Štiri kratke zgodbe češke pisateljice Alexandre Berkove iz zbirke Knjiga z rdečimi platnicami v prevodu Tatjane Jamnik.
Na izid kratkoproznega prvenca Knjiga z rdečimi platnicami, ki vsebuje 19 zgodb, je Berková, ker je bila zaradi svojega političnega nekonformizma v nemilosti pri komunističnih oblasteh, čakala kar dvanajst let. Tačas je knjiga krožila v samizdatskih prepisih, posamezna besedila pa je avtorica brala na neuradnih literarnih večerih. Ko je zbirka končno lahko izšla, je postala uspešnica: 20 tisoč izvodov prve izdaje je leta 1986 pošlo v nekaj dneh, v rekordnem času pa je bilo razprodanih tudi bajnih 60 tisoč izvodov ponatisa iz leta 1988.
PROLOG
… ta čas, ki se vleče,
te sanje in to čakanje,
gotovost, da sem varna,
gotovost, da sem najbolj zala,
ta pogum za toliko ljubezni …
– ampak babica, saj jih imate na nosu!
MINIROMAN
Narava nam na pot postavlja našo omejenost kakor past.
(G. Greene)
Ko sta se očka in mamica srečala, sta si rekla, se pa res že sto let nisva videla, káj kaj počneš. In mamica je rekla, najbrž se bom morala poročit. In očka je rekel, zakaj morala in zakaj najbrž, in mamica je rekla, morala, ker nočem, in najbrž, ker bom to najbrž naredila. In očka je rekel, zakon je preživeta institucija, a greš z mano v kino. In mamica je rekla, zelo si prijazen, ampak nimam časa. Pa sta šla.
In čez teden dni je mamica rekla, brž, a greš na dva deci, jaz sem tako strahopetna in skrivam se pred Karlom in sama ne bom zdržala, ko sem pa strahopetna.
In čez teden dni je naredila državni izpit in je rekla, kamen se mi je odvalil od srca, da z nikomer ne hodim, in očka je rekel, to bo pa pomota, hodiš z mano.
In čez mesec dni je mamica rekla, kje si bil, iskala sem te, in očka ni rekel nič in potem je rekel, bil sem na vikendu s svojo tamalo. Mamica je molčala in potem je rekla, hotela sem ti pokazat tole, in izvlekla je koledarček. In očka ga je gledal in rekel, morala bova nekaj naredit. In mamica je rekla, ti delaj, kar češ, prijatelj, in je vstala. Očka je rekel, tisto sem že končal, in mamica je rekla, ne bi ti bilo treba delat proti sebi, in je šla stran.
Potem je zavrtela številko in rekla, živjo, Jarda, a greš na dva deci, in on je rekel, zate vse, moja davna ljubezen, in sta šla. On je nekaj govoril in gledal mamico in mamica se je nasmehnila in on je rekel, punca, ti si pa res čisto na tleh, bova kupila flašo in šla k meni. In mamica je rekla, res sem krava, oprosti, da sem te zvlekla od doma, kakšna krava sem. In on je rekel, premisli, in mamica je rekla, slabo mi je odzunaj in odznotraj, ne bit hud. In je šla ven jokat.
In potem je šla domov in pred vrati je stal očka in kihal in rekel, ne smeš se takole ponoči potepat, da se nama ne bo hčerka prehladila. In mamica je rekla, kaj te pa briga, in očka je rekel, ne bit več huda, pa saj sva oba odrasla. In mamica je rekla, tebi še precej manjka do odraslosti in lahko se pomiriš, samo preizkušala sem te. In očka je rekel, kako si neumna, škoda, da tega nisem prej opazil, in je odšel. Mamica je stala pred hišo in začelo je deževati. Potem je šla telefonirat in je rekla, živjo, Zdena, posodi mi, prosim, Honzíkove oblekice, mati samohranilka bom. In Zdena je rekla, ti nimaš treh čistih, takoj pridem, prišla je in rekla, zakaj si ga pa tako užalila, in mamica je rekla, ker ne ve, kaj počne, in bolje je skrbet za enega otroka kot pa za dva. Zdena je dolgo govorila in mamica je rekla, naj se ti nič ne smilim, saj bom zmogla, in Zdena je rekla, ne smiliš se mi ti, smili se mi ta otrok, v eni sobi s straniščem na hodniku, malo visoko mnenje imaš o sebi. In mamica je rekla, hvala lepa za tako pomoč, in Zdena je rekla, sebična si še bolj, kot si nora, in je šla stran. Ves čas je deževalo in mamica dolgo ni mogla zaspati in zjutraj je zamudila v službo.
Čez teden dni je prišla dvajsetletna gospodična in je rekla, Petr ljubi mene. In mamica je rekla, čestitam, čeprav me to sploh ne zanima. In ona je rekla, Petr trdi, da se bosta poročila, ampak jaz vem, da to ni res, jaz ga poznam, že pol leta hodiva. In mamica je rekla, razumem, da se ti to zdi strašno dolgo, ampak še zmeraj me ne zanima. In ona je rekla, zavidate mi, ker jih imate skoraj trideset, ampak Petra vam ne bo uspelo prevzet. In mamica je rekla, ne, ker se ti ga niti ne trudim prevzet, pa lepo ga pozdravi, in je odprla vrata.
Potem si je prižgala cigareto in nekdo je potrkal in vstopil je očka in je rekel, ne kadit, da se nama ne bo hčerka zadušila, kje je. In mamica je rekla, ne muči svoje pubertetnice, lahko jo dohitiš na stopnišču. In očka je rekel, sem jo je poslala moja mati, oznanil sem ji, da se bova poročila. In mamica je rekla, o tem pa nič ne vem, očka je rekel, ravno ti grem povedat, mamica je zajela sapo in očka je rekel, govoril sem z Zdeno, mamica je zajela sapo in očka je rekel, lahko si vesela, s to svojo neumnostjo bi lahko vse pokvarila. Mamica je rekla, to je moja stvar in ničesar nočem od tebe. In očka je rekel, še en dokaz, da nimaš treh čistih, ravno zato moram bit v bližini svoje hčerke. In mamica je rekla, nič ti ni treba in fantek bo. Potem sta se dolgo pogovarjala in mamica je rekla, kako bo pa potem, in očka je rekel, potem bo pa normalno, in mamica je rekla, jaz nimam obleke.
Potem se je peljala domov in rekla, poročila se bom, in babica je rekla, enkrat si že bila poročena. Mamica je rekla, otroka pričakujem, babica je rekla, kako to misliš, dedek je rekel, bog naj bo s tabo, in je odšel. In mamica je rekla, lepo se imejta, poročila se bova julija, vama bom poslala obvestilo o poroki, in se je odpeljala.
Čez teden dni je očka ležal na tleh in risal in govoril, treba bi bilo napeljat plin in vodo in naredit tuškabino, do decembra imava kaj počet. In mamica je rekla, a misliš, da bo tukaj dovolj prostora za vse nas, in očka je rekel, če punčka ne bo prevelika, bo. In mamica je rekla, midva se pravzaprav sploh ne poznava, čudno, da me ni nič strah. In očka je rekel, na tem ni nič čudnega, ker ne grizem, za zbliževanje imava pa cel kup časa. Mamica mu je dala ljubčka in rekla, ljubim te, srečo imam, da sem te srečala.
Čez teden dni je nekdo potrkal in vstopil je Karel in se je usedel in rekel, upam, da ne motim, krasno zgledaš, in je ponudil mamici cigareto. In mamica je rekla, hvala, ne kadim, kaj bi rad. On je rekel, samo videt sem te hotel, mamica je molčala in on je rekel, slišal sem, da z nekom hodiš, upam, da ni nič resnega, mamica je molčala in on je rekel, pazi nase, človek tvojega formata ne bi smel gnit ob šporgetu, in mamica je rekla, to ni resno, to je veselo, otroka pričakujem in poročila se bom. On je rekel, kakšna naivka si, otroke še zajci znajo zaplodit, specialistov v tvoji stroki je pa malo. Potem je rekel, zrihtal ti bom zdravnika in lahko bi spet probala, in mamica je rekla, hvala, ampak ne bi. In on je rekel, vem, da nisem zmeraj zlat, ampak moraš razumet, koliko skrbi ima moški mojega kova, nimam časa za romantiko. Mamica je molčala in on je rekel, zdaj sem že precej na koncu z živci, ker sem zmeraj za vse sam in ne morem bit stalno zlat, to enostavno moraš razumet, zato te pa imam. Mamica je rekla, nimaš, in on je rekel, ne bit neumna, z nikomer ti ne bo tako dobro kot z mano in ne se pustit prosit, tega ne maram, pa saj dobro veš, da tega ne maram. Mamica je rekla, vem, in on je rekel, no, a vidiš, jaz bi rad imel čiste srajce in nisem pripravljen žret konzerv, ker žena piše roman. In mamica je rekla, a nisi nekaj pravil o šporgetu, in on je rekel, ne se obešat na moje besede, ti se zmeraj obešaš na moje besede in to me nervira, zato me ne nervirat pa kar imej tisto svojo romanco, tudi to nevšečnost sem pripravljen odpravit. A vidiš, še ena skrb več, in prižgal si je cigareto. Mamica je rekla, kako je mogoče, da sem s tabo zdržala skoraj dve leti, in on je rekel, jaz sem zdržal s tabo in pripravljen sem to zdržat še naprej, ker te rabim, priznam, rabim te. Ampak ne se pustit prosit, tak zaklad pa spet nisi in si bom že našel zamenjavo, pa čeprav to pomeni nov denar in nov čas. Mamica je rekla, fuj. On je rekel, ne bit taka mimoza, ne bom ti nasedel, jaz samo pravim bobu bob in pripravljen sem poskrbet zate, temu lahko rečeš ljubezen. In mamica je rekla, to mi še v sanjah ne bi padlo na pamet, odidi. In on je rekel, kakor češ, ampak v tem primeru ne pozabit, da sem tisto Jugoslavijo jaz plačal in da si mi dolžna štiri tisoč kron. In mamica je rekla, res imam več sreče kot pameti, ta denar boš dobil, izgini. In on je rekel, ti si navadna kura, čudim se, da sem te imel na svoj način rad, kakorkoli že, želim ti lahek porod, in je odšel.
In mamica je jokala in se smejala in poklicala je očka in očka je rekel, kakšen zagovednež, obljubil mi je, da ne bo šel k tebi, predvčerajšnjim je bil tukaj. In mamica je rekla, ljubi, danes namesto pospravljanja greva na večerjo, sin si je zaželel bifteka. In očka je rekel, za hčerko vse, ampak ko sva že pri tem, mogoče bo k tebi prišla še mati. In mamica je rekla, aha. Očka je rekel, bodi prizanesljiva do nje, ona se je zmeraj veselila, češ da mi bo našla nevesto, midva pa sva jo nekako zaobšla. In mamica je rekla, aha. In očka je rekel, mogoče pa ne bo prišla, rekel sem ji, naj te pusti pri miru. In mamica je rekla, aha, hm.
In čez tri dni je prišla petdesetletna dama in je rekla, prišla sem pogledat, kdo mi jemlje edinega sina. In mamica je rekla, izvolite, sedite, in ona je rekla, moj sin je še otrok, nimate mi ga pravice takole jemat. Mamica je zajela sapo in ona je rekla, jemljete mi edinega sina, prefrigana ste, tri leta starejša in ločena, če se ne motim, ampak pripravljena sem se dogovorit z vami, in izvlekla je denarnico. In mamica je zardela in rekla, takole se pa ne bova dogovorili, izvolite, sedite. In ona je še naprej stala in je rekla, nič naj vas ne bo sram, očitno ste preverila, iz kakšne družine je Petrček, drugače si ga ne bi izbrala, in če bi vedela, kdo je bil njegov oče, si niti ne bi drznila. In mamica je rekla, ne boste sedli, in ona je rekla, Petrček je šele končal študij, mora se postavit na svoje noge, moram zaščitit svojega otroka. In mamica je rekla, a za Petrovega otroka vam pa ni mar? In ona je rekla, pa bo res njegov? In mamica je zardela in je rekla, ne vem, kako vi, madame, ampak jaz – in ona je rekla, nisem dolžna prenašat žalitev od ene – in mamica je rekla, žal mi je, da vam kradem dragoceni čas, in je vstala. In ona je rekla, tudi Petrček ni čisto prepričan, to vem. In mamica je rekla, zbogom, in je odprla vrata. Potem je sedela z glavo v dlaneh in potem je poklicala Karla, vendar ga ni bilo doma.
Iz službe je šla počasi, kupila si je vstopnico za v kino, a jo je vrgla stran, potem je hodila po ulicah in je gledala v izložbe in ljudi in vstopila je v trgovino. Rekla je, rada bi obleko, kakšno tako, ki bi mi dvignila samozavest. In prodajalec je rekel, vi pa tega res ne rabite, mlada gospa – mamica je pomerila dve obleki, rekla je, zgledam kot porcija sladoleda, in je odšla. Poklicala je Karla in on je rekel, sem vedel, da si bo princeska premislila, in mamica je rekla, samo deloma, rabila bi tistega zdravnika. In on je rekel, a vidiš, pa te je le srečala pamet, jutri pridem pote, mamica je rekla ja in odložila slušalko.
Zvečer je prišla domov in tam je čakal očka in je rekel, nič ti ni treba razlagat, govoril sem z materjo. Mamica je rekla, ona ima prav, ti ne veš, kaj počneš, premislila sem si. In očka je rekel, bedarija, obe sta padli na glavo, pojutrišnjem bo prišel tip za plin in ostal bom tukaj, in je napihnil žimnico. In mamica je zajela sapo in očka je rekel, žal mi je, da se pustiš takole spravit s tira, ampak to ti bom očital šele šest tednov po porodu, do takrat kuham jaz, in je odvil šest sendvičev. In mamica je zašepetala, ti si nor, in očka je rekel, to bo pa pomota, jaz sem tukaj edini normalen. In mamica je rekla, kaj pa tvoja mati, in očka je rekel, moja mama ima zlato srce, potrebo nosit hlače in malo daljšo lajtungo, najkasneje čez en teden bova povabljena na kosilo. In mamica je rekla, sem se že zmenila za zdravnika, in očka je rekel, če samo še enkrat slišim eno tako, bom naredil kaj nepremišljenega. In mamica je rekla, ljubim te, očka je rekel, zaenkrat se ne vidi, mamica je rekla, tako srečna sem, in očka je rekel, no, potlej pa pazi, da ga ne boš kaj pobiksala, zaenkrat je vse razen tebe v redu, zdaj bova pa šla prezračit hčerko, nekje sem prebral, da moraš hodit na svež zrak. In mamica je rekla, fantek bo, in šla sta na sprehod in potem je prišel inštalater in potem sta šla na kosilo k praški babici in potem sta belila in napeljala plin in vodo in potem sta šla na magistrat, ampak očka je pozabil osebno, pa sta šla drugič, ampak prišla sta eno uro prepozno, in potem je mamica rekla, to lahko pustiva za kdaj pozneje, jaz se nočem poročit v pelerini, in očka je rekel, prav imaš, pa saj je vseeno.
In potem je mamica ležala v dvorani z zelenimi ploščicami in se potila in prišel je zdravnik in je rekel, jaz sem samo ortoped, ampak pripeljal sem vam obisk, in prišel je očka v beli halji in rekel, držita se, punci, moram takoj it, da naju s Honzo ne bi začopatili tukaj, in je stisnil mamici roko.
In čez dve uri je drug zdravnik rekel, še – tako – izvrstno – imate hčerko.
Umili so me, popisali in izmerili in mi pokazali mamico. In mamica je rekla, joj, kako je lepa, a se je lahko dotaknem? Ime mi je Dita.
LJUBEZENSKA
To zgodbo sem pripovedoval Beethovnu, ne da bi slutil, da je že oglušel, on pa se je nasmehnil in pokimal in rekel: »Vešda.«
(W. Allen)
»Pridi, Franček! Je zavpil Tonček v trumi otrok, ki so s smehom pritekli iz šole, gotovo ne boš pred mano pri tistile stari jablani, ki stoji ob zadružnem vhodu? Greva stavit! Je zavpil Franček – Franček,« je prebrala Bartesková in spustila glas. Řanda mi je poslal listek: Kaj za ena živav visi na tabli? Na tabli visi za ena živav oru. Pošlji naprej. Pripisala sem, Homolka je vosu, in dregnila Barteskovo. »Toda neločljiva prijatelja sta tedaj že tekla čez vas, da se je kar kadilo za njima,« je brala Bartesková, obrnila se je, prevzela papirček in bila je kaznovana. Potem sem brala jaz: »Kaj je, fanta, mar kje gori? Se je dobrodušno smejal zastavni predsednik,« in Bartesková mi je podala papirček: Pazi, Pimpek, za tabo lazi mamut!
Potem je v razred pokukala Tangenta in trije fantje in jaz smo šli selit omare. Tangenta mi je na hodniku rekla, a si se naučila, Bohunka? Rekla sem, ja, tovarišica, številnim gratulantom se pridružujem tudi jaz, spoštovani Mojster. Dobro, dobro, je rekla Tangenta.
Prinesli smo štiri omare iz ravnateljeve pisarne v zbornico, dva kavča s hodnika v zbornico in tri mize h kleti in šli smo v razred. Homolka je bral: »Jaz sem bil prvi, tovariš predsednik! Ne, jaz sem bil prvi! So drug čez drugega vpili mali tekmovalci,« in začelo je zvoniti.
Homolka je šel h košu, vrgel vanj papirček, me pogledal in se potrkal po čelu. Iz torbe sem vzela kruh s šunko, mu ga podala in rekla, a boš? Pazi, Pimpek, mamut! je zaklicala Bartesková in se hihitavo zasmejala. Nato je rekla, ej, dej mi nalogo za mato. Dala sem ji zvezek in šla na hodnik. Tangenta je rekla, to je ona, tovariš ravnatelj, pridi sem, Bohunka, saj boš dala vse od sebe? Pristopila sem in rekla, bom, tovarišica. Mehovec se mi je nasmehnil in rekel, in, kako? Imaš kaj treme? Taka velika punca? Kaj? No, nič, glavo pokonci, gotovo bo vse v redu, kar teci, teci, in potrepljal me je po hrbtu. Zadnji dve uri imaš prosti! je za mano klicala Tangenta in šla sem v razred, podstavila Homolku nogo, Homolka je rekel, ti si blesava, vzela sem torbo in šla spet ven.
Kupila sem si osem slanikov, se z njimi usedla v garderobo in sem jedla in govorila, številnim gratulantom se pridružujem tudi jaz, spoštovani Mojster, da bi na današnji, za vse nas tako pomembni dan – in zibala sem se sem ter tja in govorila in jedla, medtem je zvonilo in potem spet in še, zibala sem se in govorila in jedla, dokler ni zmanjkalo vseh slanikov in je zvonilo zadnjič in sta se slišala topotanje in vrišč.
Pila sem vodo in šla čakat pred šolo. Prvi so tekli Bartesková in Řanda in še trije, vsi so se zagozdili v vratih in niso mogli ven. Řanda je tulil, Bartesková je cvilila, za njima so se drenjali drugi in Tangenta je odzadaj klicala z visokim glasom, no, otroci, umirite se, lepo drug za drugim, kako smo se učili? Majhen fant spredaj je zajokal. Prijela sem ga okrog pasu, odrinila Řando, potisnila Barteskovo malo nazaj in vsi so zleteli skozi vrata kakor zamašek iz steklenice. Ampak Homolke ni bilo med njimi. Fant je vpil in brcal z nogami, zato sem ga postavila na tla. Skozi vrata je nato stopala disciplinirana gruča in Homolka je šel zadnji. Prijela sem ga za roko in rekla, bom šla s tabo, a prov? Ampak Tangenta je zaklicala, no, lepo po dva in dva! tako kot smo se učili! Bohunka, ti boš šla prva. Pa smo šli. Spredaj Mehovec in Tangenta in med njima jaz in za nami cela šola, šli smo čez reko voščit Mojstru.
Na levi so stali učitelji in za njimi učenci, na desni so bili ljudje iz mesta in tudi moj očka s cehovskim predpasnikom in palico v roki. Na sredi je med vrati stal Mojster v rdeči karirasti srajci in modri trenirki, pred njim pa jaz. Rekla sem: številnim gratulantom se pridružujem tudi jaz, spoštovani Mojster. In pogoltnila sem sladek cmok. Mamino krilo me je stiskalo v pasu in potila sem se. Bila je tišina. Tenko sem rekla: številnim gratulantom se pridružujem tudi jaz. Nekdo se je zahehetal. Tangenta mi je podala veliko torto, ki smo jo spekli v šolskih delavnicah, podala sem jo Mojstru in rekla, številnim gratulantom se pridružujem tudi jaz, spoštovani Mojster. Mojster se je nasmehnil, me potrepljal po ramenu in rekel, hrabra ženska si. Priklonila sem se in se z resnim korakom postavila v vrsto poleg Homolke. Řanda se je nagnil k Barteskovi in šepnil, mama melje meso, mamut milo meketa, povej naprej! Začela je igrati pihalna godba in potem je bilo konec.
Rekla sem Homolki, a greš mogoče po zgornji poti? Ne, grem po spodnji poti mim fuzbala, je rekel Homolka. Prijela sem ga za roko in šla z njim. Jest mam strašn rada živali, sem rekla, na primer mlade račke, one so tko mehcene, to mam rada. Homolka je molčal in si požvižgaval, in tako sva šla. Nato je rekel, počak tlele, in odšel za vogal. Stala sem ob ograji in gledala psa, kako laja in cvili in kako se je zalezel za uto, in raco, kako se ziblje čez dvorišče, ah, gah, gah, za njo pa krevsa osem rumenih račk. Ena je prišla prav do ograje, iztegnila sem roko in jo božala in ji govorila, ti biček, ti bebček, ti spoštovani Mojster, in račka je vztrajala in se pustila božati. Potem sem vstala, račka pa je še naprej ležala na tleh. Izza vogala je pokukal Homolka in rekel, a si še zmer tle? Rekla sem, ja, a si že nazaj? Pa sva šla. Jest mam strašn rada živali, sem rekla, na primer račke, one so tko mehcene. In Homolka je rekel z visokim glasom, zakaj skoz za mano lazeš, zakaj za mano lazeš? A ti nočeš hodet z mano? sem rekla in Homolka je rekel, ne, grozn velika si. Molčala sva in šla in prišla sva do fuzbala. Homolka je odložil torbo in rekel, grem mal špilat, ti pa počni, kar češ, in stekel je na travnik in vpil, ejgaejga, podejejga! In fantje so vpili, ejejga, Pimpekejga, paziejga! In brcnili so žogo in Homolka jo je vrnil in igrali so in brcali v gola iz opek in vpili in padali v travo.
Stala sem ob strani in držala Homolki torbo in Homolka me ni pogledal. Od vode so se dvigali komarji in sedali name, odganjala sem jih s to torbo. In fantje so še vedno igrali in vpili in nekdo je zaklical, pejt dam! mama ti kuha pasjo taco! in gledali so me in se smejali in potem so spet igrali. Stala sem tam, držala Homolki torbo in začelo se je mračiti. Potem se žoge ni več videlo in fantje so šli stran. Homolka je zaostal za njimi in si dolgo stresal kamenček iz čevlja in potem je prišel in rekel, a si še zmer tle? Rekla sem, ja, a si že nazaj? Homolka me je pogledal in rekel, fantje se ti smejejo, k si tok butasta. Rekla sem, nisem butasta, najboljša v razredu sem, in on je rekel, butasta si pa piflarka pa zakaj skoz za mano lazeš! Podala sem mu torbo, in ko jo je jemal, sem mu stisnila prste. Zakričal je, auvaaa! Potegnila sem ga k sebi, se sklonila k njemu in rekla, zakaj nočeš hodet z mano? Ti si blesava, spust me, je zacvilil Homolka. Izpustila sem ga, otresal je roko in si pihal na prste. A Bartesková ti je pa všeč? sem rekla. Bartesková ma vsaj prsa, ampak mi ni všeč pa ti mi tud nis všeč pa pust me pr mir, je rekel Homolka in se sklonil po torbo. Zgrabila sem ga za roko. Jest mam tud prsa, sem rekla. Homolka se mi je izvil iz prijema in stekel v temo. Dohitela sem ga in mu zvila roko za hrbet. Dej hod z mano, Homolka, sem rekla. Homolka je siknil, se nagnil naprej in padel na kolena v travo. Ti si en velk, butast mamut, je tiho rekel, spust me, morm domov. Jest mam tud prsa, sem rekla in si razpela mamino bluzo. Homolka je tiho stal. Dej mi lupčka, sem rekla. Homolka se ni premikal, potem pa je šepnil, a me ne misleš pustit? Jaz te ne ljubim! Sklonila sem se k njemu, ga prijela za vrat in odgriznila sem mu glavo. In pojedla sem ga, Homolko, pojedla, ker me ni imel rad.
ŽELEZNIŠKA POSTAJA
Asinin je skočil na voziček in uprl roke v bok, prepričan, da je lep.
(A. P. Čehov)
Naslednji, naslednji, je zaklicala gospa v okencu in premaknili smo se za korak naprej. V preddverje je vstopil uniformiranec, salutiral, z dolgimi koraki obšel gospoda s časopisom, pokimal, se z rokami na hrbtu ustavil pri vratih na peron, se ozrl okrog sebe, salutiral in šel ven. Gospod z oranžnim napihljivim psom je stal za steklenimi vrati in gledal noter. Naslednji, je rekla gospa v okencu in premaknili smo se za korak naprej. Na ekranu sta migotali dve poševni oranžni črti, trznili sta, poskočili in iz tega je nastal gospod in povedal je, da je bilo v Belfastu veliko mrtvih. Mami, je rekla punčka, zakaj se tako trese? Tiho bodi pa glej, je rekla gospa v črnem. Naslednji, je rekla gospa v okencu in premaknili smo se za korak naprej. Gospod z oranžnim napihljivim psom je odškrnil steklena vrata in gledal noter. Mami, naj se neha trest, mene to jezi, je rekla punčka. Skozi vrata s perona je prišel uniformiranec, z rokami na hrbtu naredil nekaj dolgih korakov, pobožal punčko po laseh, z dvema prstoma potrkal po mizici, se pri steklenih vratih ozrl okrog sebe, se zavrtel na petah, salutiral in odkorakal ven. Gospod z napihljivim psom je stopil noter in obstal. Naslednji, naslednji, je rekla gospa v okencu. Stopila sem naprej in rekla, eno za v Brno. Gospa me je pogledala. V Brno grem, obiskat fante, sem rekla, se dvignila na prste in položila v okence eno krono. Le kaj bi tam počela, deklič, je rekla gospa v okencu, ti bom dala eno za v Kdinjo, tam so lepi fantje. Dala mi je listek in rekla, naslednji, naslednji. Vozovnico rabim, vozovnico za vlak, mi je šepnil gospod z napihljivim psom. Jaz grem v Dinjo obiskat fante, sem mu rekla. Gospod se je ozrl okrog sebe, stopil v vrsto in tiho rekel gospe pred sabo, jaz rabim vozovnico. Vozovnico za vlak. Gospa se je premaknila za korak naprej in punčka je rekla, mami, kaj pravi? Pst, je rekla gospa v črnem, to so poročila, govorijo, kaj pomembnega se je kje zgodilo. Gospod na ekranu je imel oranžen obraz, okoli ramen in glave mu je trepetala modra črta, in povedal je, da je bilo v potresu na Japonskem veliko mrtvih. A bo to tudi povedal, da je umrl naš dedi? je vprašala punčka in gospa v okencu je rekla, naslednji. Gospod s psom je stopil naprej in zašepetal, jaz rabim vozovnico. Vozovnico za vlak. Le kam bi hodili, kaj vam je pa tukaj hudega, naslednji, naslednji, je rekla gospa v okencu. Gospod s psom je stal ob strani in žalostno gledal. Skozi steklena vrata je prišel uniformiranec, z rokami na hrbtu šel z dolgimi koraki mimo, pokimal pred televizijo, potrkal na les pri kiosku, se ozrl okrog sebe, salutiral in odkorakal ven na peron. Usedla sem se pred televizijo. Naš dedi je umrl, je rekla punčka. Jaz grem v Dinjo, obiskat fante, sem rekla. Jaz bi klobaso, je rekla punčka, naš dedi je imel rad klobase, zdaj jih bom pa jaz jedla namesto njega. Pst, je rekla gospa v črnem, nič se ne sliši. Vstala sem in šla k televiziji in slišala šepetanje: šef, poročevalskih barvic je zmanjkalo! Berto, kaj je! Povejte, kaj zdaj, šef! Televizijo sem dala bolj naglas in gospod na ekranu je imel zelen obraz, okrog ramen in glave mu je utripala rdeča črta in gospod je povedal, da je bilo v letalski nesreči v Angliji veliko mrtvih. Gospa, lepo prosim, je šepetal gospod s psom. Nič ne bo, doma boste! Naslednji, je rekla gospa v okencu. Gospod je pobesil glavo in božal oranžnega napihljivega psa. Skozi vrata s perona je prišel uniformiranec, ugriznil v klobaso gospoda s časopisom, rekel, v redu, nadaljujte, salutiral, z dolgimi koraki prečkal preddverje, pobožal punčko po laseh in skozi steklena vrata odkorakal ven. Naš dedi je umrl, je za njim klicala punčka. Iz zvočnika nad vrati se je oglasilo hrr, pisk, ena ena, pozor, obvestilo! na tir prihaja vlak, konec obvestila. Gospa, jaz se nisem še nikoli peljal z vlakom, je zašepetal gospod z napihljivim psom. Niste čisto nič zamudili, je rekla gospa v okencu, pogledala gospoda, mu dala liziko in zašepetala, nate pa stran pejte, stran pejte. Gospod s psom je stal pri okencu in lizal liziko. Mami, ane, da bom klobase jedla namesto dedija? je rekla punčka in iz zvočnika se je oglasilo, hrr, ena, ena, pozor obvestilo, vlak je že za ovinkom, vsak hip bo tu, konec obvestila. Vsi smo vstali in se postavili v vrsto proti vratom. Gospa na blagajni je s truščem spustila okence, gospod s psom je stal ob strani in lizal liziko. Saj bi vam dala svojo vozovnico, sem mu rekla, pa jo rabim, v Dinjo grem, obiskat fante. Hvala, je zašepetal gospod in odkimal. Bom vzela vašega kužka, sem rekla. Hvala, je zašepetal gospod in odkimal. Iz zvočnika se je oglasilo, ena, ena, pozor obvestilo, vlak že gre, je že skoraj tu, konec obvestila. Adijo, kuža, sem rekla in mu dala poljubček na oranžen napihljiv smrček. In pes se je spremenil v prelepega napihljivega princa. To se mi čisto vsakič zgodi, je rekel gospod in zajokal, dal mi je liziko in šel stran. Uniformiranec je z rokami na hrbtu obšel vrsto, pokimal, ugasnil televizijo in odzadaj zašepetal vanjo, zaključujemo! S princem sva se usedla na vlak, nasproti naju gospa v črnem in punčka, poleg naju gospod z mastnimi prsti in časopisom, vlak je speljal in uniformiranec in gospa iz okenca sta stala na peronu in nam dolgo mahala. Lizala sem liziko, skozi okna so se videli zeleni griči in rumena polja in rjave ceste in bele hišice. Mami, ne bit žalostna, se bom stisnila k tebi, je rekla punčka. Napihljivi princ si je zamišljeno lizal roko, in ko se je vlak peljal, so se za zadnjim vagonom zlagale kulise gričev in polj in hišic in železniške postaje, uniformiranec in gospa iz okenca sta se preoblekla, vse to so naložili na tovornjak in se odpeljali stran.
Prevedla Tatjana Jamnik
Alexandra Berková: Knjiga z rdečimi platnicami. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2016 (Eho, 12). 160 strani.
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »