, ustanovitelji). Sčasoma se je kdo pridružil in kdo odšel – nekateri so prišli samo zaradi ene knjige, nekateri so ostali dlje časa, nekateri hodimo še danes, drugi pa ne več. Na našem sedemindvajsetem srečanju, na katerem smo brali delo Mag izpod peresa Johna Fowlesa, nas je bilo solidnih osem, kar, menim, je ravno prav za diskusijo.
Nikoli nas ni bilo preveč, vedno kvečjemu premalo … Slovenci namreč po bralnih navadah nismo v evropskem vrhu: približno polovica nas v letu sploh ne prebere nobene knjige. Kako naj bi potem pričakoval poseben naval na naš bralni klub?
Kako deluje naš bralni klub
Reči moram, da naš bralni klub ni nekaj neposebnega. Je drugačen.
Na začetku si izberemo knjigo, ki jo bomo brali. Včasih imamo za temo tudi kak članek, krajšo dramo, temo ali pa celo gosta. Na voljo za branje ali razmislek si damo toliko časa, kolikor ga pač potrebujemo. V času izpitnih obdobij malo več, seveda.
Spočetka smo se dobivali na 14 dni, kar je bilo, moram reči, izjemno natrpano, produktivno in intenzivno. V prvem letu smo prebrali 14 knjig, to je poleg vsega drugega, kar beremo in delamo sicer v življenju. Za klubom stojita le gola ljubezen do branja in radovednost (mar ni to ljubezen do modrosti in s tem že – filozofija!?).
Preintenzivno branje lahko privede do odpora, kar pa ni naš namen. Nočemo, da nas pretirano branje odvrne od naših vsakdanjih obveznosti. Pač pa hočemo, da jih lepo dopolni in jih še dodatno osmisli.
Vsak zaseden človek bo plačal določeno ceno za privzem dodatnega bremena, četudi je to dodatno breme branje izjemnega romana. V današnjem izjemno produktivnem in delavnem svetu je branje postalo luksuz. Niti ne odveč, samo časa ni. Ali pa ni energije? Iz izkušnje našega kluba izhaja ugotovitev, da se poleg vseh možnih obveznosti dá prebrati knjigo, če se le hoče.
Ljubezen do branja in družbe, v kateri živim(o)
Sam imam neskončno ljubezen do branja. A imam še večjo ljubezen do družbe, v kateri živim in jo skušam sooblikovati. Čeprav bi si želel vedno in samo brati, se trudim čim bolj udejstvovati v družbi, šoli in družini.
Že tako berem svoje stvari, potem pa ustanovim še klub, v katerem se trudim brati in podrobneje razumeti ter analizirati ŠE ENO KNJIGO!? Sem mar destruktiven? Vedno mi je kar težko pri srcu, ko določimo naslednje delo. Na bruhanje mi gre, saj ne vem, ali mi bo sploh uspelo delo prebrati, koliko svojega sicer prostega časa bom moral nameniti za to knjigo, kje bom popustil: pri knjigi ali na kakšnem drugem področju v življenju; ceno bom moral plačati, o tem sem prepričan, saj sem nase ravnokar prevzel novo breme.
Čar (lastne) knjige
A zanimiva reč: čisto vsakič do zdaj se je zgodilo isto: po prebranih stotih straneh me knjiga posrka in me ne spusti več. Vedno. Ključno je samo, da se spravim skozi prvih 100 strani knjige.
Kako to naredim? Ker poznam svojo naravo, knjigo, ki jo s klubom beremo, vedno kupim. Sicer je to malo bolna navada, a tak sem. Čisto vseglih bi bilo, če bi si knjigo TAKOJ sposodil iz knjižnice. A meni osebno veliko pomeni, če lahko delo posedujem, ga nosim s sabo, kamor in kadar jaz hočem, ga lahko po nesreči malce popackam, notri kaj podčrtam ali si napišem, se vanj podpišem in morda nekoč predam naslednji generaciji ali človeku, ki bo delo znal ceniti.
Potem knjigo nekaj časa samo gledam pa malo božam. Res. Samo imam jo na mizi ene par dni. Po nekaj dneh jo kam vzamem, ponavadi kar na predavanje ali pa na avtobus, ko se peljem na fakulteto.
Tam začnem z branjem. Do zdaj sem se že naučil, da branje zahteva svoj dolg. Preden padeš v delo, je potrebnih 100 strani, da se seznaniš: 1) z avtorjevim slogom pisanja, ter 2) z osnovno dispozicijo dela, zapletom in problemom. 100 strani okvirno, a skoraj gotovo.
Pogledati iz tuje perspektive
Empatični in vključujoči ljudje imajo prednost pri branju, saj se z lahkoto potopijo v tuj svet neobremenjeno in neobsojajoče. Za nas, ljudi s privzgojenimi predsodki in negotovostmi, pa je videnje sveta Drugega včasih malo težko, saj je treba ob branju ob strani puščati svoja prepričanja in na stvar pogledati iz tuje perspektive. Cena za to je velika, a končni izkupiček, če smo sposobni prebroditi skozi napor, je toliko večji. S prebranim delom smo opustili fiktivno, omejeno in rigidno zastavljeno »bistvo, ter svet uzrli na nov način.
Z branjem ene knjige smo udejanjili tisočletja star model delovanja, t. i. model junakovega potovanja, ki v pravljicah, mitih in religijah umre in se nato ponovno rodi – tako tudi naš stari jaz z branjem in poglobitvijo v svet Drugega umre in se nato rodi znova, prenovljen, boljši in večveden.
Z dobrim razlogom Jezusova zgodba govori o človeku, ki se je po smrti, ki ga je peljala v »pekel«, tj. najnižjo, najtemačnejšo in najmanj poznano točko, ponovno rodil, kar simbolizira razjasnjenje temačne točke – kaos je spravil v red, nepoznano je prepoznal in pripoznal. Prav ta zgodba simbolizira najbolj vsakodnevna dejanja, v katerih svoje dojemanje povečamo in razširimo na nepoznana okolja.
Platforma za branje, ki jo lahko izkoristi vsak
Prav zato so mi všeč bralci – teh ni strah spoznavanja, v njih prebivata pogum in ljubezen. Bojim se človeka, ki ne mara branja ali pa sploh ne bere. Ta pozna le svojo realnost in svoja prepričanja, tega človeka ne zanimajo tuje izkušnje in pripovedovanja drugih. Ta je narcis in zmožen le enoumja. A tudi take ljudi imam rad in jim želim vse najboljše, saj vem, da v svojem bistvu delujejo iz strahu, in ne sovraštva.
In prav v tem je temeljno poslanstvo Biserov za svinje: zgolj ponuditi možnost, platformo za branje, ki jo lahko izkoristi čisto vsak, ne da bil kakorkoli obsojan. Tudi jaz nisem perfekten, jaz še posebej trpim in uživam ob tem, da prijatelji v klubu izpostavljajo moje napake, moja napačna in slabo utemeljena prepričanja, saj vem, da me bo le to pripeljalo do višje ravni obstoja.
Nikogar ne moremo prisiliti, naj pride. Bilo bi pa fajn, če bi dobili še koga. Konec koncev je dialog delov veliko več vreden od vsote teh delov.
Za konec pa še o biserih in svinjah …
Taka je izkušnja Biserov. Zgodba se še piše in nočem, da se še kmalu zaključi. Za ustanovitev bralnega kluba je vedno čas, pomembno je le to, kdo ga obiskuje. Konec koncev ni vredno metati biserov svinjam. A če dobimo t. i. »svinjo« na naše srečanje, smo res prepričani, da je to svinja? Kaj pa če je to nerazpoznan biser in sem svinja jaz, ki ga mečem ven?
Videti biser v vsakem človeku je posebna sposobnost, ki se jo trudimo vzgajati v našem klubu. Četudi ni vedno lahko, je nujno videti biser tudi v sebi – upam, da vam to vlije nekaj poguma, da še sami začnete brati po kakšno knjigo več na mesec. Pa lepo bodite!
vaš David Tomažin
Opomba
* Knjiga je orožje, vzemi jo v roko. (Bertolt Brecht)
Foto: Arhiv bralnega kluba Biseri za svinje
Dipl. filozof in zgodovinar. Branje prežema vse moje aktivnosti – od plezanja, pisanja člankov, pa vse do snemanja svojih predavanj na portalu Youtube in turističnega vodenja. Star sem 23 let in ni mi žal prav nobenega dne. Vsak dan lahko storim več in veliko sem že naredil. Umrem lahko jutri, pa mi ne bo prav nič žal, saj sem doživel že dovolj za tako malo časa na tem svet’.